Avtor: Lidija Umek, datum: 12.2.2010

Družabniški dnevnik je hkrati priročnik o družabništvu in delovni zvezek družabnika. Je zelo dober pripomoček za beleženje prostovoljskega dela, v katerem prostovoljec strne svoje izkušnje  in spoznanja v dnevnik družabniških srečanj, bralni dnevnik ter dnevnik učnih in intervizijskih srečanj.

V prvem delu dnevnika (47 strani) je opisana kratka teorija in metodika osebnega družabništva s starim človekom. Poglavja v tem delu govorijo o temeljni človeški potrebi po dobrem osebnem odnosu, ki je osnova družabništva, o tem, kaj sploh je prostovoljsko medgeneracijsko družabništvo s starimi ljudmi, o družabništvu s socialno težavnimi starimi ljudmi ter o načinih družabništva. Naštete so tudi dejavnosti pri družabništvu, prikazan je osnovni oris družabniškega srečevanja, orisana je osrednja pogovorna tema ter pasti pri osebnem medgeneracijskem druženju.

Prostovoljsko medgeneracijsko družabništvo z osamljenim starim človekom je idealna oblika za učenje in uresničevanje medgeneracijske solidarnosti v današnjih razmerah evropske kulture, ko je medsebojno poznavanje generacij zaradi naglih sprememb doseglo svojo najglobljo oseko, medgeneracijska solidarnost pa je ob rastočem deležu starega prebivalstva bolj potrebna kot kdajkoli v zgodovini (str. 18).

Osnovna metoda medgeneracijskega družabništva s starim človekom je preventivna, vzgojno-samovzgojna ali antropohigienska. Za medgeneracijsko družabništvo ne iščemo težavnih ljudi – vsaj v začetku družabniškega delovanja ne –, ampak povprečne stare ljudi, da vzpostavimo z njimi obojestransko koristen odnos.

Drugo izhodišče medgeneracijskega družabništva je prostovoljstvo. Odločitev za medgeneracijsko prostovoljstvo je dobra, če človek doživlja svojo potrebo po kakovostnem staranju in lepem sožitju generacij, če ima vsaj nekaj osebne izkušnje, da se njegove potrebe komplementarno dopolnjujejo s potrebami starih ljudi v skupnosti, in če uvideva, da je ena ura tedensko, ki jo daje za osebni prostovoljni odnos s starim človekom, na tak način najbolj smiselno porabljena.

Avtor utemelji tudi pomen zapisovanja in socialnega učenja, saj je biblioedukacijska metoda socialnega učenja potrebna za ohranjanje prostovoljske svežine, za ozaveščanje o kakovostnem staranju in sožitju generacij ter prispeva k uspešnemu družabništvu. 

Prvi del se konča z  navedeno literaturo o družabništvu, več o tem pa je napisanega zlasti v knjigi Kakovostna starost - Socialna gerontologoja in gerontagogika (Ramovš, 2003) in v posameznih številkah strokovne revije Kakovostna starost.

Drugi del (61 strani) je namenjen praktični uporabi tega dnevnika. Tu je  prostor za zapisovanje tedenskih družabniških srečanj s starim človekom, branju strokovnih, leposlovnih in poljudnoznanstvenih knjig ali člankov o staranju in sožitju generacij, sledi prostor za zapise ob mesečnih srečanjih z drugimi prostovoljci v intervizijski skupini.

Osebno zapisovanje pri družabništvu ima neprecenljivo vrednost za lastno osebnost družabnika in za napredek pri medgeneracijskem druženju. Osebno zapisovanje je odlično sredstvo za krepitev prostovoljske kondicije pri delu z ljudmi in za ljudi. Česar si človek sproti ne zapiše, gre v pozabo in tako izgubi svojo vrednost. Lepa doživetja in spoznanja, ki se zapišejo, ostanejo shranjena in so duhovna hrana ter zdravilo zanj in za druge. Prav tako pisanje dnevnika človeku omogoči, da se lahko kadarkoli vrne nazaj, se spomni, kaj je naredil, doživel in ob tem spoznal.

Pozitivne izkušnje so vir moči za nadaljnje delovanje in velikokrat tudi rešilni jopič človeku v stiski. Zato je za družabnike pomembno, da srečanja zapišejo. Tako se lažje osredotočijo na svoje in sogovornikovo razpoloženje, na dogajanje in pogovorne vsebine, na doživljanje, na verbalno in neverbalno komunikacijo, na svoja spoznanja … Tako ne spregledajo kakšnega opozorilnega znaka, ki lahko, če nanj nismo pozorni, krha družabniški odnos.

Prostovoljski družabniki, ki se mesečno srečujejo na intervizijskih skupinah, na katerih si izmenjujejo svoje izkušnje in si med seboj pomagajo, imajo v družabniškem dnevniku prostor, da si zapišejo svoje utrinke tudi iz teh srečanj. Dobro je, da so vsi – družabniški, bralni in intervizijski dnevnik – zajeti v enem priročniku, saj so tako funkcionalno učinkovitejši.

Avtor navaja še pravila za dober osebni pogovor, s katerimi dosežemo konstruktivno komunikacijo. Za kakovost osebnega medgeneracijskega družabništva so pomembna tudi etična načela v programih socialne mreže za kakovostno staranje in sožitje generacij, ki jih avtor navede ob koncu dnevnika.

Čisto za konec so predstavljeni  programi za kakovostno staranje in sožitje generacij, ki se izvajajo na Inštitutu Antona Trstenjaka. 

Avtor pravi, da je Družabniški dnevnik rokovnik, ki bo dosegel svoj namen, ko bodo družabniki sami popisali vse prazne strani v njem. Sama sem prostovoljska družabnica starim ljudem in se z njim  popolnoma strinjam.