Avtor: Anton Mlinar, datum: 16.11.2010

Dunajska Ekonomska univerza (Wirtschaftsuniversität Wien) in mesto Dunaj sta v letih 2007 in 2008 sodelovala pri projektu Dunaj misli (na) prihodnost (Wien denkt Zukunft), in sicer v okviru dokaj splošne, pa vendarle v marsičem posebne problematike staranja družbe. Ne le v Avstriji, povsod po Evropi sta padanje števila rojstev in porast pričakovane življenjske dobe pripeljala do izrazitejših demografskih napovedi, te pa povzročajo veliko skrb na različnih ravneh družbenega, političnega in gospodarskega življenja. V naslednjih desetletjih se bo ta trend nadaljeval. Avstrijci poleg tega tudi niso najbolj navdušeni nad oznako, da je Avstrija starim ljudem najbolj prijazna evropska država. Te oznake 'starostnikom najbolj prijazne evropske države' se drži tudi manj priljubljena plat bogatejših starih ljudi, ki v Avstriji kupujejo nepremičnine in državi – podobno kot se je to pred leti dogajalo predelom na južnem Bavarskem v Nemčiji – 'krojijo preozko obleko' v njenem načrtovanju prihodnosti. Statistika rasti pričakovane življenjske dobe se bo sicer normalizirala, saj bodo postopoma odpadli razlogi, ki s splošnim staranjem prebivalstva niso imeli veliko skupnega. Izhajati pa je treba iz predpostavke, da se bodo procesi staranja ter s staranjem prebivalstva povezane družbene strukture, ozaveščanje družbe spričo teh sprememb in seveda prej omenjeni procesi novega načina poseljevanja določenih predelov Evrope – med katere med drugim sodi slovenski Kras – še naprej močno spreminjali. Ker gre v teh primerih za prevlado enega samega kriterija, namreč ekonomskega, ni mogoče napovedati dogodkov v bližnji prihodnosti. Raziskava, o kateri poroča knjiga, ki jo tu prebiram, želi zajeziti kratkovidne ekonomske kazalce ter razvoju na tem področju dati značaj trajnosti.

Projekt Dunaj misli prihodnost se je soočil s sedanjimi strukturami staranja v avstrijskem glavnem mestu Dunaju, ki se odvijajo na ozadju kompleksnega življenjskega dogajanja. Povezati je hotel različne težnje javno-zasebnega partnerstva, ki na tem področju išče priložnosti za gospodarski uspeh, mestno upravo, ki hoče ravnati dolgoročno, in znanje univerze. Prijavitelji projekta so dosegli, da je projekt potekal kot temeljna raziskava, saj so na ta način lahko računali na večjo samostojnost pri vodenju njegovih posameznih faz, kakor tudi pri kreaciji novih znanj. Raziskovanje je sledilo dvema sklopoma vprašanj: 1. kakšne spremembe bodo doletele generacijo tistih, ki so danes stari med 30 in 50 let, je to mogoče napovedovati za nadaljnjih 20 let in več, kaj to pomeni za mestno upravo, ki se tudi hoče prilagoditi zahtevam prihodnosti, in 2. kako je mogoče prenesti na novo pridobljena spoznanja na različne službe in storitve milijonskega mesta, na njegovo notranjo strukturo kot tudi na njegovo zunanjo ponudbo. Na videz preprosta vprašanja sploh nimajo enostavnih odgovorov. Kot pribito drži, da je bistveno premalo podatkov iz neposrednih raziskav; poleg tega je včasih metodologija v prihodnost usmerjenih družboslovnih projektov neprilagojena. Današnja paradigma mesta ali velemesta se ponaša s sodobnimi trendi potrošništva in blagostanja, mnoge prognoze nastajajo na osnovi nekonfliktnega modela upravljanja in vodenja, na osnovi javno-zasebnega partnerstva ter različnih modelov ljudem prijazne uprave (model Citizen Relationship Managment – CiRM je eden od njih), ki pa kljub prijaznim naslovom ne temeljijo na dolgoročnih perspektivah, temveč na kratkoročnih interesih. Ne glede na to pa model CiRM načelno predvideva razvoj različnih storitvenih struktur skupnosti, ki se navdihujejo pri načelu solidarnosti in subsidiarnosti, predvideva pa se tudi razvoj strategij, ki bodo lahko storitvene strukture optimirale tako, da jih bo mogoče prilagoditi prihodnjim razmeram, ki bodo morda zelo drugačne in bolj zaostrene od današnjih. Projekt je imel pred seboj idealno podobo mesta, ki je prijazno vsem generacijam, razmere, v katerih se bo prebivalstvo še bolj staralo oz. se bo delež starih še povečeval, ter čim večjo samostojnost prebivalcev.

