Avtor: Martina Starc, datum: 16.11.2010

Prikazani članek pregledno predstavlja subjektivno blagostanje (ang. subjective well-being) ter njegovo raziskovanje v psihologiji in socialnih znanostih. Subjektivno blagostanje je strokovni izraz, namesto katerega lahko uporabljamo tudi izraze, kot so sreča, zadovoljstvo z življenjem, psihološko blagostanje, pozitivni afekt ipd. Gre za stopnjo pozitivne naravnanosti do življenja oz. za posameznikovo zaznavanje ali prepričanje, da je njegovo življenje, gledano v celoti, dobro.

Zanimivo je, da so s svojim življenjem najbolj zadovoljni starejši odrasli. V zvezi s tem je bilo narejenih mnogo raziskav. Te pa se v glavnem naslanjajo na pet glavnih teoretičnih usmeritev, ki jih bomo v nadaljevanju na kratko predstavili.

Po teoriji neskladnosti (ang. discrepancy) je subjektivno blagostanje odvisno od razlike med našimi težnjami oz. prizadevanji (ang. aspirations) in dosežki. Človek, ki dosega večino tega, kar si želi v življenju, je srečen, nasprotno pa je tisti, ki doseže le malo v primerjavi s svojimi željami, nesrečen. Do večje sreče lahko po tej teoriji pridemo na dva načina, bodisi razliko med željami in dosežki zmanjšamo z lastnimi prizadevanji, tako da v življenju dosežemo čim več, ali pa zmanjšamo svoje želje in se »zadovoljimo z malim«.

Starejši odrasli poročajo o najmanjših razlikah med željami in dosežki, vendar še ni povsem znano, ali je to posledica njihovih prizadevanj ali manjših želja. Njihovo zadovoljstvo je odvisno tudi od posameznih področij, saj so razlike manjše, zadovoljstvo pa večje, na področju materialnih sredstev ter socialnih odnosov, obratno pa velja za zdravje, kjer je več nezadovoljstva. Ženske so v mladosti in srednjih letih srečnejše od moških in menijo, da so uresničile veliko svojih želja. V starosti pa velja obratno, saj so srečnejši in bolj izpolnjeni moški.

Teorija družbenega primerjanja (ang. social comparison) govori o primerjanju z drugimi. Za naše blagostanje je ključno, s kom se primerjamo. Kadar se primerjamo navzgor, izberemo za primerjavo nekoga, ki je boljši, srečnejši ipd. Kadar pa se primerjamo navzdol, izberemo nekoga, ki mu gre slabo in je nesrečen. Ob primerjanju navzgor ugotovimo, da bi nam lahko bilo tudi bolje, kar nas, gledano poenostavljeno, dela nesrečne. Ob primerjanju navzdol pa pridemo do sklepa, da nam gre v primerjavi z nekaterimi pravzaprav prav dobro, zato smo srečnejši. Večina ljudi uporablja oba načina primerjanja, za zadovoljstvo v življenju pa je pomembno, kateri tip primerjanja prevladuje. Raziskave starejših kažejo, da se v primerjavi z mlajšimi pogosteje primerjajo navzdol, kar bi lahko bil razlog, da so srečnejši.

Teorija strateškega vlaganja virov (ang. strategic investment of resources) govori o prilagajanju na upad različnih zmožnosti, do katerega pride v starosti. V starosti zmoremo manj kot v mladosti, vendar lahko s skrbnejšim izbiranjem dejavnosti in z vlaganjem truda kljub upadu ohranimo dosežke visoke in smo z življenjem zadovoljni. Strateško obnašanje lahko opazimo tudi pri socialnih stikih. Starejši v primerjavi z mlajšimi opuščajo stike z bežnimi znanci in se v večji meri posvečajo tistim medosebnim odnosom, ki so bolj intimni in jim prinašajo več zadovoljstva. Na ta način so lahko na medosebnem področju srečnejši z manj truda.

