Avtor: Jože Ramovš, datum: 16.11.2010

Beseda generacija je udomačena tujka (glej npr. Vrbinčev Slovar tujk), ki izhaja iz latinske besede genus – rod. Generacija danes v slovenščini pomeni: 1. roditev, ploditev; nastajanje; izvir, rojstvo; zarod, potomstvo, 2. rod, pokolenje; pripadniki enega rodu; posamezniki, ki žive približno v istem času, 3. življenjska doba rodu.

V okviru gerontologije in vede o medgeneracijskem sožitju ima pojem generacija ožji pomen v okviru 2. zgoraj navedenega in pomeni družbeno skupino pripadnikov vsakega od treh življenjskih obdobij – mladosti, srednjih let in starosti.

1. Mlada generacija (imenovana tudi prva generacija) so mladi ljudje od začetka življenja do starosti, ko se povprečje vrstnikov celovito osamosvoji (služba, lastno gospodinjstvo, prvi otrok). Kot mejnik se danes najpogosteje jemlje petindvajset let življenja, vendar se meja samostojnosti že več desetletij pomika navzgor.
2. Srednjo generacijo (tudi odrasla, starševska, zaposlena ali druga generacija) tvorijo ljudje v srednjih letih življenja, ki jih danes družbeno najbolj opredeljuje delovna zaposlenost do upokojitve; ta je sedaj pri nas povprečno pri šestdesetih letih življenja in se tudi pomika v poznejša leta.
3. Tretja generacija (tudi upokojenska, generacija dedkov in babic) so vsi starejši ljudje, ki so v družini opravili starševsko vlogo do zrelosti otrok, v službi pa poklicno vlogo redne zaposlitve do polnega upokojitvenega obdobja; najbolj jasen družbeni mejnik za prehod v tretje življenjsko obdobje je danes upokojitev. Paralelen izrazu mlada generacija bi bil stara generacija, vendar tega danes ne moremo uporabljati, ker ga zaradi današnjega družbenega stereotipa – staromrzništva ljudje trenutno doživljajo kot žaljivko.

Ko človek s staranjem od spočetja do smrti na osebni ravni prehaja iz mladosti v  srednja leta življenja in v starost, preide torej po prvih petindvajsetih letih življenja na družbeni ravni iz mlade v srednjo generacijo in pri šestdesetih (ali petinšestdesetih) letih v upokojensko generacijo.

Družbenoekonomski sistem sodobne tržne ekonomije šteje srednjo generacijo zaradi zaposlenosti za aktivno, mlado in upokojensko za pasivno. Čeprav ne pomeni, da sta mlada in upokojenska generacija nedejavni ali celo zajedavski do srednje, gre za neposrečen ekonomski in sociološki strokovni izraz, ki odraža gledanje na ljudi z vidika kapitala. To gledanje je verjetno odločilni vzrok za današnje staromrzništvo. Vsekakor je pogubno za reševanje sedanjih zaostrenih demografskih nalog in za krepitev solidarnosti med generacijami.

Švicarski gerontolog François Höpflinger s sodelavci (http://www.hoepflinger.com) ugotavlja, da se pojem generacije v raziskovanju uporablja v štirih različnih kontekstih.

1. Služi za razlikovanje družinskih rodov, npr. otroška generacija, starševska generacija, generacija starih staršev, generacije prednikov, prihodnje generacije. To je genealoški (rodoslovni ali rodopisni) pomen besede generacija v raziskovanju.
2. Pojem generacija je tudi pedagoško-antropološka kategorija, ki kaže na razmerje med generacijo, ki posreduje (npr. življenje, znanje, imetje ipd.), in generacijo, ki sprejema.
3. Izraz generacija se uporablja za razlikovanje kolektivnih zgodovinskih oz. socialnih grupiranj, ki kažejo skupne interese ali kulturne usmeritve na osnovi skupnega odraščanja. To je zgodovinsko-družbeni pojem generacij.
4. Generacija je tudi izraz pri razpravah o delitvi javnih dobrin med starostnimi skupinami v državi blaginje – značilni pojem pri tem je medgeneracijska pogodba.