To postavlja mesta pred velike izzive. Predvideva se, da bo v bližnji prihodnosti problem staranja še večji kot danes. Urbane strukture so danes prilagojene dinamičnemu prebivalstvu, administrativni in pridobitni dejavnosti. Središča mest zasedajo institucije, ki so povezane s strukturami moči: gospodarstvom in politiko, in so relativno nenaklonjene urbanim strukturam z visokimi integracijskimi potenciali ter primerno kulturno, družbeno in prostorsko infrastrukturo za vse generacije. Prav to se dogaja tudi t. i. javnim prostorom, ki jih velemesta na neki način imajo oz. razvijajo, a ne dajejo vtisa, da gre za prostore kulturne družbenosti in priložnosti za vse ljudi. To je bil osnovni izziv prijaviteljev projekta, na osnovi tega pa so zbrali pestro skupino raziskovalcev in sodelavcev.

Urednika knjige sta Edeltraud Hanappi-Egger, profesorica za komunikologijo in različnost med spoloma v družbeni organiziranosti na dunajski Ekonomski univerzi (Wirtschaftsuniversität Wien), in Peter Schnedlitz z Univerze Dunaj (Universität Wien), na kateri vodi inštitut za trgovino in marketing. Oba sta sodelovala v projektu kot prijavitelja. Drugi sodelavci v projektu so bili bodisi z mestne uprave bodisi raziskovalci na dunajski Ekonomski univerzi. Urednika sta predstavila projekt v knjigi tako, da sta najprej predstavila namen in strukturo projekta, nato pa njegove posamezne vidike. Namen projekta je bil zajeti vprašanje starosti in staranja v ustrezne znanstvene metode raziskovanja, na ta način pridobiti model obravnavanja kompleksnosti te problematike in razviti katero od novih metodologij raziskovanja prebivalstvene dinamike. Z različnimi tematskimi analizami naj bi raziskovalci dosegli konceptualni okvir, pri tem pa bi glavno vlogo igrale sociološke gospodarsko-znanstvene teorije (raziskovanje življenjskih ciklov oz. biografij posameznikov v okviru Bourdieujevega koncepta navad), ki predpostavljajo, da se ljudje sicer obnašajo racionalno, a hkrati nenamerno: na eni strani posamezniki delujejo kot skupnost (kar pomeni, da velikokrat uporabljajo t. i. mi-kategorijo), na drugi strani močno poudarjajo lastno individualnost in trenutne vzgibe. To pomeni, da je na osnovi sedanjih razmer nemogoče računati na hitre spremembe miselnih vzorcev in vzorcev ravnanja, če si ne pridobijo novih znanj oz. če ne bodo uporabljali metod temeljnega raziskovanja. Značilno za ta pogled na družbeni razvoj je, da velikih idej, kot so bile nekoč nacionalna ideja oz. ideologije, danes tako rekoč ni več zaznati, toda nekje globoko v zavesti nastopajo kot močna referenčna točka (morda kot vzgib, ko kdo pravi, da je bilo včasih boljše), tako da so radikalne družbene spremembe, do katerih bi prišlo na osnovi teh predznanj, praktično nemogoče. V projektu je bila zato pomembna tudi časovna dimenzija med vedenjskimi ravnmi in ravnjo diskurza (koliko se je mogoče naučiti iz preteklosti, kako oblikovati prihodnje modele, kako predlagati nove življenjske navade, da se bodo 'prijele', kako hitro se je mogoče spremeniti ipd.). Hkrati je šlo tudi za vprašanje, kako je mogoče povezati med seboj upravljanje na osnovi CiRM in navade birokracije na eni in znanstveni pristop k vprašanjem demografskih sprememb na drugi strani, in sicer v temeljnem projektu, ne le v smislu uporabnega raziskovanja.

