Avtor: Klemen Jerinc, datum: 16.11.2010

Konec leta 2009 je izšla monografija z naslovom Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje in muzeji z roko v roki: Izobraževanje za razumevanje in uvajanje prakse starejših prostovoljnih kulturnih mediatorjev, ki jo je izdalo Društvo za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje, uredila pa jo je Rajka Bračun Sova. Nastala je na osnovi projekta Starejši – nosilci in posredniki nesnovne kulturne dediščine, ki je potekal v letih 2008–2009.

Med prebiranjem uredniške besede Rajke Bračun Sova sem naletel na zelo zanimivo besedno zvezo: nesnovna kulturna dediščina. Urednica pravi, da so to izkustvena znanja in spretnosti, ki so jih starejši pridobili skozi izobraževanje in skozi življenje. Na voljo imamo dve možnosti: prva je, da damo starejšim ljudem možnost, da svoje znanje, izkušnje in modrosti posredujejo naprej, druga možnost pa pomeni, da svojih znanj ne posredujejo naprej, ampak jih odnesejo s seboj v grob. Na slovenski Univerzi za tretje življenjsko obdobje so v sodelovanju s slovenskimi muzeji izbrali prvo možnost. Izdelali so program z naslovom Mediator v kulturi, s katerim so starejšim ljudem ponudili, da svoje znanje kot prostovoljni sodelavci v muzejih posredujejo drugim.

Prvi dve poglavji je prispevala Dušana Findeisen. V poglavju z naslovom Konceptualno in empirično ozadje prostovoljstva na univerzi za tretje življenjsko obdobje je predstavila ozadje prostovoljstva na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Sam nastanek Univerze je povezan s prostovoljstvom, saj je večina sodelavcev prostovoljcev. Ti imajo različno izobrazbo in opravljajo različna dela. V poglavju daje poudarek francoski socio-kulturni animaciji, ki jo podkrepi s primeri. Pomemben poudarek daje tudi razliki med državljanstvom in dejavnim državljanstvom. Državljanstvo, kot pravi avtorica, dobimo ob rojstvu, dejavni državljani pa postanemo kasneje in s tem pripomoremo k razvoju skupnosti. Dejavni državljani so tudi sodelavci Univerze za tretje življenjsko obdobje, ki so prvi v Sloveniji začeli s prostovoljskim izobraževanjem starejših ljudi. S tem je Univerza rasla in se razvijala. Poleg programa Mediator v kulturi so razvili še vrsto programov, s katerimi so dosegli še večje število ljudi.

Vloga muzeja pri preprečevanju družbene izločenosti nekaterih generacij in krepitvi družbenih vezi je naslov naslednjega poglavja. Findeisenova pravi, da je družba tista, ki ustvari družbene ustanove, ki pa postavljajo na rob določene skupine ljudi. Na robu so se znašli tudi predstavniki starejše generacije. S tem namenom so na Univerzi izdelali program Mediator v kulturi. Starejši ljudje so tako v muzejih dobili svoje mesto. Postali so pomočniki kustosov, kar je le-tem olajšalo delo. V nadaljevanju poglavja avtorica govori o generacijah, kako le-te podpirajo družbeno trdnost in zagotavljajo kontinuiteto. Generacije se med seboj zelo razlikujejo, vendar starostna razlika ni nujno razlika tudi v pogledu na stvari. Imamo namreč mnogo primerov, kjer se zelo dobro razumejo otroci in starši ali stari starši in vnuki, hkrati pa je starost tista, ki nekako postavlja meje, v katero generacijo nekdo sodi. Muzeji so ustanove, ki morajo pripraviti razstave za vse generacije in vedenje o potrebah in zanimanjih posamezne generacije je tukaj ključnega pomena, saj s tem v muzejih najdejo prostor vse generacije. Še vedno se dogaja, da se muzeji usmerijo ozko – so npr. muzeji namenjeni otrokom. Vprašanje ozke usmerjenosti pa se nekako reši, ker taki muzeji pritegnejo celotno družino. V muzeje z otroki ne hodijo samo starši, ampak tudi njihovi dedki in babice.

Vseživljenjsko učenje je zelo pomembno, kar pa pomeni, da tudi v starejših letih ne smemo zanemariti izobraževanja. Rajka Bračun Sova v tretjem poglavju predstavi izobraževanje starejših za prostovoljno delo v muzejih in spreminjajočo vlogo muzeja v družbi. Leta 2006 je Univerza za tretje življenjsko obdobje v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije izdelala nov izobraževalni program, namenjen starejšim ljudem, z naslovom Mediator v kulturi. Njegov namen je po eni strani izobraževanje starejših za ohranjanje snovne in nesnovne kulture, po drugi strani pa izobraževanje muzejskih delavcev za razumevanje dejavne starosti in snovanje prostovoljskih vlog za starejše. V nadaljevanju poglavja avtorica prikaže izobraževalno vlogo modernega muzeja v transmisijskem pedagoškem in andragoškem modelu in postmodernega muzeja v transformativnem pedagoškem in andragoškem modelu. Glavni poudarek poglavja je na predstavitvi zasnove in izvedbe modela Mediator v kulturi. Namen mediatorja je, da v muzeju sprejme obiskovalca, mu predstavi razstavo, pomaga z informacijami, ga usmerja in opremi z obstoječim gradivom. Mediatorji v kulturi so prostovoljci, ki delajo z različnimi populacijami. Za njihovo delo ni dovolj samo njihova pripravljenost, ampak je potrebno tudi veliko znanja in pripravljenosti za dodatno izobraževanje. V nadaljevanju poglavja je opisan potek izobraževanja mediatorjev v kulturi. Model se je razširil na nacionalni nivo in s tem so starejši prostovoljci, ki delajo na tem področju, pridobili na svoji vrednosti. Postali so vidni, prepoznavni in s tem naredili iz koristi zase korist za širšo družbo.

