Avtor: Ksenija Ramovš, datum: 15.2.2010

Elisabeth Lukas je izkušena psihoterapevtka logoterapevtske usmeritve. Po letu 1980, ko je napisala prvo knjigo Tudi tvoje življenje ima smisel, je izšla vsako leto po ena ali celo dve njeni novi knjigi. Mnoge od njih so bile prevedene v razne evropske in tudi druge jezike. V slovenščini imamo pet njenih knjig:

• Družina in smisel (1993) – izbor poglavij o družini iz več njenih knjig, ki jih je sama odbrala posebej za slovenski prevod,
• Smiselnice (1994, izvirnik 1985) in Podobe smisla (1995, izvirnik 1989) – obe vsebujeta spoznanja o smislu v obliki poetične proze z bogato slikovno opremo,
• Tudi tvoje trpljenje ima smisel (2001, izvirnik 1982)
• ter letošnja Vse se uglasi in izpolni, ki je izšla v nemškem izvirniku leta 1994.

Vse slovenske prevode Lukasovih del je izdala Mohorjeva družba v Celju. Ista založba je izdala tudi vse slovenske prevode začetnika logoterapije, Viktorja E. Frankla.

V knjigi Vse se uglasi in izpolni navaja Lukasova tudi lastno zgodbo o svojem pisateljskem začetku. Z njo nazorno ilustrira odkrivanje smisla, prav tako pa pokaže tudi močno vez med sabo in svojim učiteljem Franklom. Lukasova ostaja namreč vseskozi zvesta izvirnim Franklovim spoznanjem. Ta so ji izhodišče za njene lastne interpretativne zgodbe, za uokviranje njenih lastnih ustvarjalnih misli, spoznanj ter strokovnih in življenjskih izkušenj.

Vsak človek občuti globoko v srcu hrepenenje po tem, da bi imelo njegovo življenje smisel. Ljudem prirojeno hrepenenje popolnoma zadostuje, da smisel vse življenje prizadevno iščemo in odkrivamo (str. 7). Z eksistencialnim spoznanjem, da je smiselnost brezpogojna človeška potreba vsakega, nas avtorica v prvem poglavju nagovarja  k razmišljanju o tem, kako odkrivati smisel v lastnem življenju in tako to dejavnost vrednotiti.

Iz sprejemanja življenja in smrti se rojeva globoka sproščenost. V drugem poglavju »Vse vrhove pokriva mir – minljivost v smiselni zgradbi življenja«, navaja avtorica Franklovo primerjavo življenja s kaščo. Marsikak star človek otožno gleda na že skoraj požeto njivo svojega življenja ali pa je celo zagrenjeno usmerjen zgolj na strnišče, ne vidi pa polne kašče žita, ki je na njivi zraslo. Živa in pomembna preteklost je samo kleno žito v varni kašči. Star in nemočen človek ne more več živeti bujnih možnosti svoje pomladi, niti ne poklicnih in drugih uspehov svojega poletnega zenita, zato pa lahko gleda na polno kaščo del, ki jih je opravil, doživetij, ki jih je preživel, zmag nad težavami, ki jih je dosegel…; vsa ta žetev njegove preteklosti je življenski zaklad, ki ga ni mogoče več izgubiti in je varno spravljen. Lahko je ponosen na to, kar je storil in pogumno vzdržal, se veseli tega, kar je dosegel, je hvaležen za to, kar mu je bilo podarjeno in priznano. Vse, kar je dobrega storil in lepega doživel, ostaja tako, pa naj mu soljudje ljubeče priznajo to njegovo življensko delo ali pa ne. Svet okoli nas hitro pozablja in to dejstvo je za starejše ljudi, ki so bili vse življenje tu za druge, pogosto boleča izkušnja. Toda dobro ostane dobro in uspešno uspešno – v kašči resnice, pa če je pozabljeno ali ne, priznano ali ne (str. 33-34).

