Avtor: Božidar Voljč, Jože Ramovš, datum: 16.11.2010

AVTORJA: Dr. Božidar Voljč je diplomant javnega zdravstva in specialist družinske medicine. Bil je direktor zdravstvenih domov v Ribnici in Kočevju, vodil je Zavod RS za transfuzijsko medicino, katerega delovanje je povzdignil na raven kolaborativnega centra Svetovne zdravstvene organizacije (SZO). V neodvisni Sloveniji je bil minister za zdravstvo v prvi slovenski vladi in od maja 2006 do maja 2009 član Izvršilnega odbora SZO. Na Inštitutu Antona Trstenjaka vodi zdravstveno gerontologijo.

Dr. Jože Ramovš je socialni delavec in antropolog. Leta 1992 je bil pobudnik in soustanovitelj Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, kjer je predstojnik. Zadnji dve desetletji dela pretežno na področju gerontologije in medgeneracijskega sožitja: raziskovalno, izobraževalno ter pri oblikovanju in uvajanju novih medgeneracijskih programov za lepše sožitje med ljudmi.

 

Dr. Božidar Voljč in njegovo zdravništvo

RAMOVŠ: Dr. Voljč in dragi delovni kolega Božo! Ti si zdravnik, bil si družinski zdravnik, direktor zdravstvenega doma Ribnica itn. Bi nam povedal nekaj o svoji poti v zdravniški poklic in o svojem delu splošnega oz. družinskega zdravnika in nato vodje zdravstvenega doma, kjer prevladuje krajevna družinska medicina?

VOLJČ: Pravzaprav sem bil že kot otrok odločen, da bom, če bo šlo vse po sreči, postal zdravnik. Kasneje, zlasti v adolescenci, je prišlo do določenih težav, ki bi lahko ogrozile ta moj cilj. Moram reči, da sem imel tudi malo sreče, da sem postal zdravnik. Dvomim, če bi bil opravil sprejemni izpit na medicinski fakulteti, ker sem bil zelo slab v kemiji, ki mi v gimnaziji ni in ni šla. Ravno tisto leto, ko sem se vpisoval na medicinsko fakulteto, pa je bilo zanimanja za ta študij tako malo, da smo bili vsi sprejeti. Z vsemi izkušnjami, ki jih imam danes, se večkrat vprašam, ali so sprejemni izpiti sploh potrebni. Nekatere velike medicinske fakultete na svetu jih nimajo in to ne brez razloga. Pokazalo se je namreč, da sprejemni izpit najbolje opravijo ambiciozneži, ki v prvi vrsti razvijajo sebe. Zdravništvo pa je poklic, kjer moraš nase velikokrat pozabiti, predvsem pa imeti sposobnost, vživeti se v trpljenje drugih ljudi. Ameriške raziskave so pokazale, da tisti, ki te lastnosti imajo, težje opravijo sprejemni izpit. No, kakorkoli že, študij na medicinski fakulteti sem uspešno in hitro zaključil, deloma tudi zato, ker sem bil že poročen in sva imela z ženo, kolegico iz letnika, hčerko. Potem sem začel delati na podeželju, najprej v Dobrovniku v Prekmurju, potem sem odslužil vojaški rok. Medtem je tudi žena končala medicino in dobila službo v Ribnici, kjer sem prek nje dobil službo tudi jaz.

RAMOVŠ: Tako sta prišla do zdravniške službe v Ribnici.

VOLJČ: Ko sva prišla tja, je bila Ribnica še pravo podeželje. Ribnica je seveda od nekdaj imela v slovenskem prostoru neko posebno mesto: Ribničan Urban, pa suha roba, pa šegavi in bistri Ribničani. Vendar je bila Ribnica leta 1965 zelo podeželski kraj s kmetijskim značajem in po večini neasfaltiranimi cestami. Bili smo trije zdravniki, dve babici, nekaj medicinskih sester in zobozdravstvena služba. Veliko je bilo porodov na domu, tako da smo velikokrat, praviloma v najzgodnejših jutranjih urah, hodili šivat porodnice, ki so rodile s pomočjo epiziotomije – ta pa je bila takrat skoraj »v modi«. Praktično vse, kar sva se z ženo na fakulteti naučila, je bilo treba znati. Tako mi je zelo prav prišlo, da sem, ko sem bil v Dobrovniku, v Murski Soboti stažiral na kirurgiji. Na oddelku sta bila samo dva kirurga, ki sta bila večino časa v operacijski, za ambulantno delo pa sem moral poskrbeti jaz. Veliko sem delal in se naučil kar precej praktične kirurgije. Že takrat smo v Ribnici vse rane šivali sami. Ribničani so pridni, veliko delajo, zato so tudi poškodbe pogoste. Tako je teklo moje delo dvajset let, vmes pa sem z diplomo in magisterijem končal podiplomsko šolanje iz javnega zdravstva.

RAMOVŠ: To je bilo v Zagrebu?

VOLJČ: Da, magistriral sem na Školi narodnog zdravlja Andrija Štampar.

RAMOVŠ: To je ena boljših šol javnega zdravstva na svetu.

VOLJČ: Po svetu jo povsod poznajo. Ob mojih kasnejših stikih po svetu se ni nikjer zgodilo, da je ne bi poznali. Na ljubljanski medicinski fakulteti sem potem še specializiral splošno medicino. V tem času sem sklenil lepo in dolgotrajno prijateljstvo s pokojnim profesorjem Accettom, ki je bil moj učitelj in mentor. Kasneje je iz Velikih Lašč, kjer je imel svoj poletni tuskulum, večkrat prišel k meni v Ribnico. Delo zdravnika na terenu, v prvi vrsti zdravstvene fronte, je bilo zanj, ki je ves čas preživel na kliniki, zelo zanimivo. Kliniki imajo sicer vedno malo vzvišen odnos do zdravnikov na podeželju, ko pa se soočijo z razmerami dela na terenu, imajo do njega bolj spoštljiv odnos. Dvajsetih let zdravnikovanja v prvi liniji se z veseljem spominjam, da, celo z ljubeznijo. Takrat sem zdravniško najbolj polno živel. V zadnjih letih tega dela smo v Ribnici zgradili nov zdravstveni dom. Pri njegovem snovanju mi je zelo koristilo znanje javnega zdravstva. Delo smo organizirali tako, da ni bilo nobenega čakanja. Bolniki so prišli zelo hitro na vrsto tistega dne, ko so prišli. Nobenega naročanja ni bilo. Bilo bi nepojmljivo, če bi komu rekli, da ne zmoremo vsega, da naj gre domov in da ga bomo vpisali na listo čakajočih.

Dobro organizirano delo v Ribnici je bilo vzrok, da so me povabili, da prevzamem še zdravstveni dom v Kočevju, katerega del je Ribnica takrat bila. Zdravstveni dom Kočevje – Ribnica, tako se je imenoval, je takrat v vsej Sloveniji pokrival največji teritorij slovenskega ozemlja. Po več zdravstvenih postaj smo imeli v Loškem Potoku, Kolpski dolini, Struški dolini, v takrat skoraj nedostopni Kočevski Reki itd., ki so redno obratovale in vsem zagotavljale zdravstveno varnost in lahko dostopnost do zdravstvenih storitev tudi v teh redko naseljenih krajih.

Sredi takega dela me je direktor Zdravstvenega doma Ljubljana povabil, da bi na tej ustanovi prevzel službo za napredek zdravstvenega varstva. Tehtal sem, kaj mi je storiti? Ali naj še dvajset let delam, kar sem delal doslej, ali pa svojo strokovno pot razburkam z novimi izzivi. Odločil sem se, da grem. V Kočevju jim ni bilo preveč prav, dobro smo se razumeli, še danes se prijateljsko in lepo srečujemo. Spomnim se jutra, ko sem se prvi dan peljal v službo v Ljubljano, pa sem pod Turjakom, tam kjer prideš ven iz gozda, zagledal Ljubljansko barje in del mesta od gradu proti Viču in Rožni dolini. Stisnilo me je pri srcu in vprašal sem se, kam grem, kako me bo Ljubljana sprejela? Moram reči, da v službi v zdravstvenemu domu v Ljubljani, kljub temu, da sem se s sodelavci dobro ujel, nisem mogel uresničevati projektov. Ko je bil projekt pripravljen, se je vedno iskalo še nekaj, se dodajalo in pametovalo, tako da nismo nikamor prišli. Zato mi je kar prav prišlo vabilo takratnega republiškega sekretarja za zdravstvo, dr. Dinka Leskovška, naj prevzamem vodenje Zavoda za transfuzijsko medicino, čeprav sem sprva okleval, saj sem bil v dotedanjem delu daleč od transfuzije. Ko pa je bilo jasno, da se »dopolnjevanje«, v resnici pa zaviranje projektov, nadaljuje, sem povabilo sprejel. Prišel sem v zelo zapletene razmere, več kot leto dni je trajalo, da so se umirile in smo lahko krenili naprej.

