Avtor: Jože Ramovš, datum: 11.2.2010

Marca letos je Svet EU poslal v javno razpravo Zeleno knjigo, ki je skupni evropski politični odziv na več perečih problemov, ki naglo naraščajo:na nizko rodnost evropskih narodov, na številčno neravnotežje med generacijami, na težavno vključevanje mladih in nizko udeležbo tretje generacije v družbeno delitev dela ter na rastočo potrebo po negi in oskrbi starih ljudi. S strokovnega vidika je zelo pomembna in opazna novost tega dokumenta povezanost vseh teh problemov in nalog v eno celoto pod skupnim imenovalcem, ki ga je komisija izrekla v obliki naslova in svojega izrecnega sporočila: »Odziv na demografske spremembe:nova solidarnost med generacijami«.Dokument se začne z zgovornim stavkom: »Evropa se danes sooča z demografskimi spremembami, ki so po svojem obsegu in teži brez primere.« Zaveda se torej, da tako težavne socialne naloge evropska kultura verjetno ni imela od selitve narodov. Že v uvodu in nato skozi celotno besedilo streže s statističnimi podatki o rodnosti in staranju prebivalstva Evrope. Namesto stopnje rodnosti 2,1 otroka na žensko, ki je nujna za obnovo prebivalstva, je le-ta v številnih članicah pod 1,5 otroka. Nove članice in kandidatke imajo še nižjo rodnost od ostale Evrope,izjema je le Turčija, kjer se bo prebivalstvo med leti 2005 in 2030 povečalo za 25%, to je 19 milijonov. V prvem poglavju, ki ima naslov Izzivi evropske demografije zelena knjiga razgrne in razčleni problem nizke rodnosti. Med številnimi znanimi vzroki zanjo in statističnimi podatki izstopa eno, ki je pravo oporno mesto za prihodnost, da si namreč Evropejci želijo imeti več otrok, kot jih dejansko imajo: želijo si jih povprečno 2,3 na žensko. Med političnimi usmeritvami, ki o njih govori dokument, pa je obetavna zlasti tista, ki išče rešitve v smeri boljše uskladitve poklicnega in družinskega življenja mladih družin. Prvo poglavje se dotakne tudi ustaljene prakse razvitih evropskih držav v zadnjih desetletjih, ko so potrebe po delovni sili zadovoljevale s priseljevanjem. Pri tem se zaveda, da priseljevanje ne reši problema demografske krize avtohtonih evropskih narodov in da je naloga poštene integracije priseljencev zelo zahtevna. Drugo poglavje, Nova solidarnost med generacijami, je osrednje in povzema naslov celotnega dokumenta; razčlenjeno je v več podnaslovov. Napisano v luči dejstva, ki ga poudari že prvi stavek, da bo po letu 2010 vedno manj mladih in odraslih v srednjih letih, vedno več pa »starajočih se delavcev«, upokojencev in ostarelih; zato bodo naše družbe morale najti nove načine za izkoriščanje potenciala rasti. Omenja zlasti dva: boljše vključevanje mladih generacij in starejših državljanov. Mladi so veliko pogosteje brezposelni kot ljudje po 25 letu, so bolj izpostavljeni revščini in diskriminaciji. Dokument posebej razčlenjuje dejstvo, da »znanje, pridobljeno v šoli, ni vedno v skladu s potrebami družbe znanja, in šolski neuspeh ostaja na zaskrbljujoči ravni«. Obetavno rešitev vidi v dinamičnem zaposlovanju, ko bi »mladi pogosteje menjavali izobraževanje v šoli, zaposlitev in z delom povezano usposabljanje, da bi zadostili potrebam gospodarstva. Prav tako bodo morali bolj izkoristiti možnosti izobraževanja na daljavo.« Vsekakor je prednostna strategija Evrope preprečevanje dolgotrajne brezposelnosti mladih, boj proti šolskemu neuspehu in dvig ravni začetnega usposabljanja, ki se mora tako in tako nadaljevati z vseživljenjskim učenjem. Sledi zgovoren podnaslov »Globalen pristop aktivnemu življenjskemu ciklu«. Pod njim ni veliko besedila, jasno pa pove, da se bodo morala podjetja opreti na izkušnje in znanja »starajočih se« delavcev. To pomeni dvig povprečne dobe upokojitve, kar ta in drugi dokumenti Evrope in Slovenije predpostavljajo kot skoraj samoumevno nalogo. Od tehnološkega razvoja pa pričakuje, da bo omogočil bolje usklajevati družinsko in poklicno življenje.