Četrto poglavje je prispevek osmih avtorjev, ki so koordinatorji oziroma mentorji starejšim prostovoljskim kulturnim mediatorjem in predstavljajo potek omenjenega programa v posameznih muzejih. Maja Žvanut iz Narodnega muzeja Slovenije meni, da je število prostovoljcev enako v vseh letih programa. Pomembna značilnost starejših prostovoljcev je njihova zavzetost, da obiskovalcem pomagajo pri orientaciji v muzeju. Skupina prostovoljcev se v muzeju dobiva dvakrat mesečno, se seznanja z novostmi v muzeju in njegovimi načrti. Arhitekturni muzej Ljubljana predstavlja Anja Zorko. Z vstopom programa Mediator v kulturi se je veliko spremenilo. Po eni strani so s prostovoljci dobili nove moči, po drugi pa so morali narediti precej sprememb, tako logističnih kot organizacijskih. Večina prostovoljcev še danes pod budnim očesom mentorjev dela v recepciji Plečnikove zbirke, in sicer dva- do trikrat tedensko. Pomemben poudarek avtorica daje spoštovanju kulturnih mediatorjev. Muzejski kustosti morajo znati ceniti delo prostovoljcev in jih vključiti v svoje delo. Prostovoljci so postali pomemben člen povezave med muzejskim osebjem in obiskovalci. Loški muzej Škofja Loka predstavlja Mira Kalan. Muzej se že šest let povezuje z Univerzo za tretje življenjsko obdobje. Izobraževanja prostovoljnih kulturnih mediatorjev so se lotili zelo resno, saj so k temu pristopili prav vsi kustosi. Predstavili so jim vse zbirke in jih opremili z gradivom, da so bili o razstavah dobro obveščeni in opremljeni z informacijami, ki so jih posredovali naprej. Povezave med delavci muzeja in prostovoljci so resnično trdne, saj prostovoljce vabijo na strokovne ekskurzije in jim nudijo dodatno izobraževanje, muzejski delavci pa se učijo modrosti iz življenja prostovoljcev. Muzeje radovljiške občine predstavlja Katja Praprotnik. Nad programom so se zelo hitro navdušili, saj jim zaradi pomanjkanja delovne sile pomoč pride zelo prav. Sprva so načrtovali, da bi prostovoljci pomagali predvsem v času, ko je v muzejih več obiskovalcev. Prostovoljci sedaj delajo na več lokacijah, eden je tudi usposobljen za vodenje po starem mestnem jedru. Tudi v radovljiških muzejih si dela brez njih ne znajo več predstavljati. Dolenjski muzej Novo mesto predstavlja Petra Stipančić. Tudi na Dolenjskem so se povezali z Univerzo za tretje življenjsko obdobje. Usposobili so sedem prostovoljk, s katerimi se dobivajo vsako drugo sredo in se izobražujejo ter pogovarjajo o delu muzeja v prihodnosti. Prostovoljke so si razdelile delo in pomagajo pri delu kustosov, pri opravilih, ki jih obiskovalci muzejev ne vidijo. Prirodoslovni muzej Slovenije predstavlja Staša Tome. Ta muzej je specifičen. Ena od njegovih dejavnosti je tudi obročkanje ptičev, pri čemer je sodelovalo veliko število prostovoljcev, ki jih sicer niso formalno obravnavali kot prostovoljce. V zadnjem času sodeluje v tej dejavnosti šestdeset prostovoljcev. Program Mediator v kulturi so sprejeli zelo previdno, saj niso dobro vedeli, kaj prostovoljcem lahko ponudijo in kaj bodo ti ponudili muzeju. Tako imajo danes dve prostovoljki, ki sodelujeta na delavnicah za otroke, na razstavah, sprejemata ljudi, ki prihajajo na oglede, jih usmerjata in zapisujeta njihove predloge in pripombe. Sta pomembni člen med obiskovalci muzeja in zaposlenimi, s svojim delom pripomoreta k izboljšanju dela v muzeju. Tehniški muzej Slovenije predstavlja Ana Katarina Ziherl. Tu imajo dva prostovoljca z univerzitetno izobrazbo, ki s svojim delom veliko pripomoreta k delu muzeja. Nobeden od njiju nima neposrednega dela z obiskovalci: prostovoljka dela z dokumentacijo, prostovoljec pa deluje na elektrooddelku. Posebnost tega muzeja so tudi prostovoljske pogodbe, ki sta jih podpisala oba prostovoljca. Želje muzeja so, da bi ta eksperiment postal splošno sprejeta praksa. Slovenski etnografski muzej predstavlja Sonja Kogej Rus. Najprej so opredelili, kje prostovoljce potrebujejo, nato pa so organizirali informativno srečanje o izobraževanju za prostovoljsko delo v muzeju. Za vse zainteresirane so pripravili izobraževanje, ki je potekalo dvakrat mesečno. Vloženega dela je bilo veliko, vendar se že kažejo rezultati. Prostovoljci so namreč pripravljeni sodelovati daljše obdobje, kar seveda pomeni velik doprinos muzeju.