V središču slovenske in svetovne javnozdravstvene politike

RAMOVŠ: Kako pa se je tvoja pot od tu nadaljevala v politiko ob osamosvajanju Slovenije in v novi slovenski državi?

VOLJČ: Ob koncu prvega mandata na transfuziji so se v Sloveniji začele politične spremembe. Od mladega sem na koncu Rožne doline zelo živel z naravo. Tam je bila Glinščica, pa Rožnik, pa Polhograjskimi dolomiti s Katarino in Grmado, proti Barju pa Mali graben, kjer smo se kopali, pa Barje s starimi hrasti in gozdnimi jagodamim in seveda moji profesorji na Klasični gimnaziji, med njimi Pavel Kunaver in France Planina, ki sta znala v naša mlada srca znanje vcepljati skupaj z ljubeznijo do slovenske narave in zemlje. Ko se je ustanovila stranka Zelenih, sem sledil klicu v sebi in bil eden njenih prvih članov. Po volitvah me je stranka, vključena v koalicijo Demos, delegirala v prvi slovenski parlament. Zeleni smo takrat imeli velik vpliv v slovenski politiki, kasneje smo zaupanje javnosti z medsebojnimi prepiri neodpustljivo zapravili. V parlamentu sem bil imenovan še za vodjo odbora za zdravstveno in socialno varstvo. Zato sem se začel intenzivno ukvarjati z zdravstveno politiko, saj sem moral voditi seje odbora, kamor je po svoji funkciji prihajala in odgovarjala na vprašanja takratna ministrica za zdravstvo, gospa Katja Boh. Po dobrem letu v takratni Peterletovi vladi je kot ministrica odstopila, za njenega naslednika so predlagali mene, kar je parlament sprejel, in v januarju leta 1992 sem postal minister za zdravstvo. Na tej funkciji sem še v dveh Drnovškovih vladah ostal več kot pet let. Ko sem odslužil svoje ministrsko delo, sem šel leta 1998 nazaj na Zavod za transfuzijo, ki sem ga potem spet vodil od 2000 pa do upokojitvev letu 2006.

RAMOVŠ: Je v času tega tvojega drugega direktorovanja Zavod za transfuzijo postal kolaborativni center SZO?

VOLJČ: Da, v drugem obdobju.

RAMOVŠ: Kaj pravzaprav pomeni kolaborativni center Svetovne zdravstvene organizacije (SZO)? Je to svetovna elita na svojem področju?

VOLJČ: V tem primeru bi rekel evropska elita. Svetovna zdravstvena organizacija je razdeljena na šest velikih regij: evropsko, afriško, ameriško, vzhodno-sredozemsko, jugovzhodno-azijsko in zahodno-pacifiško. Največja je evropska regija, ki obsega vse ozemlje nekdanje Sovjetske zveze, celotne Evrope in Izraela. Izrael je sicer v Mali Aziji, vendar je bil na njegovo prošnjo iz regije vzhodnega Sredozemlja sprejet v evropsko regijo, kjer se je s svojimi odličnimi predstavniki in solidnim zdravstvom doma uvrstil med najbolj vplivne države članice. A to le kot potrebni uvod za kasnejša pojasnila.

Spomladi leta 1992 me je predsednik Peterle poslal v Ženevo z nalogo, da na zasedanju Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije Slovenijo, ki je prijavila svojo kandidaturo za državo članico, uspešno pripeljem do rednega članstva. Nalogo sem dobil od danes na jutri, tako se je takrat delalo. Naloga ni bila lahka, bal sem se, kako se bo končala. Slovenija še ni bila članica Združenih narodov, v katerih družino sodi tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Običaj je, da mora država najprej postati članica Združenih narodov, šele potem se ji odprejo vrata za organizacije, ki so v njenem okviru. Mi smo šli preko tega. No, vse se je srečno končalo, še danes sem hvaležen ljudem, ki so pri tem odločilno pomagali. Vendar sem v Ženevi preživel nekaj težkih dni in od takrat Ženeve ne maram. Še danes ne razumem, kako neki lahko sodi med mesta, kjer naj bi bilo življenje najbolj prijetno.

Po sprejemu v Svetovno zdravstveno organizacijo sem kot minister zelo podpiral sodelovanje Slovenije z Uradom za evropsko regijo v Kopenhagenu. Bilo je lepo sodelovanje, s spremljanjem projektov Urada sem se veliko naučil. Ob koncu mojega mandata sva s takratnim regionalnim direktorjem, nepozabnim dr. Jo Asvallom, v Mariboru podpisala listino o ustanovitvi Kolaborativnega centra Svetovne zdravstvene organizacije za zdrava mesta v Mariboru. Po odhodu z ministrstva je moje sodelovanje z Uradom skoraj zamrlo, dokler nisem bil leta 2001, na regionalni skupščini v Madridu sprejet v članstvo Stalnega odbora evropske regije. Odbor med letom prevzame vlogo regionalne skupščine, ki je v vsaki regiji njen najvišji organ. Odbor se sestaja večkrat letno, regionalni direktor s svojim sekretariatom pa mu poroča o svojem delu in dosežkih, še največ pa o uresničevanju zaupanih mu nalog.

Odbor izrazi zadovoljstvo ali kritiko, direktorju zaupa kako novo nalogo in podobno. V tretjem letu svojega članstva sem bil izvoljen za predsedujočega člana Stalnega odbora, kar se sicer sliši krasno, v resnici pa je kar hudo breme, saj sem se moral za vsako točko temeljito pripraviti. Nisem si mogel privoščiti, da bi svojo državo in sebe osramotil s slabim vodenjem. Za pripravo te ali one točke sem moral pred sestankom Odbora tudi v Kopenhagen. Vendar pa moram reči, da sem bil ob tem v najvišji šoli javnega zdravstva. Diploma javnega zdravstva na Štamparju je bila sijajna podlaga za šolo, ki sem je bil deležen pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Nikoli si nisem mislil, pa tudi načrtovati se tega ne da, da bom svoje javnozdravstvene izkušnje in znanje lahko izpopolnil na tak način.

RAMOVŠ: Koliko časa traja predsedovanje Stalnemu odboru?

VOLJČ: Eno leto, vendar se vsem predsedujočim članom Stalnega odbora mandat podaljša za eno leto, ko postanejo Izvršilni predsedniki Regionalne skupščine. Tako je bilo tudi z menoj. To je predvsem častna funkcija, ki je povezana z vodenjem zasedanja Regionalne skupščine.

RAMOVŠ: Torej štiri leta si bil v vodstvu evropske regije Svetovne zdravstvene organizacije, pozneje pa si bil tudi v samem Izvršilnem odboru Svetovne zdravstvene organizacije v Ženevi.

VOLJČ: Kot predsedujoči Stalnega odbora sem moral skupaj z Regionalnim direktorjem v Ženevi poročati evropskim članom Izvršilnega odbora Svetovne zdravstvene organizacije o delu Stalnega odbora in odgovarjati na njihova vprašanja. To je bila naporna naloga, ki je v meni vedno osvežila moj odpor do Ženeve. Vendar so me vsi člani poznali, pravzaprav sem vse poznal že od prej in ko me je Slovenija predlagala za članstvo v Izvršilnem odboru Svetovne zdravstvene organizacije, s potrditvijo moje osebe ni bilo nobene težave. Na Regionalni skupščini pa so predstavniki držav članic že prej izrazili strinjanje, da bo Slovenija tri leta članica Izvršilnega odbora v Ženevi. Za osebo, ki jo Generalna skupščine organizacije imenuje v članstvo Izvršilnega odbora, pa je vsaj v evropski regiji postalo že skoraj pravilo, da to lahko postane le nekdo, ki je bil pred tem član Stalnega odbora v Kopenhagenu. V času mojega članstva v Odboru je Slovenija predsedovala Evropski uniji. Običaj je, da na sestankih Izvršilnega odbora eden od osmih predstavnikov evropske regije k vsaki točki posreduje stališča Unije, temu stališču pa se pridružujejo še vse države kandidatke in tiste, ki so izrazile svojo željo po članstvu v Uniji. Tako me je kot predstavnika predsedujoče države v prvi polovici leta 2008 doletela čast, da sem ob vsaki točki dnevnega reda Izvršilnemu odboru posredoval tudi stališča Evropske unije. Priznati moram, da sem to delal rad in z velikim ponosom. Pred tem smo ta stališča usklajevali na evropski koordinaciji, ki ji je odlično predsedovala dr. Vesna Petrič, obkrožena z mladimi slovenskimi sodelavkami, katerih učinkovitost so vsi občudovali. Pred nami pa so sedeli, in to v Ženevi, predstavniki Velike Britanije, Francije, Nemčije, skandinavskih držav in drugih velikih evropskih demokracij. To so bili vrhunski trenutki, ki so izredno godili mojemu domoljubju.

RAMOVŠ: Kako pa je potem Zavod za transfuzijsko medicino postal Kolaborativni center Svetovne zdravstvene organizacije?

