Avtor: Martina Starc, datum: 16.11.2010

Revija Andragoška spoznanja je prva slovenska revija za izobraževanje odraslih in izhaja štirikrat letno. Vsebuje znanstvene in strokovne članke o izobraževanju odraslih, ocene knjižnih novosti s svojega področja, poročila andragoških dogajanj in koledar dogodkov. V letu 2009 so objavili kar nekaj člankov, ki se nanašajo na starejšo populacijo.

Tretja številka je v celoti posvečena izobraževanju starejših, zato jo bomo v nadaljevanju podrobneje predstavili, vendar se teme o starejših, njihovemu izobraževanju in delu pojavljajo tudi v drugih številkah revije.

Družbene razmere narekujejo spremembo ravnotežja moči med generacijami. Izobraževanje starejših se pogosto še vedno stereotipno pojmuje kot nekaj nenavadnega, morda celo nepotrebnega ali nezaželenega. Vendar pa po mnenju avtorice uvodnika, doc. dr. Dušane Findeisen, ne bi smeli dovoliti, da drugi določajo, do kod in kdaj segajo potrebe starejših. Starejši so v družbi marginizirana skupina in njihovo izobraževanje je zato tudi »pridobivanje psihološke, ekonomske, družbene in politične moči« (str. 6). V obdobju med delom, izobraževanjem in starostjo se lahko starejši posvetijo izobraževanju za življenje in v 'resnem' preživljanju prostega časa pridobivajo kulturno in moralno potrditev skupnosti. Pridobivanje znanja plemeniti skupnost in koristi vsem, zato je smiselno in pravično, da se ga omogoči vsem generacijam.

V članku Izobraževanje starejših odraslih in pomen njihovega izobraževanja za njih same ter družbo avtorica doc. dr. Dušana Findeisen izpostavi pomen izobraženosti za prihodnost Slovenije in razvoj družbe, saj konkurenčnost ne pomeni več zagotavljanja številne nizko plačane delovne sile, pač pa razvoj znanja. To pa pomeni izobraženost in vključenost na vseh nivojih vseh družbenih skupin, tudi starejših. Staranje prebivalstva je civilizacijski dosežek, ki je potencialno ogrožajoč le, če ne bomo pristali na številne in nujne spremembe. To pa pomeni, da starejši ne bodo mogli več biti obrobna in vzdrževana skupina. Če je bila v preteklosti starost povezana predvsem s prostim časom, danes postaja jasno, da počitek in prosti čas ne prinašata le pozitivnosti, pač pa lahko vodita tudi v nezadovoljstvo in bolezen. Spodbujamo torej dejavno staranje v najširšem pomenu besede ter vključenost starejših v glavni tok družbenega dogajanja z enakovrednim dostopom do različnih virov: dela, zdravja, kulture in izobraževanja. Zdi se »da je zdajšnja kriza politike starosti in staranja bolj kriza nekega kulturnega modela organizacije starostnih obdobij in manj kriza javnih financ, kot nam pripovedujejo« (str. 14).

V sodobni družbi  so življenjska 'obdobja' prej življenjska stanja, v katerih se lahko znajde posameznik katerekoli starosti. V drugo življenjsko obdobje lahko tako spada oseba v pokoju, ki dela, medtem ko je študent 'pavzer' v času osvobojenosti od dela v tretjem življenjskem obdobju. Ta spremenjena dinamika je še posebno izrazita v prehodnem obdobju med delom, upokojitvijo in starostjo, ki nadomešča preteklo dinamiko pokoja kot zasluženega počitka in narekuje potrebo po vseživljenjskem izobraževanju in dejavnosti.

Pri tem pa se moramo »izobraževalci odraslih otresti stereotipov« (str. 17). Slovenija spada v sam evropski vrh po izobraževanju starejših odraslih. Način njihovega izobraževanja pa naj določajo predvsem potrebe in vrednote te nehomogene skupine, ne pa starost, saj to vodi prej v stereotipiziranje kot pa v ustrezne oblike izobraževanja. Izobraževanje starejših lahko služi različnim vrednotam, kot so prosti čas, skupnostno izobraževanje, izboljšanje družbenega položaja, pravičnost družbe, enakomernost porazdelitve storitev, medgeneracijsko povezovanje ipd. Slovenska Univerza za tretje življenjsko obdobje je izviren model, prilagojen našemu prostoru, na kar smo upravičeno lahko ponosni, vendar pa za koriščenje človeškega kognitivnega kapitala starejših in mlajših potrebujemo povezovanje, aktivno predanost in prizadevanje vseh vpletenih.

