Avtor: Mateja Eržen, datum: 12.2.2010

V ponedeljek sva se srečali na ulici. Rada se srečam z njo, ker je njen obraz zame sonce. Vedno nasmeh, vedno sij v lepih, rjavih očeh.

Kaj je z njo ta ponedeljek? Kje je nasmeh, kje je sij? Že od daleč opazim sive lase, več jih je kot pred dvema mesecema, ko sva se nazadnje srečali. Nekaj je narobe z njo in sama dobro vem, kaj. Že več kot leto dni sta oba z možem brez službe in ni ji lahko. Pošilja prošnje, hodi na različne razgovore, vsega toliko, rezultat pa vsakič enak.

Spomin zbeži nekaj mesecev nazaj ...

Zbirali smo prostovoljne prispevke za delovanje našega društva. Vedno sem dejala – raje 'luknjo v koleno' kot prositi, prositi za delež od že tako bornega materialnega življenja brezposelnih prostovoljk, ki pa dajejo več, kot lahko dam sama. Takrat sem bila jezna nanjo, ker je prinesla svoj prispevek in ni imela namena odnesti ga nazaj domov. Pa vem, koliko bi ji pomenil, v mislih sem seštevala nakup v znesku. Lahko bi sebi privoščila kaj lepega, pa je dala drugim. Vzela sem, ker je imelo velik pomen. Potem pa čez nekaj dni na poslovnem računu zagledam dosti večji znesek, nakazan pod imenom njenega moža. Močno me je razburilo in sklenila sem poklicati, da tega vendar ne moremo vzeti. Nisem dobila zveze in bolje je bilo tako; kot tolikokrat v življenju tudi tokrat oguljena fraza – vse je za nekaj dobro. Njen mož je poklical predsednico društva in pojasnil, da je daroval, ker smo za njegovo ženo storili nekaj tako lepega, da je sedaj drugačna, da je srečna, odkar se udeležuje intervizijskih skupin, odkar prostovoljsko dela s starimi ljudmi. Da je življenje ob njej lepše, da se nam zahvaljuje za vse. On se zahvaljuje nam, namesto da bi se mi zahvalili njima. Saj je vendar ona sonce nam, članom svoje intervizijske skupine, starim ljudem okoli nje.

Toliko zadoščenja, kot ga ta list papirja, ta računalniški dokument ne zmore, ne zna opisati.

Moram misliti na to tudi ta ponedeljek, ko izgleda tako slabo. Rada bi ji pomagala, pa vem, kaj vse prestaja; in še počitniški dnevi so, ko se naša intervizijska skupina ne sestaja, ko se njeno prostovoljsko delo za kratek čas prekine, ko nima stika z ostalimi, ki jo imamo tako radi.

Storila sem tisto, kar sem v tistem trenutku lahko, kar je izvirno moje in najbolj iskreno. Vzela sem 'Marijino vizitko' in ji pisala.

Danes je sreda in poklicala me je. Že ko sem dvignila slušalko, sem vedela, da ji je bolje, tu je bil njen stari glas, nasmeh in celo sij sem čutila. Osrečila sem jo in to mi je povedala. Da je jokala, pa ne od žalosti: »Veš, od sreče sem jokala, ne od žalosti,« mi je rekla, kot da se je že odvadila. Moje besede je brala ravno pred odhodom na nov razgovor. Tokrat je bila drugačna, optimistična, kar se je zagotovo videlo na njej. Mogoče ji bo pomagalo, mogoče pa bo spet enako. Četudi bo, ona ve, da se kmalu spet dobimo, da mislimo nanjo, na njeno delo, ki ga cenimo in spoštujemo, četudi plačilo ni materialno. V ponedeljek je dejala: »Ne vem, če se še kaj vidiva, ne bom mogla več prihajati«. Danes je ob koncu najinega pogovora rekla: »Mateja, septembra se pa vidiva, jaz že komaj čakam!«

Za vedno bi rada obdržala njene besede, tudi kadar bo hudo meni. Njen nežen glas, ki se zahvaljuje, ki pravi, da bo čestitka v okvirju, da ji bo ostala tudi takrat, ko bo stara in bodo zanjo skrbeli drugi, ki bo kot sonce, ki sije na njeno posteljo, na njeno onemoglo telo.

Ljubim ta poklic in vem, da mi leži. Zopet oguljeno. Pa naj bo, lepe stvari je vredno poudarjati! Zakaj vendar človek ne bi dajal tistega, kar je izvirno v njem samem, pa ima tega dovolj, da lahko deli drugim in se ob tem počuti čudovito. Malo – veliko. Veliko – malo.

V njej in v mnogih brezposelnih osebah je toliko bolečine, toliko gorja in osebne žalosti. Tega v tem hitrem času ljudje ne razumejo, nočejo razumeti, raje živijo mimo. Pa so vsi ti ljudje, kot je ona, tako zelo dragoceni, dajali bi več kot imajo. Na srečo imajo bogastvo, za katerega vem jaz, vedo stari ljudje;  pomagamo jim, da se tega v težkih trenutkih zavejo tudi sami.