Teorija družbene razslojenosti (ang. social stratification) se osredotoča na družbene vire in objektivne kazalnike subjektivnega blagostanja. V večini družb na srečo ljudi do neke mere vplivajo socialno‑ekonomski status, rasa oz. etnična pripadnost ter spol. Če primerjamo različne družbene skupine, so v povprečju najsrečnejši beli odrasli moški z visoko izobrazbo in prihodkom, saj so zanje družbene razmere najugodnejše, kar pa vpliva na njihova vsakodnevna življenja.

Vidik družbenih kazalnikov (ang. social indicators) se odmika od posameznika in se v večji meri uporablja na nivoju družb. Primerja se kakovost življenja v različnih družbah, in sicer v povezavi z družbenimi kazalniki kot so BDP, število zakonskih zvez, politična ureditev, pravice žensk ipd.

V družboslovju lahko pri preučevanju zapletenih osebnih in družbenih pojavov le redko pojasnimo vse rezultate zgolj z eno teorijo. Izrazite rasne in etnične razlike v subjektivnem blagostanju pa tudi razlike med spoloma lahko pojasnimo s teorijo družbene razslojenosti, saj imajo ženske in manjšine manj privilegijev kot moški in večinski prebivalci. S to teorijo oz. katerokoli teorijo, ki povezuje srečo ter materialne in družbene vire, pa ni skladno, da so starejši odrasli praviloma srečnejši od mlajših, saj je njihov materialni in družbeni položaj slabši. Te rezultate bolje pojasnijo socialno‑psihološke teorije, kot sta teorija neskladnosti ter teorija družbenega primerjanja.

Sreča je precej razširjena. Kar 80–85 % Američanov v splošnem trdi, da so nekoliko ali zelo zadovoljni s svojim življenjem. Kateri pa so dejavniki, ki so povezani s subjektivnim blagostanjem? Nekateri dejavniki, kot je visok dohodek, so pomembni v vseh življenjskih obdobjih. Drugi dejavniki pa so bolj izraziti v starosti. Zdravje je najpomembnejše v starosti, pri čemer je bolj kot dejanska nezmožnost pomembna samoocena zdravstvenega stanja. Udeležba v prostovoljskih aktivnostih je prav tako pomembna za subjektivno blagostanje pri starejših in blaži učinek s staranjem povezanih izgub. Vseskozi so pomembni tudi socialni odnosi in socialna podpora. V starosti zakonski stan ostane pomemben dejavnik, medtem ko so interakcije z odraslimi otroki manj pomembne. Prijatelji so v poznem življenju pomembnejši kot odnosi z otroki in drugimi sorodniki. Zelo pomembna pa je tudi zaznana socialna podpora, tj. zaznava, da je visoko kakovostna emocionalna podpora in instrumentalna pomoč na voljo, če bo potrebno. Slednje je celo pomembnejše od zakonskega stanu. Nudenje podpore drugim ljudem do neke mere viša subjektivno blagostanje, vendar le v primeru, da ne gre za dolgotrajno oskrbo, ki je negativno povezana s subjektivnim blagostanjem. Prejemanje pomoči je manj jasno povezano s subjektivnim blagostanjem, saj nekatere študije kažejo, da ga le-to viša, druge pa ne.

Pomembne so tudi nekatere psihološke značilnosti, kot je občutek, da sami nadzorujemo potek lastnega življenja in svobodno izbiramo pri življenjskih odločitvah. Pomen različnih dejavnikov za doživljanje sreče psihologi ocenjujejo glede na to, ali lahko s poznavanjem značilnosti posameznika zanesljivo napovemo, ali je srečen ali ne. Izkazalo se je, da lahko srečo najbolj zanesljivo napovemo, če o nekom vemo, da sam nadzoruje svoje življenje, in to je pomembnejši podatek kot zdravje, zaposlitev, prihodek in zakonski stan.