VOLJČ: To je pa povsem druga zgodba. Zavod se je že pred imenovanjem za Kolaborativni center uveljavil v evropskem okviru. Z zelo dobro organiziranim Centrom za tipizacijo tkiv in preverjeno zanesljivimi ugotavljanji tkivnih skladnosti pred transplantacijo organov od drugega dajalca smo bili sprejeti v strokovno prestižni Evrotransplant, ki združuje le najboljše laboratorije za področje tkivne skladnosti v Evropi. Kot člani Evrotransplanta smo lahko ustanovili Slovenija transplant, ki danes v Sloveniji vodi transplantacijsko politiko v skladu z vsemi načeli evropske stroke. Drug tak korak je bila ustanovitev Oddelka za vodenje kakovosti v transfuzijski medicini, ki smo ga uresničili kljub nesodelovanju nekaterih kolegov. Oddelek je bil ustanovljen s pomočjo nizozemskih strokovnjakov, ki so izšolali za ustanovitev potrebne kadre. S standardom ISO, ki se vsako leto obnavlja, je Zavod naredil pomemben korak naprej tudi v druščini drugih evropskih transfuzij, ki pri svojem delu na preverljiv način uporabljajo standarde kakovosti. Vse to je registriral tudi Oddelek za področje zdravljenja s krvjo na Uradu v Kopenhagenu, s katerim smo prav tako dobro sodelovali. Po uspešnem poskusnem izobraževanju transfuziologov iz manj razvitih držav, je Evropski urad Svetovne zdravstvene organizacije Zavod imenoval za svoj Kolaborativni center za vodenje kakovosti v transfuzijski medicini. Imenovanje predvsem pomeni organiziranje izobraževanj za kolege iz tistih držav evropske regije, v katerih je kakovost in varnost transfuzijske dejavnosti potrebno izboljšati. Status kolaborativnih centrov se vsako leto preverja in podaljšuje, če je vse v redu, če pa ni, se imenovanje lahko anulira. Skoraj istočasno pa smo po predhodnem preverjanju organizacije in kakovosti dela postali člani elitnega transfuzijskega evropskega združenja, European Blood Alliance, s kratico EBA, v katerem imamo danes predstavnika tudi v njegovem Izvršilnem odboru. S tem je Zavod za transfuzijsko medicino dosegel pravzaprav vse, kar je na ravni razvitih evropskih držav mogoče doseči.

RAMOVŠ: V tvoji pripovedi nama je ostalo še nekaj pomembnih stvari, recimo tvoj doktorat iz javnega zdravstva, ki je zelo zanimiv, saj je iz njega znan »Voljčev kompas«.

VOLJČ: No ja, ta kompas je bolj znan na Hrvaškem kot v Sloveniji. V doktoratu sem skušal celostno naravo zdravstvenega problema pokazati v grafični obliki. Opredelil sem ga s štirimi področji: nevarnostjo bolezni, čustvenim odzivom, delovno sposobnostjo in prizadetostjo družine. Graf, pravzaprav paralelogram, pokaže, kateri del zdravstvenega problema najbolj izstopa in kje naj bo zdravnik najbolj aktiven, da problem zmanjša. Stopnje telesne, čustvene, delovne in družinske prizadetosti je lažje pokazati na sliki.

RAMOVŠ: Zato tukaj dodajava eno. Kaj pove?

VOLJČ: Na obeh slikah je grafično prikazana ista poškodba, to je zlom radiusa nad desnim zapestjem, enkrat pri sedemnajst let starem fantu, drugič pri triinosemdeset let stari gospe. Enaka poškodba ima na somatskem delu paralelograma (S) isto oceno prizadetosti, to je 3 na lestvici od 0 do 5, kjer je ocena 5 najtežja prizadetost. Tak zlom se pri mladem fantu hitro zaraste, kar vsi vedo, zato niti fant niti njegovi starši zaradi te poškodbe niso posebej zaskrbljeni; ocena njegove psihične prizadetosti (E) je torej v tem primeru 2, kar pomeni, da je poškodba duševno povsem obvladana, enaka je ocena prizadetosti najbližjih (N). Glede delovne prizadetosti (W) ima fant oceno 3, kar pomeni, da zlom pomembno zavira njegovo delovno sposobnost. Povsem drugačne posledice pa ima zlom roke na teh treh področjih pri stari gospe. Zanjo je taka poškodba lahko usodna, zato je zelo zaskrbljena (E = 4), to zaskrbljenost prenaša na svoje najbližje, ki tudi ne vedo, kako se bo zlom zarasel (N = 4) in tudi delovno jo zlom tako skrbi, da roke prav nič ne premika (W = 4). Paralelogram s svojo velikostjo nazorno pokaže, kako je pri celostnem pristopu za isto diagnozo pri različnih bolnikih potrebna zelo različna obsežnost strokovne pomoči.

RAMOVŠ: Tvoj doktorat je bil zelo socialen, družinski, zato ni naključje, da si bil potem eden glavnih tvorcev pri nastanku Katedre za družinsko medicino. Morda še par besed o tem in tudi o tem, kdo se je še s teboj trudil?

VOLJČ: To je pa dolga in težka zgodba. Medicinska fakulteta v Ljubljani in njeni profesorji, moji učitelji, še slišati niso hoteli, da bi splošna medicina prišla do svoje katedre, čeprav je se je v tistem času splošna medicina po Evropi hitro razvijala. Pojavili so se prvi učbeniki; nemški Braunov Lehrbuch der ärztlichen Allgemeinpraxis sem kar požiral, se navduševal nad razvojem stroke v Nemčiji in pri tem čutil potrebo, da bi splošna medicina tudi v Sloveniji imela drugačno vlogo, saj se več kakor 80 % vseh zdravstvenih problemov dokončno reši na primarni ravni. Enako potrebo so čutili še drugi kolegi, Joško Majhen, Tone Košir, Aci Urlep in še nekateri drugi. Povezali smo prizadevanja, organizirali izobraževanja, skovali izraz »učne delavnice«, na katerih so sodelovali tudi vidni strokovnjaki z drugih področij javnega, kulturnega in političnega področja, med njimi tudi dr. Anton Trstenjak. Vendar je bilo vse zaman; fakulteta je vztrajala pri svojem, približno tako, kakor je danes v zvezi z geriatrijo. Ko pa sem postal minister, so bile zadeve malo drugačne in profesor Lokar, ki je imel na Medicinski fakulteti zelo veliko besede, je odločilno pripomogel k temu, da je bila katedra ustanovljena. Danes sodi Katedra za družinsko medicino med najbolj perspektivne stolice na Medicinski fakulteti, med diplomanti je veliko zanimanje za specializacijo, veliko je raziskav, magisterijev in doktoratov. Pogrešam le študijo – in mislim, da je zanjo že čas – o tem, v kolikšni meri in kje so aktivnosti Katedre pripomogle k večji kakovosti dela v družinski medicini.

Vodja gerontologije na gerontološkem Inštitutu

RAMOVŠ: Omenil si že svojo povezanost z dr. Accetom, gerontologom, ki je pri nas konec šestdesetih let ustanovil Inštitut za gerontologijo in geriatrijo, in s tem začel med leti 1966 in 1988 tako uspešno, pozneje pa tragično zavrženo zgodbo slovenske gerontologije in geriatrije. Preidiva sedaj na gerontologijo, od tvojega osebnega stika in usposabljanja pri dr. Accettu.

VOLJČ: Profesor Accetto je imel zelo pozitiven odnos do zdravnikov na terenu, ker je vedel, da stari bolniki v prvi vrsti pripadajo družinskim zdravnikom in da tisto, kar je v bolnišnicah, tvori samo majhen del problematike, ki je povezana s starimi ljudmi. Specializanti splošne medicine smo veliko časa preživeli na kliniki v Trnovem. Sprejemal nas je predvsem kot kolege in ne učence, z nami se je pogovarjal kot zdravnik z zdravniki. Zelo smo ga spoštovali. Na vizitah je razkazoval razkošnost svojega internističnega znanja. Bali pa smo se vprašanj, ki jih je sem in tja rad postavljal, češ, kaj pa vi mislite o tem, ali, kaj bi pa vi o tej bolezni povedali itn. Vedno kadar sem moral z njim na vizito, sem se pred tem pozanimal, katere bolezni so tam in si malo ogledal stvari, če bi me slučajno kaj vprašal.

Ker sva po mojem specialističnem izpitu ostala prijatelja, vem, da ga je preimenovanje gerontološke klinike po njegovi upokojitvi izredno prizadelo, lahko celo rečem, da mu je na nek način pokvarilo pokoj. Čeprav se je v Velikih Laščah ukvarjal z mizarstvom, čebelami in ribolovom, je to preimenovanje sprejemal kot izraz nespoštovanja njegovega dela in to s strani tistih, ki jih je učil od vsega začetka in so z njim delali kot njegovi zdravniki. Tudi sam mislim, da mu je bila s tem storjena velika krivica, slovensko gerontologijo in geriatrijo pa je porinilo na stranski tir. Danes zaostajamo za razvojem po svetu, saj smo na tem področju brez strokovnega vrha. Medicinska fakulteta v kurikulumu nima gerontologije in geriatrije, trdijo, da sta obe področji vključeni v vse predmete. V večini evropskih držav je geriatrija del medicinskega kurikuluma, veseli me, da je to tudi na novi Medicinski fakulteti v Mariboru.