Knjiga ima torej dva dela: sintetično poročilo o projektu obsega 120 strani, drugi del, ki obsega kar 613 strani, pa zajema delne projekte, delne vidike projekta in strokovne ekspertize.

Raziskovalno vprašanje, če ponovimo še enkrat, se je glasilo, kako se bo kompleksni prostor velemesta odzval na dogodke v prihodnosti, procese in protislovja, na vključevanje in izključevanje, na procesa segregacije in povečano diverzifikacijo in kakšna je pri tem vloga univerze. Raziskovalno vprašanje je bilo dvojno: prvi vidik se je nanašal na razumevanje človeka ob hkratnem upoštevanju socioloških, gospodarskih dejavnikov in vedenjskih navad, drugi vidik pa se je nanašal na konkretno dunajsko politično ozračje ter usposobljenosti sedanje mestne administracije za spremembe. Oba vidika sta do neke mere poznana in tudi teoretično raziskana, če se upošteva sociološko-gospodarski vidik ter vidiki človeškega potrošniškega obnašanja – sedanja mesta, in še bolj velemesta, so bolj gospodarske kot družbene entitete –, manj pa z vidika prihodnjega položaja mesta, ko bo mesto kot zgolj družbeni konglomerat v napoto in ko v mestu gospodarstvo ne bo več igralo glavne vloge. Danes si je tako mesto težko predstavljati: središča velemest bi bila brez gospodarskih, administrativnih in predvsem finančnih ustanov prazna. Družboslovje tudi ne ve veliko povedati o človeku v takem okolju. V izgradnji današnje podobe mest so bile nekatere znanstvene discipline izključene. Kaj torej čaka mesto prihodnosti, ki se bo moralo soočati z vprašanjem upravljanja vedno večje prebivalstvene skupine, ki v prvi vrsti ne bo več gospodarski dejavnik, in ko bo postal socialni, kulturni in simbolni kapital bistveno pomembnejši vidik pristojnosti, kot je danes?