Tretji podnaslov v osrednjem poglavju dokumenta se glasi »Novo mesto starejših v družbi«. Njihovo število se bo med leti 2010 in 2030 povečalo za več kakor tretjino. Dosedanji trendi kažejo, da bo tretja generacija bolj zdrava, premožnejša, mobilnejša – podobno kot mlajši dve generaciji, aktivno bo sodelovala v socialnem življenju in bolj množično nadaljevala poklicno pot, na primer z združitvijo polovičnega delovnega časa in upokojitve, kot se uveljavlja v ZDA. Posebej poudarja prostovoljstvo tretje generacije, ki že sedaj igra pomembno vlogo v družbi. Drugo poglavje sklepa podnaslov »Solidarnost z ostarelimi«. Med leti 2010 in 2030 se bo število starih nad 80 let dvignilo za 57%. »Zaradi ženskega vdovsta, ki je posledica razlike v življenjski dobi med spoloma, se bo povečal delež osamljenih, zlasti žensk.« Poleg tega so ženske pokojnine nižje. Družine – v njih pa zlasti ženske – ne bodo mogle prevzemati povečane oskrbe starih ljudi. Slej ko prej pa ostaja upravičena želja, da ljudje ostanejo v starosti doma. Tu se odpirajo izzivi za stroko in državo, da naglo razvijeta in razširita nove modele pomoči družini s starim človekom in druge podporne socialne mreže za kakovostno staranje in sožitje generacij v krajevni skupnosti. Ob potrebi po uveljavljanju novih socialnih politik za dolgotrajno oskrbo starejših se dokument sprašuje, kako uravnovešeno razporediti oskrbo starih ljudi med družine, socialne službe in institucije. Kratko sklepno poglavje dokumenta je naslovljeno z vprašanjem »Kakšna je vloga Unije?« Med sugestijami izstopa spodbuda, naj države članice razvijajo dobre modele za reševanje celotne palete vprašanj medgeneracijskega sožitja od rodnosti, preko vključevanja mladih in starejših v delovni proces, do oskrbe starih ljudi. Unija pa bo njihove dobre izkušnje podpirala in širila med druge članice.

Menim, da je Zelena knjiga EU »Odziv na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami zelo pomembna. Že omenjena novost, da so na politični ravni združeni štirje sorodni demografski problemi v eno sistemsko povezano nalogo, je izjemen napredek v pristopu k njihovemu reševanju. Nizka rodnost, težavno vključevanje mladih v družbeno delitev dela, nizka udeležba tretje generacije v njej ter rastoča potreba po negi in oskrbi starih ljudi so sistem, ki je povezan v celoto z medgeneracijsko solidarnostjo. Ta povezava je tako temeljna, da nobeden od teh problemov ni rešljiv brez tega, da ustvarimo novo kakovost v medgeneracijskem sožitju. Veseli smo, da na Inštitutu Antona Trstenjaka že več kakor desetletje delamo v smeri novega solidarnega povezovanja generacij, in sicer tako znanstveno kakor z oblikovanjem in širjenjem novih programov za kakovostno staranje in medgeneracijsko sožitje v krajevni skupnosti. Posebno pozornost zasluži tudi usmeritev dokumenta glede njegovega uresničevanja, da bo namreč Evropa podpirala dobre izkušnje članic in jih prenašala na druge. Sloveniji se tukaj ponuja možnost kot morda nikjer drugje, da je vodilna. Pred štiridesetimi leti smo bili med prvimi, ki smo imeli gerontološki inštitut, ki je v zavesti stroke po svetu še vedno živ. Zadnjih petnajst let smo prišli do vidnih spoznanj in razvili pomembne celostne programe na področju medgeneracijskega sožitja kot pogoja za kakovostno staranje v domačem okolju – tudi to se doma uspešno razvija in je cenjeno v mednarodnem strokovnem svetu. Možnost torej imamo, da razvoju na tem področju namenimoveč pozornosti v svojo lastno korist in tudi zaradi izvoznih možnosti v prostor EU, ki si tega želi.