Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 11.2.2010

Po nekaterih ocenah ima Alzheimerjeva bolezen v oblasti dvanajst milijonov ljudi po svetu. O tej bolezni, ki povzroči izgubo spomina, občutka za prostor in čas, sposobnosti za komuniciranje ali fizično delovanje, se šele zadnje obdobje pojavlja več knjig in študij. Pričujoča knjiga pa se od vseh teh močno razlikuje, saj se tej problematiki posveča s čisto druge perspektive. Je prva tovrstna knjiga na slovenskem tržišču.

Odkriti radost v Alzheimerjevi bolezni je na prvi pogled protisloven naslov, pa vendar, je morda res lahko najti radost v skrbi za svoje najbližje, ki so oropani spomina in drugih sposobnosti? Avtorica Avadian Brenda, ki se je tudi sama ob bolezni svojega očeta soočila z vsemi razsežnostmi te bolezni, je v to prepričana, kajti kljub boleči poti, polni ovir, ji je uspelo najti radost. Na sprva samotnem potovanju, se ji je pridružilo veliko drugih, ki so se tako kot ona, oklepali drobnih radosti, ki so jih kljub bolečini izkusili ob oskrbovanju. 

V tej navdihujoči knjigi, so zbrane zgodbe ljubečih parov, otrok, sinov in hčera ter prijateljev. Najmlajši avtor, ki je zapisal svojo zgodbo je star deset let, najstarejši pa petinosemdeset. Njihove zgodbe opisujejo različna obdobja nege, od zgodnjega, do poznega stadija Alzheimerjeve bolezni. Moč brezpogojne ljubezni negovalcev, ki se kljub srčni bolečini lahko iskreno nasmejejo, bogati strani te knjige, ki jo človek težko odloži. To so zgodbe ljudi, ki se »smejejo, da ne bi jokali«, ki se »trudijo sprejeti Alzheimerjevo bolezen takšno kot je« in ki so, kot pravi prva pesem v knjigi »vedno tu, vedno v uteho, katerih trud nima meja«.

Zakonci, dolgoletni partnerji se nahajajo v izredni situaciji, ko negujejo partnerje. V nasprotju z drugimi oskrbovalci, oni nimajo nikogar, h komur bi se vrnili domov, nikogar, ki bi se mu zaupali. Svoje življenje morajo nadaljevati sami. Enega od njiju je namreč vzela Alzheimerjeva bolezen. A tudi ti so našli nekaj radosti.

Knjiga je namenjena širšem krogu bralcev, še posebej pa, kot pravi avtorica, v tolažbo vsem negovalcem, v trenutkih, »ko se počutijo poražene, izgubljene in osamljene, ko svet položi breme na njihova ramena.«

Z slovenske bralce bo zanimiv tudi dodatek h knjigi. In sicer se na zadnjih straneh s svojimi programi predstavlja Slovensko združenje za pomoč pri demenci Spominčica, ki deluje od leta 1997.

Če za konec povzamemo: »Knjiga prinaša svežino v težko vzdušje demence. Humorne zgodbe in anekdote, povedane na ljubeč način, ponovno dokazujejo, da je za izčrpane oskrbovalce smeh dobro zdravilo in dobrodošla sprememba.« (B.J. FritzRay, str.1)