V raziskavi je bilo predvideno, da bodo mesto prihodnosti predstavile različne prebivalstvene skupine glede na pripadnost in dejavnost. Raziskovalna skupina je pripisovala poseben pomen predstavi mesta prihodnosti skupaj z njegovimi gospodarskimi viri in pristojnostmi, ki jo bodo (so jo) slikali ljudje v najbolj produktivnih letih, stari od 30 do 50 let, odgovarjali pa naj bi v okviru pomembnosti družbenega kapitala in drugih oblik pomembnosti: kako se bo po njihovem mnenju mesto soočilo s staranjem in starimi ljudmi ter kako se bodo starali današnji mladi ljudje oz. ljudje v najbolj produktivnih letih? Glede na odzive so raziskovalci, poleg obeh urednikov še H. Ebersherr, E Leinbacher, A von Dippel in R. Zniva, zasnovali šest za raziskavo pomembnih 'megatrendov': 1. globalizacijo in mobilnost; 2. individualizacijo in nove življenjske oblike; 3. vseživljenjsko učenje in večji poudarek na življenjski orientaciji (smisel življenja); 4. feminizacijo kot 'prečno tematiziranje'; 5. večji porast razlik v dohodku in 6. spremenjeno obnašanje v povpraševanju in potrošnji. Nekateri od teh 'megatrendov' so v knjigi predstavljeni podrobneje: večinoma gre za nadaljevanje nekaterih že ustaljenih vzorcev razmišljanja (to je bila končno tudi hipoteza, da se vedenjske navade spreminjajo zelo počasi, vsekakor počasneje, kot bi jih zahtevale družbene spremembe), deloma pa tudi za konceptualizacijo vedenjskih (družinskih) oblik, ki bi zavarovale posameznika pred osamitvijo, posplošitvijo in izgubljenostjo znotraj družbe. Raziskovalci so ugotovili, da je želeni razvoj v smeri večje participacije in aktivnega podružbljanja vprašanj, povezanih z vodenjem in upravljanjem mesta, še vedno dokaj nemočen tekmec vedenjskim oblikam potrošništva oz. – pri premožnih – mobilnosti (kar je opaziti na drugi strani tudi v izbiranju turističnih destinacij zunaj sezone, če omenim le en vidik relativno lahkega in hitrega 'preklapljanja' v današnjem obnašanju ljudi). Veliko obeta trend vseživljenjskega učenja, saj ga je najlažje primerjati s sedanjim vrednostnim konceptom (dohodki, prestiž, status). Feminizacija, ki je v raziskavi predstavljena kot povprečen, se pravi kot 'zelo drugačen' megatrend, se kaže zlasti v tem, da bodo ženske v bližnji prihodnosti dohodkovno ne le izenačene z moškimi, pač pa da bodo tudi tekmice v potrošniškem smislu (današnji pojem potrošništva je močno pod vtisom 'moških' vrednot) ter v razumevanju razmerja med družino in delom. Dohodkovne neenakosti bodo dobile nove razsežnosti, spremenilo se bo povpraševanje, spremenili se bodo zlasti potenciali.

Raziskovalna metoda se močno naslanja na teorijo habitusa, kot jo je izdelal in razumel sociolog Pierre Bourdieu (+2002). Teorija habitusa (vedenjske navade) sicer ni nekaj novega, nova pa je glede na dejstvo, da se v sodobni civilizaciji spreminjajo referenčne točke (Bourdieu govori o kulturnem, socialnem in simbolnem kapitalu namesto zgolj o materialnih dobrinah). Glede na to se spreminja tudi pojem navade kot poosebljenja družbenega, kulturnega in simbolnega kapitala. Bourdieu je začel poudarjati tudi četrti kapital: zdravje. V prihodnosti bo morda zdravje vplivalo na pomembnost, prestiž in ugled prav tako kot danes vplivata premoženje ali izobrazba. Sicer pa je v kontekstu novih oblik kapitala potrebno omeniti tudi večji pomen pripadnosti, sposobnosti komuniciranja, zaupanja ter pogojem in oblikam interakcije. To tudi spreminja pojmovanje starosti in procese staranja.

Ko so raziskovalci to primerjali s konceptom mesta, konkretno velemesta Dunaj, so dobili zanimive namige glede tega, kaj bo pomenila starajoča se družba na splošno in kaj bo to pomenilo za Dunaj. Medtem ko na splošno velja, da je za starajočo se družbo značilno upadanje rojstev in zmanjševanje števila prebivalstva, so za Dunaj ugotovili, da lahko to mesto kot eno redkih velemest računa na rast prebivalstva, četudi na hitrejšo rast števila starih. V okviru projekta se je odprla tudi evropska razsežnost vprašanja, povezanega z razvojem velikih mest širom po Evropi. Dunaj je že v preteklosti razvijal koncept Citizen Relationship Management (CiRM), kar je drugo ime za prijazno upravo, ki se usmerja po željah ljudi in ki intenzivneje razvija koncept javnih storitev. Tega niso razumeli kot konkurenčnega modela socialni državi, saj jo v nekem smislu presega, pač pa kot bolj zavzeto komunikacijsko obliko med upravo in meščani, ki odpira tudi prostor za dialog med samimi meščani. Dunajčani to obliko razumejo kot podporo modelu socialne države, katerega problem je predvsem matematično hladna uravnilovka, ta pa ne more več zagotavljati tistih storitev, ki jih sicer formalno obljublja. Mesto Dunaj predstavlja ta formalno 'debirokratizacijski' model kot pomemben korak naprej v razumevanju struktur moči in odločanja v prihodnosti. Raziskava je to vprašanje izpostavila, ker je bilo že od začetka jasno, da se bodo tudi drugi 'megatrendi' nanašali na ta vidik in da bo raziskava upravičila svoj temeljni koncept le z iskanjem referenčnih modelov razmišljanja. Odprto je ostalo vprašanje socialno šibkejših, ki tega vidika vključevanja (participacije) ne razumejo ali tega niso nikoli izkusili.