V nadaljevanju številke Alijana Šantej predstavi razvoj in poslanstvo slovenske Univerze za tretje življenjsko obdobje. V Sloveniji Univerza deluje že 25 let, je po svojem razvoju edinstvena v Evropi, tudi po njeni zaslugi pa Slovenija beleži visok delež udeležbe starejših v izobraževanju.

Univerza za tretje življenjsko obdobje je edinstvena tudi po prevladujoči motivaciji za učenje, pravi prof. dr. Ana Kranjc. Medtem ko v mladi in srednji generaciji prevladujejo sekundarni motivi za izobraževanje, ki so vezani predvsem na ocene in poklicne kvalifikacije, pa starejši večinoma obudijo pristno vedoželjnost in se učijo zase, za svoje interese in z navdušenjem. Na slovenski odnos do izobraževanja je v precejšnji meri vplivala socialistična reforma šolstva, ki je uvedla usmerjeno izobraževanje za točno določen poklic in s točno določenim namenom. V tej klimi je bilo izobraževanje starejših pojmovano kot povsem nepotrebno in celo čudaško dejanje. Do neke mere se stereotipi o izobraževanju starejših, v smislu, da se starejši niso sposobni učiti in da je njihovo izobraževanje nesmiselno, pojavljajo še danes. Vendar pa starejši odrasli v tretjem življenjskem obdobju preživijo tudi po trideset let, zato mora koncept vseživljenjskega učenja vključevati tudi njih. Svoje navdušenje in vedoželjnost lahko prenašajo na mlajše generacije, hkrati pa si z izobraževanjem zagotavljajo boljši socialni položaj in razumevanje sodobne družbe. Slednje je ključnega pomena za preprečevanje odvisnosti in povečevanje samozadostnosti, kar pa razbremeni tudi ostale generacije. V izobraževanju starejših zasledimo različne namene, od razvoja prej potlačenih interesov, širjenja življenjskih možnosti, razumevanja sveta, pa celo do razvoja druge kariere. Tudi tu je torej zelo pomembna uporaba znanja in ne le kratkočasenje ali druženje.

Dr. Sabina Jelenc Krašovec se posveti starejšim delavcem na trgu delovne sile. Ob perečih družbeno-demografskih spremembah se občasno, fleksibilno zaposlovanje v starosti ponuja kot možnost četrtega stebra dohodkov v starosti, ki bi lahko izboljšal finančni položaj starejših in jih hkrati postavil na bolj vidno mesto v družbi. Upokojitev je razmeroma nova institucija in starost ob upokojevanju je od sredine prejšnjega stoletja stalno upadala. Danes čutimo spremembe v upokojevanju, gre manj za dogodek kot za proces. »Staranje družbe je pri nas še vedno preveč prezrto razvojno dejstvo« (str. 42), pravi dr. Jelenc Krašovec in poudarja, da ima lahko prezgodnje upokojevanje za posledico padanje gospodarske rasti in slabši položaj z vse.

V Sloveniji imamo eno najnižjih stopenj zaposlenosti starejših delavcev, starejši pa so tudi bolj ogroženi za revščino, sploh če živijo v enočlanskem gospodinjstvu. V politiki se dvig upokojitvene starosti in stopnje delovne aktivnosti starejšega prebivalstva prikazuje kot nuja, vendar pa je vprašanje, v kolikšni meri je ta nuja v času ekonomske, socialne in politične krize tudi uresničljiva. Delodajalci opozarjajo, da so starejši delavci visoko zaščiteni, kar ima, paradoksalno, za posledico njihovo marginaliziranost, saj so podjetja, ki bi na novo zaposlila delavca po 50. letu redka; kar 80 % je takih, ki so v zadnjih treh letih zaposlovala izključno mlade ljudi.