Mentorstvo starejših prostovoljcev – nova vloga za muzejske delavce je naslov petega poglavja, katerega avtorici sta Sonja Kogej Rus in Sanja Knežević. Ljudje s prehodom iz zaposlitve v upokojitev izgubijo velik del svojih dotedanjih obveznosti. Tako si morajo poiskati neko novo zaposlitev, ki jo lahko opravljajo prostovoljsko ali za plačilo. V tem projektu so starejši postali prostovoljski mediatorji v kulturi, in sicer ob pomoči mentorjev, zaposlenih po različnih slovenskih muzejih, ki so se vključili v projekt. Mentor mora biti prostovoljcem v oporo, da se ti lahko izobražujejo in aktivno prispevajo k izboljšanju kvalitete muzeja. Nikakor pa prostovoljci ne smejo biti mentorju v breme, ampak mu morajo predstavljati zgled za dejavno starost. V poglavju so opisane izkušnje štirih mentoric, s katerimi so naredili intervjuje. Intervjuji so pokazali, da je projekt veliko prinesel tudi njim, čeprav so se na začetku bale, kako bodo delale s starejšimi ljudmi in kaj bodo ti doprinesli muzeju. Način učenja, ki so ga uporabljali mentorji pri učenju prostovoljcev, se imenuje učno krmiljenje (ang. coaching). Pri temu načinu učenja je pomembno povezovanje teorije s prakso. Učenje ob podpori mentorja, ki prostovoljce opremi z orodji, s katerimi lahko samostojno uporabljajo znanja, ki so si jih med učenjem pridobili. Avtorici poudarjata pomembnost prostovoljcev za muzeje, vendar jim morajo biti na voljo mentorji, ki znajo delati z njimi in znajo najti zanje vlogo, ki jih bo naredila pomembne, saj so prav mentorji tisti, ki poskrbijo, da se prostovoljci počutijo spoštovane.

Andreja Breznik v šestem poglavju predstavi menedžment prostovoljstva v muzejskem okolju. Prostovoljstvo v muzejih je potrebno še bolj razširiti. Za njegovo dobro delovanje je potreben strokovnjak s področja menedžmenta, ki poskrbi, da se v muzeju pripravi vse potrebno za usposabljanje prostovoljcev in njihovih mentorjev. V nadaljevanju je avtorica opisala posamezne naloge menedžmenta. Med najpomembnejšimi je ustvarjanje primernega ozračja za prostovoljstvo. Prostovoljci potrebujejo ozračje, v katerem se dobro počutijo, imajo potrebno strokovno podporo in hkrati dovolj svobode, da lahko razvijajo svoje ideje. Vsekakor je pomembno, da celoten muzej diha s prostovoljci, saj se zaradi tega ti dobro počutijo in se še bolj trudijo, da bi s svojim delom obiskovalcem in mentorjem ter ostalim muzejskim delavcem izboljšali kvaliteto muzeja.

Zadnje poglavje z naslovom Prostovoljno delo starejših kot dodana vrednost muzeja je delo avtoric Maje Furlan in Rajke Bračun Sova. Vseživljenjsko učenje je zelo pomembno in učimo se lahko celo življenje; starejši ljudje se soočajo predvsem z drugačnimi omejitvami kot v mlajših letih. Njihova najpomembnejša naloga je ohranjanje socialne mreže, saj z njeno pomočjo ostajajo v stiku z dogajanjem in z ljudmi. V nadaljevanju poglavja avtorici navajata razloge za prostovoljsko delo pri starejših odraslih in povzemata rezultate raziskave, katere osnovni namen je bil raziskati potrebe po prostovoljcih v muzejih. Starejši prostovoljci kot glavni razlog za vključitev v prostovoljsko delo navajajo koristnost svojega početja zase in za druge.

Biti prostovoljec je nekaj čudovitega, če od okolice dobivaš pozitivne spodbude. Pomembno je, da prostovoljce v muzeju čim bolje sprejme muzejsko osebje. Prav tako pomembno, ali še pomembneje pa je, da prostovoljce sprejmejo obiskovalci. Ti namreč ocenjujejo delo muzeja, in če prostovoljci delajo z obiskovalci, morajo biti dobro usposobljeni, predvsem pa se morajo znati vživeti v njihove potrebe. Projekt Mediator v kulturi je odličen, saj starejšim ljudem nudi možnost, da so koristni družbi in sebi.