Avtor: Mateja Eržen, datum: 12.2.2010

Vrata njegove sobe so na široko odprta in drznem si vstopiti. Prav potiho. Ob postelji stol, na njem igra radio tiho melodijo, ki je ne sliši, pa vendar zmoti mučno tišino samske sobe negovalnega oddelka Doma upokojencev.

Zdrznem se ob prvem pogledu nanj. Bledica prekriva spremenjen obraz simpatičnega možaka, brez zobne proteze so lica udrta, ličnice preveč poudarjene. Zagleda me in nasmeh mu polepša obraz. Spominja se me in za hip pomislim, da ga še nisem videla tako nasmejanega. 

Dotiki in veselje ob obisku, dejstvo, da ga nekdo posluša, da si je nekdo vzel čas zanj. Pripoveduje o modrosti svojega življenja in četudi mu misli poletijo v njegov svet, ki ga poznajo le stari ljudje, je zaznati veliko voljo do življenja, upanje kljub vsemu. Ja, še vedno ima upanje in to me poživlja, kot poživlja njega. Opazujem ga in ne morem mimo misli o minljivosti življenja, o tem, kako hitro se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, kako je izgubil stanovanje in se preselil na negovalni oddelek, kjer je odvisen od drugih. Še dobro, da ima svojo sobo, vedno je živel v svoji sobi. Kako dolgo bo še živel? Vseeno je, važno je, da mu je lepo v teh zadnjih dneh življenja, srečen je in tudi mi smo lahko srečni, da nas je bogatil in nas še vedno bogati.

Slabo vest imam, ker sem ob svojem razmišljanju zamudila delček njegove dragocene pripovedi. Nato stavek, ki me je dobesedno vrnil v sobo, ob njegovo posteljo, z roko v njegovi dlani: »Jutri pride Marija, veš, skupino imamo in tam mi je lepo. Vedno je nekaj novega in Marijo rad poslušam, zelo pametna ženska je.«

Nekaj trenutkov niti ne slišim, kaj mi govori, počasi dojamem, da je jutri torek, dan, ko se v drugem nadstropju stanovanjskega oddelka Doma srečuje Marijina medgeneracijska skupina za kakovostno starost. Tudi on je bil dolgoletni član njene skupine in kljub bolezni in občasni zmedenosti je točno vedel, da jutri torek, Marija in njegova skupina. Ob ugotovitvi, koliko mu vse to pomeni, me spreleti srh. Bolj kot njemu samemu obljubim sebi, da ga bom prihajala iskat ob torkih, da ga odpeljem med člane njegove skupine.

Težko odidem. Želi si, da bi še ostala, pravi, da me je že pogrešal. Pa moram iti, čaka jih še mnogo. Nas, ki smo pripravljeni poslušati, pa je veliko manj, a vendarle vedno več.

Preden grem, ga pobožam po bledem obrazu in zavrtim gumb za glasnost na radiu.