Raziskovalci so se v teku projekta soočali z veliko težavnostjo napovedovanja prihodnosti. Poskusili so tako, da so svoje koncepte primerjali s koncepti gospodarskih napovedi, v katerih so bili bolj vešči. Vanje so vključili tudi svetovne razmere. Ko so potem napravili primerjavo z novimi oblikami kapitala, so videli, da imajo opraviti z zahtevnejšo nalogo, kot se je zdelo na prvi pogled, saj se starim ljudem tudi v okviru Bourdieujevih konceptov kapitala ne pripisuje tolikšen pomen, kot bi pričakovali. Primerjava z nekaterimi mesti, v katerih so v preteklosti že opravili podobne raziskave, je pokazala, da ni splošnih rešitev, veljavnih za različne urbane strukture, pač pa da je med njimi – podobno kot v družbeni mreži – veliko povezav glede na intenzivnost, s katero so bili nagovorjeni različni cilji v času njihovega nastanka, kot so na primer stanovanjske razmere, zdravje, dostopnost zdravstvenih storitev, oskrba in participacija starih v upravljanju in odločanju in podobno. Večina starih ljudi se mora tega šele učiti. Raziskovalci so za primerjavo vzeli štiri mesta (Hamburg, Berlin, Edinburgh in Zürich), ki so že razpolagala s podobnimi raziskavami. Videli so, da se vodilne usmeritve mestnih uprav ne zanašajo več toliko na stacionarno oskrbe starih, temveč da igra vedno večji pomen samostojno življenje v starosti. To kaže na nujno potrebno dolgoročno strateško načrtovanje razvoja mest tako v družbenem in političnem kot tudi v kulturnem, prostorskem in zdravstvenem smislu.

Posebno poglavje v prvem delu je namenjeno prostorsko-strateškim rešitvam. V to so bili vključeni prej omenjeni koncepti kapitala (socialni, kulturni itn.), saj družbena kohezija ni samodejen rezultat kake arhitektonske rešitve ali politične odločitve. To se je pokazalo tudi pri načrtovanju stacionarne oskrbe, ki se je znašla v krizi, ker so o potrebah drugih odločali arbitrarno. Sodelavci v projektu so poglobljeno razpravljali o stanovanjski strukturi, oskrbi stanovanj, mobilnosti starih in migraciji v starosti. Arhitektonske rešitve zadevajo detajlne vidike, kot so pešpoti, dejanska dostopnost kake storitve, in sicer tako, da se okrepi komunikativnost in integracija, oblikovanje četrti kot 'širšega doma', oblikovanje skupnih prostorov, prebujanje ustvarjalnosti itn. To se utemeljuje tudi z mobilnostjo starih, varnostjo (dostopnost peš brez ovir) in možnostjo rekreacije. V tem okolju bodo lahko tudi tisti, ki bodo iskali stacionarno oskrbo, imeli drugačne zahteve od današnjih starih ljudi.