RAMOVŠ: Sem pa sodi to, kar delaš danes, ko si vodja zdravstvene gerontologije na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Kako je do tega prišlo, veva oba. Na Inštitutu Antona Trstenjaka smo se veliko ukvarjali z vprašanji staranja in sožitja med ljudmi od leta 1992, in ker je bil dr. Accetto naš najbolj znani gerontolog, smo bili z njim v stiku. Postala sva dobra znanca, v Velikih Laščah, kjer je poleti živel s svojo ženo, je čebelaril, mizaril in delal lepe intarzije – delal je stvari, ki so tudi meni pri srcu – in spremljal slovensko in tujo gerontologijo, tako da sva se lepo ujela. Naš Inštitut se je posvečal socialni gerontologiji, toda pogovarjala sva se tudi o zdravstveni, ki je bila njegova tiha bolečina. Bil je zelo obziren, vendar sem čutil, da to vprašanje ni za vsakdanji pogovor. Pri nas na Inštitutu so se stvari v tem času razvijale v smeri organizirane gerontologije. Leta 2004 smo se na predlog ministra dr. Dimovskega skupaj z našo soustanoviteljico SAZU odločili, da postane naša soustanoviteljica Vlada RS, da bi tako Slovenija imela uradno tudi znanstveno gerontološko ustanovo, kot so bile tedaj že povsod po Evropi. Takrat sem dr. Accetta odprto vprašal, kaj meni, kdo bi lahko v Sloveniji oživil gerontologijo in geriatrijo, ki je zaspala po njegovem odhodu leta 1988. Nasmehnil se je in rekel: »Eden bi pa to lahko, ampak ne verjamem, da bi šel v to, ker je previsoko, bil je minister, zdaj pa je direktor na transfuziji – dr. Voljč. Ta bi to znal in zmogel in tudi zdravstvo bi ga sprejelo, kar ni nepomembno.« Znano je, da če nekdo nekaj zavrže ali pokvari, kar je dobro delovalo, in se potem pokaže, da je bilo izredno pomembno za državo in v mednarodnem svetu, je to zelo težko ponovno uvajati. Tak popravni izpit je za stroko in državo boleč. Po tistem najinem pogovoru sem šel k tebi na transfuzijo – neko jutro ob pol sedmih – in ti to povedal. Dejal si, da se pravkar odpravljaš v pokoj, da boš premislil in da se lahko čez dva meseca spet srečava in boš odgovoril. Od tukaj naprej pa najbolje veš sam, kako si se vrnil v gerontologijo, in četrt stoletja po svoji specializaciji pri dr. Accettu nadaljuješ tam, kjer je slovenska zdravstvena gerontologija, še zlasti geriatrija v ožjem pomenu besede, po Accettovem odhodu obtičala. Medtem si kot vodstveni človek javnega zdravstva tako v Sloveniji kot v Svetovni zdravstveni organizaciji jasno spoznal pereče potrebe na tem področju, prav tako pa svetovne usmeritve in možnosti. Sicer pa imajo stari ljudje v družinski medicini posebno mesto, če ne zaradi drugega, vsaj zato, ker pomenijo večino njenega dela. Kaj bi torej rekel o svojem prehodu na sedanje delovno mesto vodje zdravstvene gerontologije na Inštitutu Antona Trstenjaka?

VOLJČ: Ko sem se pripravljal na pokoj, nisem razmišljal, da bi še delal kaj zdravstvenega. Življenje sem nameraval zastaviti tako, da bi vsak dan pol dneva nekaj delal pri hiši ali pa na vrtu. Pol dneva pa bi se ukvarjal s tem, kar me v resnici zanima in za to nikoli nisem imel dovolj časa, torej z naravo, astronomijo, ribolovom, z izleti po Sloveniji – po teh naših lepih dolinah in hribih, od cerkvice do cerkvice na njih, po malo znanih slovenskih krajih itd. Dokler nisi prišel ti in me povabil k sodelovanju. Če se spomniš, ga nisem takoj sprejel.

RAMOVŠ: Nič nisi obljubil, le to si rekel, da se čez dva meseca spet vidiva in pogovoriva.

VOLJČ: Odločilen je bil tisti obisk pri meni na Griču, ko sta prišla s profesorjem v spremstvu obeh soprog. Profesorjeve besede o staranju populacije po svetu so bile zame javnozdravstveni izziv, ki sem ga povezal z nekaterimi razpravami o tem na Izvršilnem odboru v Ženevi, kjer so strokovna poročila opozarjala, da staranje prebivalstva pomeni demografsko revolucijo, kakršne še nikoli ni bilo in ki se je šele dobro začela. Po drugi strani sem tudi vedel, da ne smem zanemariti vzdrževanja duševne in telesne aktivnosti. Tako sem danes profesorju in tebi hvaležen, da sta mi ponudila to možnost in da se lahko aktivno ukvarjam s področjem, ki mi je blizu po letih in po stroki. Vprašanja, ki se v zvezi z demografsko tranzicijo odpirajo pri nas in po svetu, so zelo kompleksna. Koliko let zdaj že dela Inštitut Antona Trstenjaka?

RAMOVŠ: Čez dve leti bo dvajset let.

VOLJČ: Ob najinih srečanjih – mislim, da sva se dvakrat srečala – mi je bilo všeč, da se nisva pogovarjala le o gerontologiji, ampak tudi o drugih stvareh, na primer o latinščini in grščini. Našla sva skupne teme in veselil sem se sodelovanja s teboj.

RAMOVŠ: Hvala!

VOLJČ: Na Inštitutu sem svoj odnos do vprašanj, povezanih s starostjo, poglobil in spremenil. Saj smo o demografski tranziciji veliko govorili tudi na Svetovni zdravstveni organizaciji, vendar pa sem to tematiko takrat sprejemal z nekega drugega, rekel bi manj osebnega zornega kota. Danes bi se o tem drugače pogovarjal, predvsem bi bil v diskusijah zagotovo bolj aktiven. Inštitut igra v Sloveniji, ki so jo gerontološko strokovno osiromašili, pomembnejšo vlogo, kot bi to lahko sklepali po ritmu vsakodnevnega dela na njem. Zato je pomembno, da se povezuje tudi s sorodnimi ustanovami in raziskavami v evropskem prostoru. V domačem prostoru pa ima Inštitut še eno dragoceno posebnost; nadaljuje Trstenjakovo dediščino, izhaja iz njegove miselnosti, njegovega pristopa k vprašanjem, s katerimi se Slovenci nenehno obremenjujejmo in katerih naravo je tako dobro poznal in razumel. Prav bi bilo, da bi v njegovih delih poiskali njegov odnos do staranja, tudi njegovega osebnega, ga proučili in se iz njega učili.

RAMOVŠ: To bi bila lepa knjižica. Tvoje pobude ne smemo pozabiti, še posebej, ker dela na Inštitutu skupina starejših, ki se imenuje »Trstenjakove urice«.

VOLJČ: Zato sem zadnjič predlagal, da bi vsi, ki ste Trstenjaka dobro poznali, zapisali vse anekdote, vse dogodivščine, ki se jih v zvezi z njim spominjate. Ko boste umrli, bodo ti spomini odšli z vami vred. V zvezi z vsemi velikimi ljudmi pa imajo prav anekdote posebno vrednost, saj prek njih največ izvemo o njihovem značaju in o njihovi pravi človeški podobi. Prepričan sem, da bo vrednota Trstenjakove osebnosti v slovenskem prostoru iz generacije v generacijo večja, vendar pa je v to potrebno z našim delom vlagati že danes. Trstenjak predstavlja, tudi po zaslugi Inštituta, najodličnejšo slovensko znanost, dosežek slovenstva. Čeprav je danes Slovenija politično razklana na levi in desni pol, Trstenjaka vsi sprejemajo z enakim spoštovanjem, s tem pa nas Trstenjak tudi danes uči, kako naj bi ravnali. Zapustil nam je veliko lepih izročil, poznamo jih, pa se jih ne držimo. Ob upoštevanju Trstenjakovih načel bi bila slovenska družba zagotovo bolj srečna, kakor je danes.

RAMOVŠ: Tudi za gerontologijo, ki jo gojimo, je značilno, da je zakoreninjena v človeku, v celem človeku, ne samo v njegovem telesnem, duševnem, socialnem, ekonomskem ali kakem drugem vidiku. Tako je gledal tudi dr. Bojan Accetto in dr. Viktor Frankl, ki je poleg Trstenjaka in Accetta tretji steber naše gerontologije. Kot večkrat praviš tudi ti: staranje zadeva vse enako, zato je to skupna naloga, ki mora povezovati vse, ne glede na politično ali nazorsko opredelitev. Trstenjak je imel svoje geslo: Skup držimo!, in to izročilo Inštitut nadaljuje. Mislim, da tukaj dajemo slovenski družbi lep zgled.