Starejši se soočajo s številnimi stereotipi, saj se starost večinoma prikazuje kot neizogibno upadanje zmogljivosti na vseh področjih, kar pa je daleč od resnice. Ali se bodo starejši odločili, da dlje časa ostanejo na delovnem mestu, je odvisno tudi od možnosti stalnega izobraževanja. Avtorica predstavi primera izobraževanja starejših na delovnem mestu iz Finske in Japonske in na koncu opozori, da »čeprav mnoge analize in podatki različnih raziskav, pa tudi različni politični dokumenti, vsiljujejo prepričanje, da je zaposlovanje starejših delavcev za državo nujnost, za delodajalce prednost, za starejše delavce pa ugodnost, tega ni mogoče nekritično sprejemati« (str. 51). Mnogi starejši se namreč za delo odločajo iz nuje, za izboljšanje finančnega položaja, na kar kaže tudi dejstvo, da socialno bolje stoječi starejši redkeje delajo dlje, kot je potrebno. Ustrezna obravnava dela starejših je mogoča le z raznolikimi in fleksibilnimi oblikami dela, premostitvenimi zaposlitvami, vseživljenjskim izobraževanjem, možnostjo mentorskega dela, medgeneracijskega usposabljanja in izobraževanja ipd. Pri tem avtorica opozarja, da se starejše pogosto prikazuje kot mentorje mlajšim zaposlenim, pozablja pa se na njihove lastne izobraževalne potrebe.

V razdelku Za boljšo prakso je predstavljen pomen življenjske poti in generacijskih značilnosti za načrtovanje medgeneracijskega izobraževalnega programa. Anja Šajn in doc. dr. Dušana Findeisen na podlagi empiričnih podatkov ugotavljata, da je za medgeneracijske programe ključno, da izbirajo teme, ki so pomembne in zanimive za vse sodelujoče generacije. »Primarni cilj medgeneracijskega učenja ni učenje o neki temi, nekem vprašanju, je predvsem učenje o odnosih – sredi odnosov – in je učenje za skupnost, skupnost generacij« (str. 58). Tako starejše kot mlajše generacije se soočajo s predsodki, pogosto so zanemarjeni in potisnjeni na rob. Izkušnje starejših naj  bi bile zastarele in neuporabne, izkušnje mlajših pa manjvredne. V postmoderni družbi se spreminjajo vrednote in pričakovanja, prehodi med življenjskimi obdobji so daljši, težji in nejasni. Tako mladi kot stari se soočajo z intenzivnim identitetnim raziskovanjem, iščejo sami sebe in svoj prostor v družbi. V medgeneracijskem učenju je potencial za »odkrivanje svoje identitete v zrcaljenju, ki ga ponujajo druge generacije« (str. 62). Skupne teme izobraževanja so lahko skupni družbeni, gospodarski in politični dogodki, skupni geografski izvor, družina, medsebojni odnosi, čustva ipd. Tako mladi kot stari imajo strah glede avtonomnosti, starejši se jo bojijo izgubiti, mlajše skrbi, da je ne bi dosegli, zato je povsem smiselno medgeneracijsko izobraževanje naravnati problemsko ali ga celo oblikovati v smislu skupine za samopomoč.

Zanimiva je tudi predstavitev razvojnega modela Mediator v kulturi, ki starejše izobražuje za prostovoljsko delo v muzejih. Predstavi spreminjajočo se vlogo muzeja v družbi, ki v sodobnem času v veliko večji meri vključuje obiskovalca samega in njegove izkušnje. V ospredje prihaja skupnostno učenje in tu lahko starejši kot nosilci nesnovne kulturne dediščine bogato prispevajo k izkušnji muzejskih razstav. Program skuša prispevati tudi k »spreminjanju konvencionalnih prepričanj o prostovoljnem delu kot amaterski in prostočasni dejavnosti, za katero velja zmotno prepričanje, da  temelji zgolj na dobroti (do drugega) in se zanjo ni treba dosti in poglobljeno izobraževati« (str. 70).

Revija Andragoška obzorja ponuja številne zanimive prispevke, ki odpirajo in kritično obravnavajo aktualne družbene polemike, zato jo priporočamo vsem, ki jih zanima izobraževanje v dobi odraslosti.