Na družbeno strukturalni ravni se je v teku projekta veliko razpravljalo o starajoči se družbi. Predvidevalo se je, da bo generacija starih v bližnji prihodnosti bolj aktivna od skupine starostnikov danes in da bo imela tudi drugačne potrebe. Izhajali so iz predpostavke, da je človek v starosti – še bolj, kot v mladosti – bitje potreb. Tu ne gre za materialne potrebe, ki jih starim pripisujejo mladi ljudje ali ljudje srednjih let, pač pa za potrebe, ki jih izražajo stari ljudje, nenazadnje v okviru njihovih družbenih, gospodarskih, kulturnih in simbolnih potencialov. Raziskovalci so obširno razpravljali o tem, kako družbena participacija starih bistveno dopolnjuje podporne sisteme, ki so namenjeni starim. Razumljivo pa je, da participacije ni mogoče pričakovati, če že sam dizajn sistemov podpore ne vključuje aktivne udeležbe starih. To z drugimi besedami pomeni, da tudi mesto (Dunaj) potrebuje novo kulturo angažmaja, urbanega dizajna in družbene mreže. Pri tem ne gre samo za nadaljnji razvoj prostovoljstva, kot so ga razvila nekatera mesta na severu Evrope (npr. na Švedskem) – ta temelji na navideznem nadaljevanju poklicnega dela starih –, pač pa za prebuditev pristojnosti in virov, ki se niso mogli razviti v času poklicnega udejstvovanja. Podoben pomen ima paradigma upravljanja prostega časa v starosti, saj je meja med prezaposlenostjo in dolgočasenjem običajno zelo tanka.

Vprašanja v raziskavi so se seveda dotikala tudi aktualnega upravljanja in vodenja mesta. Sodelavci v projektu, ki so prihajali iz mestne uprave, so skupaj s kolegi z univerze ugotavljali, kaj pomeni usposabljanje za interakcijo in interdisciplinarnost, da bi bili lahko dobri sodelavci med seboj v okviru sedanjih vrednot in kapitala. Vprašanja in odgovori so vodili k preliminarnemu sklepu, da starost kot taka ne bo in ne sme biti vodilni motiv, saj jo preveč zaznamuje sedanja epistemologija; vodilni motiv pri načrtovanju prihodnosti bo zavest, da se bo današnja generacija aktivnega prebivalstva starala drugače, kot se je starala generacija danes starih ljudi, da bo imela drugačne potrebe in da se bo lahko naslanjala na drugačne potenciale. Raziskovalci so pripisovali velik pomen razumevanju simbolnega kapitala – zdravja.

Drugi del obsežne monografije sestavljajo nekatera priporočila raziskovalcev prihodnjim upravam (upravljavcem) mesta Dunaj. Predstavljajo delne projekte, mikroprojekte in strokovna mnenja, ki so jih sodelavci upoštevali v teku temeljne raziskave. Podrobnejši opis je skoraj nemogoč, saj gre za več kot 600 strani tekstov, podatkov in preglednic. Zanimivi so zlasti opisi mikroprojektov, ki so si za cilj vzeli komuniciranje s starimi na osnovi izkušenj aktualne komunikacije zaposlenih med seboj. Storitvena dejavnost, katere pomen nenehno narašča, nujno potrebuje spremembo miselnosti znotraj same sebe, da bo lahko kompetentno ponujala usluge v novih razmerah. Eden od raziskovalcev (A. Dörr) se je lotil raziskave etnične slike podjetnikov in servisnih storitev na Dunaju. Manjši projekt je obravnaval potrošniške navade starih ljudi. Posamezni raziskovalci so raziskovali potrebe po poklicih v prihodnosti pod vidikom različnih družbenih scenarijev. Pomembnejša raziskava je obravnavala koncept ljudem prijazne mestne uprave (CiRM), o kateri je že bil govor.

Vsem delnim projektom je bilo skupno, da so kot osnovo uporabljali najnovejše teorije in na njihovi osnovi predlagali tudi konkretne ukrepe za danes in jutri. Razumljivo je, da se je največ teh predlogov nanašalo na bivanje (stanovanjske razmere), dizajn, arhitekturne rešitve in možnost soodločanja. Vsi delni projekti so poskušali tematizirati socialnopolitične teme in rešitve, značilne za mestno populacijo. Čeprav jih je veliko ostalo pri rudimentarnih poskusih, pa celoten projekt ni dal vtisa, da je hotel promovirati mesto Dunaj z atraktivnimi temami, kot so gospodarnost, blaginja, udobje ipd. Raziskovalci so sicer samokritično ugotovili, da so vprašanja solidarnosti, socialne usmerjenosti in varnosti v novih razmerah še stvar konceptualizacije.