VOLJČ: Da, tega se res držimo.

Gerontološko in geriatrično izobraževanje v Sloveniji

RAMOVŠ: Dr. Voljč, ko sva v tem pogovoru prišla na tvoje gerontološko delo, se nama odpira vprašanje pouka gerontologije in geriatirije v usposabljanju in šolanju zdravnikov in medicinskih sester in vsega drugega zdravstvenega osebja. Zadnji veliki svetovni kongres gerontologije in geriatrije julija 2009 v Parizu, na katerem je bilo šest tisoč zdravnikov in drugih gerontoloških strokovnjakov, je imel med tremi prednostnimi področji prav gerontološko izobraževanje. O tem je bilo na desetine referatov. Gerontološki Inštitut Antona Trstenjaka zadnja leta pod tvojim vodstvom veliko dela na tem, da bi v Sloveniji prišlo do kakovostnega sodobnega pouka gerontologije in geriatrije po vseh zdravstvenih šolah. Povej, kako poteka to delo in kje je Slovenija v primerjavi z drugimi državami.

VOLJČ: Z naraščanjem števila starih ljudi narašča tudi pomen za starost značilnih zdravstvenih težav. To je ena stvar. Druga stvar je v tem, da organizma starega človeka ne moremo primerjati z mladim ali odraslim organizmom. V starem organizmu potekajo številne spremembe in tudi presnova je drugačna, kar pomeni, da zdravljenje starih ljudi zahteva posebna znanja, združena v pojmih geriatrije in gerontologije. Geriatrija je izrazito medicinski pojem, govori namreč o tistem, s čimer naj bi se ukvarjali zdravniki. Na tem področju je zbranega že veliko znanja¸ ves čas potekajo številne raziskave, tu so učbeniki, knjige, članki, razprave, strokovna srečanja, svetovni kongresi. Geriatrija je danes ena najhitreje razvijajočih se strok v medicini. Po Accettu smo Slovenci izgubili neposreden stik z geriatričnim razvojem. Ni nas malo, ki to občutimo kot velik defekt slovenskega zdravstva. Inštitut Antona Trstenjaka si je v dogovoru s prof. Accettom zadal za nalogo zapolniti ta hiatus in ujeti razvojno razliko, ki nas loči od geriatrično razvitih držav. Nobene težave ni bilo vzpostaviti stika s stroko po svetu, težje je doma, na Medicinski fakulteti, ker ne uvidijo potrebe, da bi bila geriatrija kot posebna klinična stroka vključena v kurikulum. Povedal sem že prej, da jo v Mariboru imajo, imajo jo drugod po svetu, Ljubljana je nima.

RAMOVŠ: Je možno potrebo po geriatriji primerjati s pediatrijo, ki je namenjena izključno otroškemu obdobju?

VOLJČ: Prav gotovo, če govorimo le o specifikah določenega starostnega obdobja. In s tega stališča je mogoče tudi zkaljučiti, da če ne potrebujemo geriatrije, tudi pediatrije ne potrebujemo. To je seveda absurd, ki pa le poudari absurdnost negativnega nastrojenja do geriatrije. Vendar moramo biti pravični, ko govorimo o stanju geriatrije in gerontologije v Sloveniji. Prof. Accetto je po upokojitvi še imel gerontološka predavanja za medicinske sestre in za sociologe, zadeva ni povsem zastala. Na srednjih, višjih zdravstvenih šolah in zdravstvenih fakultetah, ki so se iz njih razvile, je gerontologija vključena v kurikularni pouk, zato so medicinske sestre vseh profilov za delo s starimi ljudmi veliko bolj pripravljene kakor diplomanti ljubljanske Medicinske fakultete.

RAMOVŠ: Ali bi malo bolj pojasnil razlike med gerontologijo in geriatrijo?

VOLJČ: Gerontologija je predvsem veliko širši pojem kakor geriatrija. Ima široka socialna obzorja in je del vsakdanjika vsakega starega človeka. Geriatrija pa se zanj začne šele, ko pride k zdravniku ali v bolnišnico. Predvsem v bolnišnico. Tam je svet geriatrije. Ko pa jo zapusti in gre domov, je spet v celoti prepuščen samemu sebi in svojim letom. To pa je svet gerontologije. Naš Inštitut se ukvarja izključno z gerontologijo. Zdravstvena gerontologija pa se ukvarja z javnozdravstvenimi izzivi staranja, njihovim vplivom na zdravstveno politiko, financiranjem zdravstvenega varstva, primarno preventivo starostnih bolezni in tegob in podobno. Naša prizadevanja podpira Slovenska akademija znanosti in umetnosti s predsednikom dr. Trontljem na čelu. Pripravljenost Akademije, da nam pomaga, premalo vključujemo v svoje načrte. Tudi na druge organizacije ne bi smeli pozabiti. Na Slovensko zdravniško društvo je Inštitut poslal predlog za ustanovitev geriatrične sekcije. Izvršilni odbor društva je to že sprejel in zdaj je treba sklicati ustanovno skupščino te sekcije, ki bo samostojna, prirejala bo kongrese, imela bo svojega predsednika, tajnika, članstvo. Neprijazen odnos do geriatrije želimo s tem omehčati s pomočjo Zdravniškega društva. Sem optimist. Imamo močne reference o tem, kaj se po svetu dogaja, in težko jim je ugovarjati. Večkrat se vprašam, kaj bi rekel profesor, če bi bil še živ in bi videl, kako delamo in kako gredo stvari naprej? Upam, da bi bil zadovoljen.

RAMOVŠ: Leta 2006 je govoril ob 40-letnici slovenske gerontologije, ki smo jo praznovali tu na Inštitutu v mednarodni zasedbi; tik pred tem pa je na predlog Inštituta prejel od predsednika Slovenije najvišje državno odlikovanje za svoje življenjsko delo pri uvajanju gerontologije in geriatriji v Sloveniji. Takrat je povedal in jasno pokazal ne le, da je zadovoljen, ampak da je bilo na nek način tudi zadoščeno za njegovo tiho razočaranje, da se po letu 1988 z gerontologijo v Sloveniji ni nadaljevalo. To je bilo tik pred tvojim prihodom na Inštitut in tudi njemu je bilo že znano, da si prevzel nalogo ponovnega uvajanja zdravstvene gerontologije in geriatrije v Sloveniji. Tega je bil zelo vesel. Kaj bi zdaj rekel, ne vemo, vsekakor pa je bilo po letu 2006 na tem področju narejenega zelo veliko. Kako pa je s prenovo gerontoloških vsebin na področju srednjega in visokošolskega študija zdravstvene nege, zlasti glede obveznega skupnega osnovnega programa, kateremu vsaka šola potem dodaja še svoje specifične dodatne vsebine?

VOLJČ: Mi smo tukaj samo spirutus movens. Vsebino izobraževanj morajo določati sami izvajalci. Vsaka stroka si mora svoj razvoj in tudi izobraževanje določati sama, sicer ni stroka. Na Inštitutu smo le spodbudili vodstva šol po Sloveniji, da so začeli na tem področju delati. Pripravili so kurikulume. Treba jih je še uskladiti, ker imamo v Sloveniji veliko šol; Slovenci pa smo, kolikor nas je, eden bolj pameten od drugega. S skupnim delom kurikuluma se morajo strinjati vsi, usklajevanje pa je prevzelo Ministrstvo za zdravje, ki to najlažje uresniči. Na tem področju z Ministrstvom lepo sodelujemo.

Raziskovanje in preventiva za zdravo staranje

RAMOVŠ: Nedavno je izšla tvoja znanstvena monografija Starosti prijazna Ljubljana, ki je rezultat tvoje obdelave kvalitativne raziskave v pozvednih skupinah po Vancouverski metodologiji. V javnosti je bila deležna lepega odziva.

VOLJČ: Monografija je otrok raziskave, ki je bila opravljena na Inštitutu. Pri tem je treba posebej omeniti naši dve bistri mladi sodelavki, Ivano Vusilović in Urško Slana, ki sta vodili poizvedne skupine in se srečevali z vsemi, ki so bili vključeni v raziskavo.

RAMOVŠ: In imata vsaka svoje poglavje v monografiji.