Tudi sama se pri svojem delu z zasvojenimi srečujem z ljudmi v bivanjski stiski. Človek, ki pride v svetovalnico ali v program urejanja po pomoč, se pogosto nahaja v eksistencialni praznoti: lastno preteklost doživlja zavoženo in prihodnost prazno, brez vizije. Ko pa tak človek pobrska po svoji kašči, odkrije zrnje – včasih je za začetek dovolj eno samo zrnce – in takrat ne vidi več zgolj strnišča, ampak tudi zrnje, ki je in ki mu ga ne more nihče vzeti, pa naj so sedanje razmere še tako krute. Tedaj se motne oči človeku razjasnijo, poteze obraza zmehčajo in vrne se mu nujno potrebni kanček samospoštovanja.

Tretje poglavje knjige ima naslov Bivanjski obračun – ustvarjalno ravnanje z (življensko) zgodbo. V njem teče beseda o tem, kako preprečiti negativno življensko bilanco. Pravi bivanjski obračun po meri človeka je obračun med tem, kar sem, in tem, kar naj bi bil, ne pa med tem, kar imam, in tem, kar naj bi bil. Bivanjski obračun v starosti je obračun med že skoraj uresničenimi možnostmi smisla in še ne uresničenimi življenjskimi možnostmi, ki še čakajo, da jih odkrijem in uresničim (str. 37). Sleherni človek pa v življenju doživi tudi nesreče, stori usodne zmote, doživi krivice in jih sam stori drugim. Pri ustvarjalnem obračunu svoje življenske zgodbe lahko človek globeli in vrzeli doživljajsko zapolni, da ga ne razjedajo. To se zgodi, ko najde njihov smisel v celoti življenja.

V tem delu knjige Lukasova navaja Franklov govor Bodimo ustvarjalni z zgodovino, ki ga je imel leta 1992 po padcu berlinskega zidu logoterapevtom Vzhodne Nemčije. V njem pronicljivo razloži, kako jalovo je maščevalno iskanje krivcev za zmote in gorje, ki smo doživeli in preživeli (str. 49). Lukasova aplicira Frankove misli na bivanjski obračun starajočega se človeka, ki je v skušanjavi, da bi obsojal druge ali samega sebe za nezaželjene stvari v preteklosti. To je jalovo početje, ki preprečuje spravo z drugimi in s samim seboj. Ustvarjalno ravnanje s svojo lastno življenjsko zgodbo je spravno razumevanje in odpuščanje sebi in drugim. Energija, ki se pri tem sprosti starajočemu človeku, omogoči, da spregleda sedanje možnosti in živi kakovostno preostanek življenja, da je prijeten sam sebi in drugim. Človek je ustvajalen s svojo življenjsko zgodbo, če je ne izrine ali potlači vase, kajti tedaj ga bo dušila, toda če istočasno ne dopusti, da ona potlači njega in ga izrine iz polnega življenja na stara leta (prim. str. 47). V spremni besedi h knjigi – napisal jo je Jože Ramovš – pa je rečeno, da je ustvarajalni obračun s svojo življenjsko zgodbo izredno aktualna naloga mnogih starajočih ljudi v Sloveniji, saj nosijo s seboj skozi življenje najhuše travme iz otroštva, vojne, povojnega življenja, pa tudi iz svojih izkušenj na pragu starosti. Vsakdanja praksa kaže, da so nekateri – ne prav pogosti vitalni starostniki – ki so se prebili skozi težke življenjske izkušnje mlajšim rodovom vabljiv zgled za lastno kakovostno starost.

Svojevrsten vrh knjige je zadnje poglavje, praktična meditacija ob sveči Vosek se spreminja v svetlobo. Morda si boste to meditacijo zaželeli opraviti zares, ob mrtvem vosku, nato ob goreči sveči, in končno z zlomljeno svečo, ki prav tako gori in pri tem celo zaceli svoj zlom. Vosek se spreminja v svetlobo in to je njegov smisel.

Knjiga Vse se uglasi in izpolni, nikakor ni lahkotno branje, temveč  zahteva od bralca zbrano pozornost; le tako ga lahko nagovarja k osebnemu ustvarjalnemu razmišljanju o vsebini lastne kašče.