Za celostno antropološko gerontologijo je odločilno stališče, da so vse tri generacije enako pomembne za družbo. Ko je sprejeto v doživljanju ljudi in uveljavljeno v socialni praksi, so dani pogoji za kakovostno sožitje. Vsaka generacija ima svoje posebne naloge in značilne zmožnosti: mlada telesno, duševno in socialno zorenje do samostojnosti, srednja rojevanje in poklicno delo, tretja psihosocialno zorenje v modrost sinteze življenjskih izkušenj, krepitev kljubovalne moči duha za čim bolj zdravo staranje ter za plodno sprejemanje telesnih in duševnih upočasnitev (T. Pavček), vključno z zadnjo modrostjo izpuščanja (M. Klevišar), predajanja svojih izkušenj, spoznanj in drugega osebnega bogastva mlajšim generacijam, ob sprejemanju svoje življenjske dopolnitve in smrti. Vse tri generacije pa imajo številne skupne naloge, kot so vseživljenjsko učenje, delo, organizacija sožitja, kulturno in duhovno poglabljanje, razvedrilo ipd.

Za lepo sožitje generacij je nujno, da vse generacije doživljajo medsebojno soodvisnost in odvisnost od narave. To je antropološka osnova za razvoj in krepitev človeške solidarnosti pri vseh: pri srednji ob praksi sočutne in vedre pomoči nemočnim otrokom in starim ljudem, pri onemoglih starejših ob hvaležnem sprejemanju pomoči. Spoštovanje med generacijami ter njihovo medsebojno sinergično in solidarno dopolnjevanje je omogočilo dosedanji človeški razvoj. V današnji demografski krizi, ki je prva te vrste v zgodovini, se zdi, da je krepitev osebne solidarnosti največja razvojna perspektiva evropske kulture. Zato je javna skrb države in civilne družbe  za ozaveščanje in utrjevanje stališča o komplementarni soodvisnosti generacij vitalnega pomena.

V povezavi z generacijami je pomemben pridevnik medgeneracijski, npr. medgeneracijska pravičnost, medgeneracijska solidarnost, medgeneracijska pogodba, medgeneracijski odnosi, medgeneracijska razmerja, medgeneracijsko sodelovanje, medgeneracijsko sožitje, medgeneracijski konflikt ipd. Pri pojmu medgeneracijski je poudarek na odnosu ali razmerju med dvema ali več generacijami, torej na vmesnem »prostoru« med mlado, srednjo in upokojensko generacijo, ter na dinamičnem dogajanju, ki se odvija v tem socialnem prostoru. Medgeneracijska razmerja niso seštevek značilnosti dveh ali vseh treh generacij, ki nastopajo v določenem sožitnem kontekstu, ampak nova dinamična socialna stvarnost, ki nastaja v njihovem sožitnem prostoru.

Ponazorimo to s primerjavami iz naravoslovja. Trikotnika ne tvorijo tri točke v ravnini, ampak prostor med njimi, ki ga določajo oddaljenosti teh točk in koti med njimi. Tako v medgeneracijskem sožitju mlada, srednja in upokojenska generacija ograjujejo socialni prostor, v katerem so dogaja živa dinamika odnosov, razmerij, stališč, gledanj, vlog, nalog, položajev, zapletov, ustvarjalnega napredka in drugega. V tej dinamiki se nekatera dejanja ali težave ene generacije v sožitju z drugo povečajo, druge zmanjšajo. To je socialna interferenca, ki je podobna fizikalni. Če vržemo v vodo dva ali tri kamne, se krogi valov na vodi širijo; ko se srečujejo, drug drugega okrepijo in povečajo ali pa izničujejo. Kakovost medgeneracijskega sožitja je odvisna od tega, kako mlada, srednja in upokojenska generacija druga drugo doživljajo, koliko in kako med seboj komunicirajo in kako druga z drugo ravnajo. V sedanjem zaostrenem demografskem stanju zaradi številčnega neravnotežja med generacijami ob staranju prebivalstva je naloga politike oblikovati ugodne razmere za pozitivno ali sinergično socialno interferenco med generacijami.

Drugi sorodni pojmi so še: življenjska obdobja, genealogija (rodoslovje, rodopis), generacijski stereotipi – staromrzništvo, povezanost generacij in generacijska politika.