VOLJČ: Tako je. Brez njiju monografije ne bi bilo. Ko so bili podatki zbrani, pa jih je bilo zanimivo analizirati po metodologiji Svetovne zdravstvene organizacije in videti, v čem se stališča ljubljanskih seniorjev razlikujejo od stališč njihovih kolegov po svetu, kaj je v mestu starosti prijazno in kaj ne. Z veseljem ugotovljamo, da se komaj kaj razlikujejo. Raziskav tega tipa, kvalitativnih, je pri nas malo. Po metodološki plati ji ni mogoče ničesar očitati, saj smo povsem sledili Vancouverskemu protokolu, po katerem je enake raziskave izvedla tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Pokazala je na pomembnost avtentičnega mnenja udeležencev, ki niso pripadniki nikakršne politike in nikakršne stroke, ne društev, sindikatov, skupin pritiska in podobnega. To so stališča povsem samostojnih starejših meščanov in tistih, ki prihajajo z njimi v stik v trgovinah, na pošti, pri oskrbi, v zdravstvu itd. Povedali so svoja stališča, mi pa smo jih razčlenili po osmih področjih starosti prijaznih mest. Priporočila ljubljanskih meščanov so skromna, ljubezniva in izražajo veliko večjo kulturo opažanja življenja okrog sebe, kakor smo tega vajeni s strani naših medijev. Ko je bila monografija že končana, smo posebej natančno obdelali zdravstveno področje, ostala še pridejo na vrsto. V zvezi s spoštovanjem vrednot v ljubljanskem zdravstvu smo bili opozorjeni na marsikaj, česar doslej nismo povezovali z vrednotami, na primer sprejem administratorke prek steklene line, ki po svetu v zdravstvu res ni povsod v navadi. V zdravstvu se radi pohvalimo z etiko našega dela, ne vprašamo se pa, če je etično, da nekdo čaka na pregled ali poseg dve leti. V zdravstvu naj se storitev opravi, ko se pokaže potreba. Še več stvari je takih, ki se v zdravstvu dogajajo vsak dan in so lahko tudi etično sporne. V zdravstvu se objavlja brez števila člankov o vseh mogočih raziskavah. Za marsikatero se človek lahko vpraša, kakšen smisel sploh ima. Ljudi, bolnike, zaradi katerih sistem sploh je, pa tako malo sprašujemo, o njih se ne pogovarjamo kot o subjektu, ampak kot o objektu sistema. Raziskava je pokazala, da se jih »splača« – da jih moramo spraševati. To je eno od dragocenih sporočil te raziskave.

RAMOVŠ: Prijetno te je gledati in poslušati, ko si z upokojitvijo iz zdravnika, politika, organizatorja, vodstvenega človeka v Svetovni zdravstveni organizaciji postal raziskovalec s pristnim raziskovalnim erosom. O teh stvareh si zdaj govoril najbolj glasno in zavzeto. Ne delaš pa samo na tej raziskavi, ampak še pri vrsti drugih, ki se rojevajo iz programa preventive za zdravo staranje PPP za 3, npr. tista o zdravilih v starosti, in vrsta drugih.

VOLJČ: S PPP za 3 (Partnerstvo Primarne Preventive za 3. življenjsko obdobje) želimo v Sloveniji uresničevati »ljudsko« preventivo, ki jo vsak razume, ki je nezahtevna, nezapletena za razumevanje, izhaja pa iz preverjenih strokovnih spoznanj. To pomeni, da so za vsakim, še tako enostavnim stavkom, trdne strokovne reference. Na PPP za 3 pa želimo tudi od udeležencev izvedeti, kaj ljudi na posameznem področju zanima, prav tako pa ima tudi vsak referent možnost, da od udeležencev dobi odgovore na svoja vprašanja. Vse se zabeleži. Ko srečanje na isto temo večkrat ponovimo v različnih slovenskih krajih, je možno s pomočjo vprašanj in odgovorov pripraviti uporabno raziskavo z določenega področja, kakor je to za področje uživanja zdravil med starejšimi pripravila mag. Irgoličeva. Izsledki njene raziskave so zelo uporabni in jih večkrat s ponosom citiram. Želim si, da bi bilo po Sloveniji teh preventivnih srečanj s starimi ljudmi po posameznih temah še več. Inštitut bi iz tega dobil ogromno spoznanj, kar bi na koncu objavili. Vidim, da bi bile določene stvari za področje gerontologije v Sloveniji prav revolucionarne in bi jim prisluhnili tudi po svetu.

RAMOVŠ: Katera tema je zdaj za zdravili najbližje znanstveni obdelavi?

VOLJČ: Padci v starosti. Zdaj se veselim dela s širitelji (multiplikatorji). Pravkar pripravljamo priročnike za te prostovoljske širitelje, ki jih bomo usposobili, da bodo v skupinah po svojih krajih širili znanje za preprečevanje padcev v starosti. Vprašanja ljudi pa bodo prav tako beležili. Tako bomo s tega področja zbrali veliko praktičnih izkušenj s padci, ki jih zdaj ni, zbrane pa bodo koristne tako za stroko kakor za javnost.

RAMOVŠ: Zdaj pa še o tekoči raziskavi o stališčih, potrebah in zmožnostih prebivalcev Slovenije, ki so stari 50 let in več. Ti si zanjo skrbno pripravil obširen vprašalnik o stališčih do zdravstva in o zdravstvenem stanju. Vzorec slovenskega prebivalstva je sedaj anketiran. Na vrsti je obdelava odgovorov. Kaj bi povedal o tej veliki raziskavi?

VOLJČ: Te raziskave ne moremo primerjati z onimi ob preventivnih programih PPP za 3, ker je po svoji širini, namenu in ciljih bistveno širša in večja. V njenem zdravstvenem delu smo se posvetili nekaterim vprašanjem, ki jih običajno v anketah ni in se nanašajo na okoliščine, povezane z odločitvijo za obisk pri zdravniku, pa na ovire v dostopnosti do storitve, osebnem odnosu do tega, kar se ob stikih z zdravstvom dogaja in podobno.

Posebej pomembna je dostopnost do zdravstvene storitve. Po Svetovni zdravstveni organizaciji imamo geografsko dostopnost, se pravi, koliko daleč moram iti, da pridem do zdravnika, finančno dostopnost, to je ali je treba za storitev kaj plačati, informacijsko dostopnost, se pravi, kako so bolniki obveščeni o možnostih dostopa do zdravstvenih storitev, in etično dostopnost, ki pa bolj zadeva zdravnike. Na primer, čakalne liste so že povezane z etičnimi vprašanji pravične dostopnosti, ali čakajo vsi enako ali nekaterim ni potrebno čakati. V zvezi z geografsko dostopnostjo pa je pomembno omeniti tudi razdaljo storitve do bolnika in ne samo obratno; to je še posebej pri zdravstveni oskrbi na domu, kakršne zna biti v prihodnosti še več kot doslej, zlasti v povezavi z dolgotrajno oskrbo na domu, o kateri prav zdaj sprejemamo moderne zakonske ureditve.

RAMOVŠ: Če je oskrbovalna organizacija dovolj blizu, je dostopnost boljša, veliko se prihrani na času in stroških prevoza, kot je to uspelo uresničiti z znanim Bielefeldskim modelom za dolgotrajno oskrbo in nego na domu.

VOLJČ: Bielefeldski model je lep primer rešitve dostopnosti, ki na eleganten način rešuje veliko z dostopnostjo povezanih zadreg. V raziskavi smo dodali še vprašanja, kdaj se bolnik odloči, da bo šel k zdravniku, kako doživlja pot do zdravnika, kako je sprejel svojo bolezen in podobno. Že zdaj se veselim analize prejetih odgovorov, za katere upam, da bodo osvetlili tisto, kar je vmes med zdravnikom in bolnikom. Tisto, kar je tudi v odnosu med možem in ženo, ki ima svoje dinamike. Na splošno se reče, ja, kar dobro se razumeva. V tem stavku, ki je celostna ugotovitev, pa je vrsta dogodkov, o katerih se ne govori, odnos pa obarvajo zelo intenzivno. Videli bomo, kaj bomo izvedeli.

Starosti prijazna mesta in podeželje

RAMOVŠ: Dr. Voljč, Svetovna zdravstvena organizacija ima zadnja leta v ospredju zlasti dva projekta za kakovostno staranje. Prvi je Starosti prijazna mesta, drugi pa Preprečevanje padcev v starosti. Z obema si ti dobro seznanjen in preko Inštituta Antona Trstenjaka oba uvajaš za vso Slovenijo. Najprej se ustaviva pri starosti prijaznih mestih, starosti prijaznem podeželju, starosti prijaznih občinah – sploh starosti prijaznem okolju. Ta veliki svetovni projekt smo pod tvojim vodstvom začeli uvajati v Sloveniji že pred dvema letoma.

VOLJČ: Naraščanje števila starejših ljudi po svetu je povezano s hitrim naraščanjem mestnega prebivalstva po svetu. Več kot polovica ljudi živi danes po mestih in to velja tudi za Slovenijo. Slovenija ima kar nekaj mest, nobeno ni ne vem kako veliko, ampak so vendarle mesta, mestna naselja, v katerih se živi na povsem meščanski način. Še več. Meščanski način življenja se širi tudi na deželo, kar je posledica dobre infrastrukture. Kultura bivanja na deželi je v primerjavi z življenjem v mestih prej boljša kot slabša. Bivališča na deželi imajo vse tiste dobrine modernega življenja, ki so bile včasih predvsem značilne za ljudi v mestih. Danes v stanovanjski opremljenosti med meščanom in vaščanom v Sloveniji ni razlik; vsi imajo moderne sanitarije, kopalnice, kakovostno ogrevanje, kakovostno prehrano itd. Vse to je zelo pomembno za javno zdravje in podaljšuje obdobja zdravega življenja. V mestih, kjer je aglomeracija ljudi večja, bivalni prostor pa manjši, je več nekaterih prvin bivanja, dobrih in slabih, ki jih na podeželju ni. Več je socialnega in kulturnega življenja, ponudba na vseh področjih nekajkrat presega potrebe posameznika, mesto vsakomur nudi več možnosti, hkrati pa je v mestih več nasilja, več različnih nevarnosti, kakršnih podeželje ne pozna. Mesta so kljub temu močnejša, privlačijo, zato vedno več ljudi po svetu želi živeti v mestih. Z naraščanjem števila starih ljudi raste tudi število starih meščanov. Večkrat rečemo, da se slovenska družba stara, kar pomeni, da se starajo tudi naša mesta. S tem postaja življenje starejših meščanov posebna kategorija bivanja v vseh mestih sveta.

