Avtor: Blaž Lenarčič, datum: 11.2.2010

Domovi za stare ljudi so bili na začetku namenjeni obnemoglim in revnim posameznikom, zaradi česar so jih imenovali ubožne hiše oz. hiralnice. Obenem pa, ko govorimo o domovih za stare ljudi se moramo zavedati dejstva, da kot vsaka tudi ta institucija predstavlja organiziran sistem napisanih in nenapisanih pravil dnevnega bivanja, ki omogočajo maksimalno prostorsko povezanost (skupni prostori) in minimalno stopnjo posameznikove zasebnosti. To sta glavna vzroka, da domovi za stare ljudi še dandanes med posamezniki porajajo mešane občutke.

Za nekatere ljudi domovi še vedno predstavljajo ˝hiralnice˝, medtem ko so za druge to ˝hoteli˝ s celostno oskrbo. V Sloveniji smo se v zadnjem času srečevali z aferami, ki so vrgle precej slabo luč na tovrstne institucije. Najbolj odmevni aferi, ki sta sprožili tudi javne diskusije sta bili  Zbiljski gaj in Črni les. Zaradi tega so raziskave, ki obravnavajo odnos oz. predsodke starih ljudi do domov za stare v slovenskem prostoru toliko bolj dobrodošle. Eno izmed njih predstavlja tudi diplomsko delo Nives Janež: Kakovost bivanja starostnikov in predsodki, ki jih imajo starejši v zvezi z domovi za ostarele.

Rdečo nit diplomskega dela predstavljata dve vprašanji: ali je za starega človeka dovolj dobro poskrbljeno, ter kakšna je kakovost bivanja starih ljudi v Sloveniji? Pri tem avtorica razlikuje med dvema različnima oblikama bivanja starih oseb in sicer v domačem ter institucionalnem okolju. Ko govorimo o domovih za stare ljudi se moramo zavedati dejstva, da kot vsaka tudi ta institucija predstavlja organiziran sistem napisanih in nenapisanih pravil dnevnega bivanja, ki omogočajo maksimalno prostorsko povezanost (skupni prostori) in minimalno stopnjo posameznikove zasebnosti.

V prvem delu so predstavljene konceptualne opredelitve starosti, katerim sledjo: izčrpen zgodovinski pregled starostnega varstva, dokaj podroben pregled slovenske zakonodaje na področju starostnega varstva in predstavitev Programa razvoja varstva starejših oseb do leta 2005. V osrednjem (četrtem) poglavju avtorica obravnava kakovost bivanja starega človeka. Poglavje je smiselno razdeljeno na dve pod poglavji in sicer: Kakovost bivanja starostnikov v domačem bivalnem okolju in Kakovost bivanja starostnikov v institucionalnem (formalnem) bivalnem okolju. Empirični del naloge predstavlja peto poglavje, v katerem je predstavljena  (kvalitativna) raziskava. V sklopu raziskave je bilo izvedenih 16 intervjujev,  s pomočjo katerih avtorica ugotavlja ali je kakovost bivanja starega človeka višja, v domačem ali v institucionaliziranem okolju. Poleg tega jo zanima tudi kako je  s prisotnostjo predsodkov v zvezi z domovi za stare ljudi pri stari populaciji, zakaj in pri kom se pojavljajo ter kako hitro ti predsodki popustijo oz. izginejo - če sploh. Intervjuje s starimi osebami je avtorica opravila v ljubljanskem Domu upokojencev Tabor (4 intervjuji), v Domu upokojencev Šiška (4 intervjuji) in v domačem bivalnem okolju (6 intervjujev). V vzorcu pa sta bile tudi dve stari osebi, ki uporabljata varovalno-alarmni sistem. Vsi posamezniki v  vzorcu so bili starejši od 65 let in v dobri psihofizični kondiciji. Med starimi ljudmi, ki živijo v domu ni bilo opaziti bistvenih razlik glede odnosa do življenja v domu, izpostaviti pa velja, da je bil med tovrstno populacijo opazen občutek varnosti in precejšnje zadovoljstvo z bivanjem v domu.

Osrednja ugotovitev diplomskega dela je, da so intervjuvanci, ki živijo doma in nimajo nikakršnih stikov z domovi za stare ljudi precej nenaklonjeni tovrstnim institucijam. Medtem, ko so intervjuvanci, ki živijo v domu za stare ljudi, oz. imajo stik s tovrstno institucijo (uporabnici sistema life-line), naklonjeni tej instituciji.