Večina dejavnikov subjektivnega blagostanja je skladnih s teorijo družbene razslojenosti. Materialni in socialni privilegiji izboljšujejo subjektivno blagostanje. Vendar pa je ocena posameznikove sreče na podlagi njegovega družbenega položaja le groba. Ta teorija tudi ne more pojasniti kompleksnejših razlik med starostnimi skupinami. Ko se ljudje starajo, njihovi vrstniki umirajo. V pozni starosti se lahko zgodi, da ni nikogar več, ki bi jih poznal še iz mladosti in z njimi delil osebno zgodovino. Zato so ohranjena prijateljstva v starosti bolj pomembna kot stiki z družino, kar je skladno s teorijo strateškega vlaganja virov. Dohodek, če je le zadosten, je v starosti manj pomemben, saj imajo starejši, skladno s teorijo neskladnosti, manjše želje glede dohodka.

V primerjavi z dejavniki subjektivnega blagostanja so njegove posledice manj raziskane. Največkrat so srečo povezali z zdravjem, obolevnostjo in smrtnostjo. Za nezadovoljne ljudi obstaja večja verjetnost, da bodo živeli v slabšem zdravju in umrli mlajši.

Če svoj pogled umaknemo od posameznika in se usmerimo na družbene skupine, odkrivamo socialne temelje subjektivnega blagostanja. Pričakovana srečna leta življenja (ang. happy life expectancy) so število let, za katere lahko pripadniki neke kohorte pričakujejo, da jih bodo preživeli v stanju zadovoljstva oz. sreče. Lahko jo primerjamo tudi s statistikama pričakovanih let življenja, preživetih v zdravju, in pričakovanih let življenja. Pričakovana življenjska doba je v zadnjih 30 letih narasla in vzporedno so naraščala tudi pričakovana srečna leta življenja. Najpomembnejša ugotovitev je morda, da so pričakovana srečna leta življenja v vseh pogledih večja kot pričakovana leta, preživeta v zdravju, kar kaže, da nezmožnost ni nujno znak slabe kvalitete življenja.

Družbe se med seboj razlikujejo v razširjenosti sreče oz. stopnji zadovoljstva. Na ravni družbe so pomembni dejavniki bogastvo države, povprečna stopnja izobrazbe, demokratičnost političnih sistemov, socialna tolerantnost, nacionalna produktivnost, stabilnost ipd. Manjka pa raziskav, ki bi pomen teh dejavnikov primerjale z vidika starostnih skupin.

V prihodnje bi si želeli predvsem več raziskav, ki bi ljudi spremljale skozi daljše življenjsko obdobje. Na ta način bi lahko točneje odgovorili na vprašanje, kaj je tisto, kar ljudi v poznih letih življenja dela srečne, saj kaže, da je do visokega subjektivnega blagostanja v poznih letih mnogo različnih poti. Zanimive podatke lahko pridobimo tudi z večnivojskim raziskovanjem, ki sočasno preverja tako vpliv okolja kot individualnih značilnosti na posameznika. Ena izmed študij je na primer ugotovila, da socialna omrežja sestavljajo bodisi srečni ali pa nesrečni posamezniki, ne pa oboji. Pri tem so posamezniki, katerih omrežja so bila sestavljena iz srečnih ljudi, postajali srečnejši in obratno.

Na vprašanje subjektivnega blagostanja se vežejo številne družbene in politične odločitve – naj bi kot družba spodbujali učinkovitost in varnost ali tudi visok nivo zadovoljstva in sreče? V času, ko vedno bolj prevladuje medikalizacija staranja, ki poudarja predvsem preživetje in ekonomske vire, ki jih zahteva staranje populacije, pa je za pravično obravnavo starejših potrebno pozornost namenjati tudi njihovemu počutju, zadovoljstvu z življenjem in strategijam, ki jih uporabljajo za ohranjanje občutka subjektivnega blagostanja.