Svetovna zdravstvena organizacija je zato pričela z globalnim projektom Starosti prijazno mesto. Njeni raziskovalci so spraševali starejše meščane, kaj jim mesto nudi in česa ne, v kolikšni meri je bivanje zanje v njihovem mestu prijazno, kje je prijazno, katere so prijazne lastnosti mesta, kaj je neprijazno in kaj bi se dalo izboljšati. Po dogovoru s Svetovno zdravstveno organizacijo se je Slovenija leta 2008 vključila v aktivnosti starosti prijaznih mest. Začeli smo spletati mrežo mest, ki jih je to področje zanimalo. Rezultati so že tu, v priključenih mestih imamo zavzete sodelavce, tudi veliko seniorjev je pripravljenih sodelovati. Predvsem pa so v vseh mestih, ki so danes v mreži – to so Ljubljana, Maribor, Celje, Velenje in Ruše – bili župani tisti, ki so ta projekt podprli in ki ga podpirajo in mu sledijo. Inštitut to delo opravlja z velikim entuziazmom in s skromnimi sredstvi. Pričakujemo, da bodo starosti prijazna slovenska mesta polepšala socialni in kulturni obraz naših mest, ki naj ne bi bila prijaznejša samo za starejše, ampak za vse prebivalce kateregakoli mesta. Projekt se s stalnim sodelovanjem starejših meščanov nadaljuje, izkazoval pa se bo z uresničenimi predlogi svojih meščanov. Pričakujemo, da se bodo po izidu monografije o starosti prijazni Ljubljani druščini že vključenih mest priključila še druga mesta v Sloveniji in da bomo stvar peljali naprej tako, da bo na tem področju, ki je v nekem smislu v središču pozornosti svetovne gerontologije, Slovenija predstavljala pomembnega igralca. To se že dogaja, iz Ženeve smo dobili obvestilo, da slovenski model, ki smo ga tukaj začeli izvajati, pogosto citirajo na srečanjih po svetu.

RAMOVŠ: Bi malo več povedal o tem slovenskem dodatku svetovnemu modelu, tem slovenskem ustvarjalnem prispevku, to je seniorskih odborih in vademekumu starosti prijaznega domačega mesta za seniorje?

VOLJČ: Vademecumi so knjižice, v katerih je razlaga projekta in ki so hkrati rokovnik za vpisovanje osebnih opažanj. Tako knjižico dobi vsak, ki se odloči, da bo v projektu kot senior sodeloval in vanjo zapisoval svoja opažanja. Vademecum je nekaj, česar drugod po svetu nimajo. Mi zbiramo opažanja iz Vademecumov, jih obdelamo in na njihovi podlagi pripravljamo predloge za vsako mesto posebej. Tako smo že naredili v Rušah, Mariboru, Celju in Velenju in povsod so bili izsledki zelo dobri. V vsakem mestu, ki se vključi v mrežo, imamo tudi seniorski odbor, ki ga drugod po svetu tudi nimajo. Na ta način želimo ta projekt vzdrževati. Veliko projektov se namreč tudi v okviru Svetovne zdravstvene organizacije prične, dobijo nek zagon, če pa jih potem nihče ne vzdržuje in ne spodbuja aktivnosti, stvari zamrejo. Še posebej, ker se Svetovna zdravstvena organizacija vsako leto loteva projektov, ki jih Generalna skupščina in Izvršilni odbor postavita v ospredje. Starosti prijazna mesta lahko vsaka država vodi svojim prilikam in možnostim primerno. V Sloveniji bi jih radi peljali tako, da bo kaj pokazati.

RAMOVŠ: Pri Svetovni zdravstveni organizaciji je direktorat za staranje in življenjski ciklus in pred dvema letoma je prevzel njegovo vodenje dr. John Beard. Kmalu potem, ko je nastopil službo, je prišel na tvoje vabilo obiskat naš Inštitut in Slovenijo. Skrbno si je ogledal naš model uvajanja starosti prijaznih mest, s seniorskimi odbori in Vademecumom, kakor tudi naš model uvajanja medgeneracijskih središč. Ko smo bili lani na svetovnem kongresu geriatrije in gerontologije, kjer je seveda imel dr. Beard pomembno besedo, sem na njegovem predavanju o starosti prijaznih mestih z več tisoč poslušalci na platnu zagledal prosojnico, da pri tem projektu v naslednjih letih pričakujejo največji razvoj v Sloveniji in še v eni od držav sveta, mislim, da Irski. Bil sem res kar ponosen. Kako komentiraš to? Ti si v stalnem stiku z dr. Beardom.

VOLJČ: Oddelek za starost in staranje je pri Svetovni zdravstveni organizaciji že desetletja, njegova vloga v organizaciji pa je skladna z dinamiko dogajanj. Zdaj pridobiva na veljavi. Nedavno tega mi je John Beard sporočil, da se je njihov proračun povečal, da se bo povečalo število zaposlenih na tem oddelku in pričakuje, da bodo učinki oddelka toliko večji. Glede tega, kar si povedal o Parizu bi pa rekel to. Če se spomnim nazaj na tista leta, 1991, 1992, ko sem kot odposlanec slovenske vlade na različnih sestankih po svetu tako rekoč moledoval za priznanje slovenske države in smo potem to doživeli, pa če se spomnim na leta, ko so nas kar naprej zamenjevali s Slovaško, lahko z velikim veseljem ugotavljam, da Slovenija dobiva svoj obraz v velikem svetu. Čeprav je majhna, jo to, da jo citirajo na svetovnem kongresu gerontologije v Parizu, kjer se zbere ves svet, drugih držav pa ne – bom rekel, že vedo, zakaj nas citirajo. Kajti veliki svet je neusmiljen, je pravičen in poudari samo tisto, kar je res. Se pravi, delamo dobro.

RAMOVŠ: To pomeni, da se Sloveniji kot državi splača delati na takih področjih, kot je recimo gerontološko, ki je zdaj zelo v konici svetovnih nalog, zlasti Evrope in Amerike, ker tukaj nimamo slabše pozicije, kot jo imajo npr. veliki. Pri proizvodnji avtomobilov ali letal imamo slabše možnosti, da konkuriramo z Ameriko ali Nemčijo.

VOLJČ: Ker nismo velika država, ne moremo biti prisotni na vseh področjih, prav pa je, da tam, kjer se za to odločimo, izstopamo s kakovostjo. Tak je, mislim, projekt Starosti prijazna mesta, ki je na številnih področjih za Slovenijo zelo koristen. Ne samo, da nas John Beard omeni, nedavno je bila objavljena lestvica mest, v katerih je življenje najbolj kakovostno. Na prvem mestu je bila Ženeva, Ljubljana je bila, mislim, sedemintrideseta, kar je že zelo dobro. Če pomislimo na številna mesta po svetu, smo se dobro odrezali. Ampak s projekti, kot je Starosti prijazno mesto, lahko Ljubljana pridobi precej mest na tej lestvici, za katero menim, da ni realna in da se Ljubljani tudi s tem mestom dela krivica.

RAMOVŠ: Ljubljanski župan Janković je na otvoritvi letošnjega Festivala za tretje življenjsko obdobje konec septembra v prvem stavku povedal, da ga je dr. Voljč v monografiji o starosti prijazni Ljubljani naučil, da je starosti prijazno mesto prijazno vsem generacijam. Poudaril je, da ne gre za predvolilni boj, ampak za preprosto dejstvo. Res pa smo ob lokalnih volitvah opazili, da so vsi župani slovenskih mest, ki so pred dvema letoma šli prvi v mrežo starosti prijaznih mest, in so ponovno kandidirali, bili izvoljeni v prvem krogu. V skandinavskih državah je znano, da ljudje volijo samo tiste župane, ki poskrbijo za kakovostno socialno življenje vseh občanov. Ali lahko sklepamo, da tudi naši ljudje začenjajo gledati ne samo na asfalt in pozidane površine, ampak tudi na kakovost sožitja?