Obsežno študijo opredeljujeta predvsem dve strokovni mnenji, ki sta zrasli iz posameznih raziskovalnih nalog projekta. R. Maurer razpravlja o CiRM z vidikov demografskih sprememb in ekonomske (ne)sposobnosti plačevanja storitev. 'Stari ljudje in storitve' pomeni nekaj drugega kot 'mladi ljudje in storitve'. Bodo torej tisti, ki ne morejo plačati, še 'stranke' ali bodo le 'državljani'? P. Zellemann in A. Guiliani pa sta raziskovala medsebojni vpliv migracij in uporabo prostega časa. Nekatere ugotovitve so pričakovane (kot npr. omejena računalniška pismenost starih, to, da ljudje navade kot železno srajco odnesejo s seboj v starost, da so migranti oz. tisti, ki so se preselili v stacionarno oskrbo, bistveno manj aktivni od tistih, ki živijo samostojno življenje, ipd.), nekatere so dokaj nove in nenavadne (npr. povpraševanje po kulturnih dobrinah in prireditvah je pri starejših (50+) večje kot pri mlajših, pri starejših je zaznati večjo odgovornost za svoje zdravje; migranti se glede na izrabo prostega časa razlikujejo od vrstnikov po stopnji aktivnosti, ne načelno (aktivni migranti so torej izjeme).

Danes najbrž ni večjega mesta v Evropi, ki si ne bi postavljal vprašanj o razvojni perspektivi z vidika demografskih sprememb. Avtorji te raziskave ugotavljajo, da se nekateri vidiki razvoja mest kljub temu obravnavajo, kot da bi bili samoumevni. To je najbrž poledica uvida, da današnjih razmer ne bo moč obvladati brez izjemno velikih vlaganj v mesta prihodnosti. Za to, kar ponekod imenujejo 'živi laboratoriji', se pravi mesta, v katerih se bo spremljalo več dogajanj hkrati in organsko razvijalo vse vrste 'kapitala', še ni usposobljenih ljudi. Kot polena pod nogami se obnašajo teorije, ki idealizirajo današnje strategije in ne upoštevajo dovolj človeka kot bitja potreb. Velika mesta s temi raziskavami najbrž hote promovirajo svoje okolje, da bi pridobila dovolj močne vlagatelje za uresničitev katerega od načrtov.

Glede na zasnovo projekta in raziskav, ki so ozadje te knjige, se je utemeljeno vprašati, kakšna je vloga današnjih izobražencev in struktur izobraževanja tako pri načrtovanju prihodnosti kot tudi pri interpretaciji človeka kot bitja potreb. Razmišljati o tem, da bodo človekove potrebe vedno večje oz. da bo človek prihodnosti bolj zahteven kot je danes, in s tem utemeljevati dognanja, je nerealno in nesmiselno, tako zaradi nepreverjene domneve o odvisnosti kakovosti življenja od neke druge vrednote (kapitala) kot tudi premalo poznane strukture človeka kot bitja potreb.

Čeprav izsledki študije neposredno niso prenosljivi na druge kulturne, družbene, politične in gospodarske kontekste, pa bi veljalo razmisliti o podobnih raziskavah tudi v okviru manjših metropol, ki morda še vedno vlagajo v atraktivnost same paradigme mesta kot metropole in ne razmišljajo o detajlih, resničnih potrebah, storitvah, participaciji, sonaravnem dizajnu ipd. Avtorji knjige kot tudi sam projekt ne skrivajo dejstva, da se je lahko ta projekt zgodil zaradi gospodarsko atraktivnih strategij, ki so v ozadju. Posamezne teme pa vendar kažejo na neki višji nivo razprave in neko drugo obliko zahtevnosti.