Avtor: Tanja Pihlar, datum: 16.11.2010

Nemško zvezno ministrstvo za družino, starejše, ženske in mladino je v letošnjem letu izdalo koristno brošuro za starejše Ugani, kdo je? Kako se zavarujete pred sleparji in tatovi (Rate mal, wer dran ist? So schützen Sie sich vor Betrügern und Trickdieben).

Različne nemške študije ugotavljajo, da so ljudje, stari nad 60 let, manj ogroženi glede kriminala kot druge starostne skupine. Vendar število oseb, ki so žrtve določenih vrst kriminala, kot je npr. kraja torbic, s starostjo narašča. Pri preprečevanju le-tega ima pomembno vlogo osveščanje in omenjena brošura prinaša praktične nasvete za večjo varnost. Med drugim: kako prepoznati storilce, kakšni so njihovi najpogostejši vzorci vedenja, kako se zavarovati pred kriminalom, kaj storiti, če ste sami žrtev in kaj lahko storijo svojci žrtev. Starejši so zelo primerna tarča za kriminalce. Ti domnevajo, da imajo starejši doma veliko gotovine in dragocenosti, ponujajo jim izdelke in storitve, namenjene izrecno starejšim (ti obljubljajo vitalnost, ohranitev mladostnosti, zdravje ipd.); starejši so čez dan doma in pogosto živijo sami, so vljudni in zaupljivi do drugih ljudi. Prevaranti računajo tudi s tem, da stari ljudje kaznivega dejanja ne bodo prijavili, ker jih je npr. sram, da so nasedli prevari, ali pa ne vedo, kam se naj obrnejo po pomoč.

Posebej so opisani tudi najpogostejši načini ravnanja storilcev in zvijače, ki imajo namen od žrtve zvabiti denar. To se dogaja na domovih, v javnih prostorih (npr. na ulicah in v trgovinah) ali med vožnjo na sredstvih javnega prevoza. Storilci, ki želijo priti v stanovanje, poskušajo žrtev z različnimi načini pripraviti do tega, da bi jih spustila v svoj dom. Lahko se izdajajo za obrtnika ali uradno osebo, lahko prosijo za pomoč. Pogosto delujejo tudi v parih, pri čemer ima ena oseba nalogo, da zamoti žrtev, medtem ko se druga neopazno pritihotapi v stanovanje in začne iskati plen. Prevaranti, ki se izdajajo za obrtnike, nenapovedano pozvonijo pri vratih starejše osebe in ji z navidezno ugodno ceno ponudijo svoje storitve, ki naj bi bile nujno potrebne ali zakonsko predpisane (npr. sanacija dimnika). Svoje delo opravijo le navidezno in zelo pomanjkljivo ter praviloma zahtevajo gotovino. Računajo s tem, da starejši ne bodo preverjali kakovosti opravljenega dela in bodo zlahka prišli do zaslužka. Druga oblika prevare je, da prevaranti pozvonijo pri vratih žrtve in jo prosijo za pomoč ali uslugo: prosijo jo za papir in svinčnik, da bi lahko pustili sporočilo za soseda, ki ga ni doma; starši z majhnim otrokom prosijo, če smejo uporabiti WC; moški zaprosi za kozarec vode, ker mu je na stopnišču postalo slabo, ali vas vljudno prosi, če sme uporabiti telefon, ker mora opraviti nujen klic. Pogoste so tudi prevare prek interneta, in sicer se preveranti poskušajo dokopati do bančnega računa in ga izprazniti. V pismu prek elektronske pošte, ki je videti tako, kot da ga pošilja banka stranke, pozivajo prejemnike, naj spletnih straneh banke navedejo svoje podatke, med njimi tudi zaupne, kot npr. PIN kodo ali številko bančnega računa. Strani spletne banke seveda niso prave, prevarant pa na lahek način pride do podatkov. Druga oblika prevare po internetu so verižna pisma, v katerih se prejemnika poziva, naj pošiljatelju pošlje določeno vsoto, pismo pa naj pošlje naprej drugim osebam. To so t. i. denarne piramide, pri katerih imajo lahko kakšno korist kvečjemu tisti, ki se nahajajo na začetku verige.

Pogoste so tudi kraje na ulicah. Tat zaigra naključno srečanje z žrtvijo in poskuša odvrniti njeno pozornost. Taka je npr. prevara z menjavo denarja. Prevarant nagovori starejšo osebo, če bi mu zamenjala denar, ker npr. potrebuje drobiž za telefon ali za parkirni avtomat. Če mu je le-ta pripravljena pomagati in išče v denarnici denar, ji prevarant poskuša neopazno vzeti bankovec s pretvezo, da ji hoče pomagati. Običajno so tako spretni, da žrtve kraje sploh ne opazijo in pogosto pozneje sploh ne vedo, kako se je kraja zgodila. Prav tako se dogajajo prevare pri prodaji na domu. Prevaranti kupce pogosto presenetijo, ti kupujejo, ker nimajo možnosti primerjave cen, nasedajo zagotovilom prodajalca ali se ga hočejo na hitro znebiti. Takšne nakupe nato pogosto obžalujejo. Zato v Nemčiji zakon kupcem omogoča, da lahko v roku dveh tednov vrnejo blago, ki so ga kupili na ta način.

Posebno poglavje v brošuri je namenjeno informacijam o tem, kako prepoznati storilce. To ni mogoče le na podlagi zunanjega videza, saj so storilci pogosto elegantno oblečeni, vljudni in imajo samozavesten nastop. Zato jih je lažje prepoznati po opozorilnih znakih. Če npr. neznana oseba pozvoni pri vratih, je treba biti previden. Zlasti v primerih, če se obrtnik ali uradna oseba pojavita nenapovedano, če vas neznanec prosi za pomoč, ne da bi lahko ugotovili, zakaj hoče prav vas, če vam nekdo pred vrati ponuja izdelke, ne da bi bili za to dogovorjeni (še zlasti, če sta prodajalca v paru). Pri nagradah je treba paziti na primere, ko ste nekaj zadeli, četudi niste sodelovali v nobeni nagradni igri ali se pričakuje, da morate storiti nekaj, da boste prejeli nagrado (npr. klic na določeno telefonsko številko), ali če nagrado podeljuje podjetje, ki ima sedež v tujini ali ima naveden le pošti predal ipd.

V knjižici najdemo tudi praktične nasvete, kako naj se zavarujemo pred prevaranti. Neznancev ne presojajte po prvem vtisu; za osebo, ki deluje resno, še ne pomeni, da ima tudi resne namene. Ne bodite za vsako ceno vljudni. Če sem vam nekdo zdi sumljiv, ga odločno zavrnite in končajte pogovor. V stanovanje ne spuščajte oseb, ki pridejo nenapovedano. Po telefonu skušajte poizvedeti pri podjetju ali uradu, ali gre res za naročilo. V stanovanje spuščajte obrtnike le tedaj, če ste se z njimi dogovorili sami ali hišna uprava. Pogodb o storitvah ne sklepajte pred vrati in zahtevajte predračun. Najbolj varno je, če izbirate podjetja v domačem kraju, s katerimi ste že sodelovali. Za opravljeno delo ne plačujte z gotovino, ampak zahtevajte račun na papirju, na katerem je naveden poln naslov podjetja. Če neznanec trdi, da prihaja iz urada, zahtevajte njegovo službeno izkaznico in jo preverite. V primeru, da je ta oseba preveč vsiljiva in se je ne morete sami otresti, pokličite policijo. Če vas oseba pred vrati prosti za pomoč, razmislite, zakaj hoče ravno vašo pomoč in ali ni v bližini nobene druge možnosti, kjer bi jo lahko dobila (npr. v gostinskem lokalu, trgovini ipd.). Neznancu lahko ponudite pomoč, vendar vrat ne odpirajte povsem, ampak pustite nameščeno varnostno verigo. Pri sebi imejte vedno le toliko denarja, kot ga potrebujete. Imejte ga vedno tesno ob telesu, npr. v notranjem žepu oblačila. Če ga nosite v torbici, naj bo ta vedno zaprta; nosite jo spredaj in tesno ob telesu. Bodite pozorni, če vas na ulici nagovori neznanec in želi menjati denar; ne dovolite mu, da vam pomaga pri iskanju kovancev; kovance mu dajte šele, ko vam je dal bankovec. Pri prodaji od vrat do vrat v stanovanje ne spuščajte prodajalcev, s katerimi se niste vnaprej dogovorili za obisk.

V primeru, da je do prevare že prišlo, je treba čim hitreje ukrepati. Če so vam ukradli bančno kartico, takoj pokličite banko. Če sumite, da je prišlo do določenega kaznivega dejanja, pokličite policijo in ga prijavite: čim hitreje boste to storili, večja je možnost, da storilca odkrijejo. Ne sramujte se, da ste nasedli prevari in naj vas to ne odvrne od tega, da bi jo prijavili. Z molkom spravljate v nevarnost tudi druge, da bodo postali žrtev prevaranta. Brošura se končuje z nasveti, kako naj se svojci vedejo do žrtve in kje v Nemčiji poiskati nadaljnje informacije za večjo varnost. Knjižica je vsekakor zelo koristna in opisane nasvete si je vsekakor dobro zapomniti.