VOLJČ: Po volitvah so tako ali tako vse stranke zmagovalke. Tako bi lahko tudi mi rekli: »Vidite, ker ste vključeni v ta projekt, je pa tako in tako.« Mislim pa, da je razlaga nekje drugje. Ti župani so vsi zelo radi pristali na uresničevanje projekta v svojih mestih. S tem so pokazali nek posluh za kakovost življenja v mestih, ki jim županujejo. In najbrž so ta posluh tudi ljudje začutili. Rezultat je tak, kakršen je. V podkrepitev te razlage naj povem, da je na zadnjih županskih volitvah v Londonu dolgoletnega londonskega župana premagal razmeroma neznani Boris Johnson, ki je danes londonski župan, ko je rekel: »Jaz bom poskrbel za večjo varnost, poskrbel bom, da bodo ulice čiste, da bodo trgovine povsod po mestu.« Skratka, obljubil je stvari, ki se jih da izpeljati in ljudem veliko pomenijo. Projekti, kakršen je Starosti prijazno mesto, so pomembni za življenje vsakega mesta, pa tudi za življenje vsakega župana in njegovo volilno preživetje. Všeč mi je bilo tudi, da ni noben od teh županov projekta izkoriščal v svoji predvolilni kampaniji. Na Inštitutu pazimo, da ta projekt ni vezan na nobeno politično stranko in da si ga nihče tudi ne more lastiti. Namenjen je vsem meščanom v enaki meri. Omenil si, da je ljubljanski župan začel svoj nastop na Festivalu za tretje življenjsko obdobje z izjavo, da se je iz tega projekta naučil, da je tisto, kar je starosti prijazno, prijazno vsem. Mislim, da je bila to primerna misel za tisti trenutek in tisti avditorij.

RAMOVŠ: Pobuda za projekt Starosti prijazna mesta je bila dana na 18. gerontološkem in geriatričnem kongresu v Riu de Janeiru leta 2005. Nato je Kanada pripravila Vancouverski protokol raziskave o starosti prijaznih mestih, Svetovna zdravstvena organizacija pa metodologijo za njihovo uvajanje in svetovno mrežo. Kmalu za tem se je pobuda razširila na starosti prijazno podeželje. Zdi se, da se oba projekta, Starosti prijazna mesta in Starosti prijazno podeželje, zlivata v enega. Slovenska mesta imajo ob sebi nekatera več druga manj podeželja, nekatere občine, ki se vključujejo v to mrežo, pa so skorajda bolj podeželje kot mesto. Kakšne izkušnje se kažejo v Sloveniji z uvajanjem starosti prijaznega podeželja in s povezovanjem obeh projektov Svetovne zdravstvene organizacije za kakovostno staranje?

VOLJČ: V Sloveniji se oba projekta iz že prej naštetih razlogov med seboj prekrivata. Enako je tudi v drugih razvitih evropskih državah, kjer življenje na podeželju ni dosti drugačno glede na kakovost, kvečjemu je na deželi kakovost višja kot v mestu. Pomislimo samo na Bavarsko, Avstrijo, Švico, severno Italijo ipd. V Sloveniji ne bomo imeli velikih težav, če bomo oba projekta združili. Zelo sem vesel Ruš, ki so se priključile, vesel sem njihove vztrajnosti. V Ženevo bomo sporočili, da oba projekta združujemo, ker je razlika med podeželjem in mestom v Sloveniji glede na kakovost bivanja zelo majhna. Dr. Beard je to videl, saj smo ga peljali v vsa ta tri mesta, ki so prva pristopila k projektu starosti prijaznih mest. Mi smo razvita evropska država in to se vidi na vsakem koraku. Za Slovenijo je značilno tudi to, da na primer Ljubljana v petek popoldne skoraj izumre, se zelo izprazni, ker ima toliko in toliko meščanov vikende. Vsi gredo na vikend, se pravi na podeželje. In prav je, da miselnost starosti prijaznega mesta srečajo tudi na podeželju. Mogoče bomo kdaj doživeli, da bi se povsod uveljavila miselnost starosti prijaznega okolja.

Preprečevanje padcev v starosti

RAMOVŠ: Drugi veliki projekt Svetovne zdravstvene organizacije je preprečevanje padcev v starosti. Padci v starosti so huda stvar, mnogokrat so usodni za zdravje, gibanje in celo za življenje starejšega človeka. Ob kroničnih nenalezljivih boleznih pomenijo padci v starosti tudi največji strošek za zdravstveno zavarovanje. Zadnja leta so nekatere države, npr. Avstralija, Kanada in nekatere druge, šle z velikimi finančnimi investicijami v sistematično preprečevanje padcev na ravni celotnega naroda in pri tem doživele tako zmanjšanje poškodb, da je bil že v krajšem obdobju neto dobiček pri zavarovanju. Pri nas ne kaže, da bi šla zavarovalnica ali država v take preventivne programe z velikimi stroški, ki so potrebni za široke projekte na tem področju. Na Inštitutu pa si zasnoval preventivni program za preprečevanje padcev v starosti, ki se deloma že tudi izvaja. To je program skupin po raznih krajih Slovenije, ki bodo delovale na osnovi prostovoljstva usposobljenih širiteljev (multiplikatorjev). Torej spet na nek izviren način, brez velikih denarjev, na osnovi medgeneracijskega prostovoljstva, s katerim ima Inštitut velike in zelo dobre izkušnje. Ti vodiš ta program preprečevanja padcev v starosti, veliko študiraš o spoznanjih po svetu, predavaš in pišeš, pripravljaš priročnike za širitelje in udeležence … Pri zadnji vsebinski temi bi torej spregovorila še o preprečevanju padcev v starosti.

VOLJČ: Padci so v starosti najpogostejša in najusodnejša poškodba. Ker se da število padcev z ustrezno preventivo zmanjšati, so padci v starosti ne samo projekt Svetovne zdravstvene organizacije, ampak tudi eden najpomembnejših projektov evropske platforme AGE, katere reden član je tudi naš Inštitut. O našem programu v zvezi s padci so seznanjeni. Statistični letopis Inštituta za varovanje zdravja za leto 2008 pove, da na padce med starimi ljudmi odpade 65 % vseh stroškov poškodb in zastrupitev med starimi ljudmi. Med nujnimi hospitalizacijami starejših prevladujejo padci. Slika v Sloveniji se pokriva z velikimi svetovnimi statistikami, ki o padcih tudi zelo veliko povedo. Padci se danes raziskujejo na vseh ravneh po svetu, kar epidemiji padcev dodaja nova znanja o zdravstvenih, socialnih in drugih vzrokih zanje. Na Inštitutu menimo, da primarna preventiva sodi med ljudi. Ne samo, da so z njo seznanjeni, ampak da oni prevzamejo njeno uresničevanje v svoje roke, seveda na način, ki vzdrži vsakršno strokovno oceno. Odločili smo se, da s tako preventivo poskusno začnemo s pomočjo širiteljev. Prvo skupino širiteljev, ki jih bomo usposobili, bomo skrbno spremljali pri njihovem delu, spremljali pa bomo tudi rezultate njihovega dela z nadzorom nad količino in vrsto padcev. S to prvo poskusno skupino želimo tudi izvedeti, v kolikšni meri je primarno preventivo moč prepustiti javnosti. Če bo šlo vse po sreči, si želim, da s takim načinom preventive pokrijemo vso Slovenijo. Z ozirom na to, da ima Inštitut bogate izkušnje s prostovoljci, saj jih je v letih svojega delovanja usposobil že na tisoče, mislim in upam, da ne bo težko najti med temi prostovoljci tudi takih, ki bodo postali prostovoljski širitelji programa za preprečevanje padcev v starosti.

RAMOVŠ: Ta program preprečevanja padcev v starosti se je začel, kot praviš, v okviru PPP za 3. Ali bi morda povedal nekaj več o tem primarno preventivnem projektu? O lanskih dobrih izkušnjah, ko je bilo okrog štirideset predavanj na Inštitutu. Prav danes, preden sva ta pogovor začela, je bilo predavanje o varovanju zdravega vratu v starosti, in prišlo je toliko ljudi, da skoraj ni bilo prostora.

VOLJČ: Ta predavanja, vključno z današnjim, bodo vključena v širšo monografijo o padcih in njihovem preprečevanju, ki jo bo Inštitut izdal kot strokovno publikacijo. V okviru PPP za 3 Inštitut organizira vrsto srečanj na področjih, ki zadevajo vsakdanje življenje starega človeka s stališča zdravstva in zdravja. Ta srečanja so organizirana na tak način, da so vsem dostopna, razumljiva, da ljudje sprašujejo in dobijo odgovore na vprašanja, da ta vprašanja in odgovore beležimo, da se s temi vprašanji izmeri utrip starejše javnosti na posameznih področjih, o katerih je govora. Na Inštitutu nimamo nobene težave z izvajanjem teh srečanj. Danes, ko je srečanje zelo uspelo, so potem ljudje prihajali s predlogi, kaj bi še želeli slišati; ne samo o vratu in križu, želeli bi, da bi, da se pove o celi hrbtenici, so rekli. Veseli me, da se število udeležencev na teh srečanjih povečuje.

Potem ko bomo za tisk pripravili obširnejšo in strokovno utemeljeno monografijo o padcih v starosti, bi rad, če bo sreča mila, da bi pripravili primarno preventivne monografije še o ostalih geriatričnih sindromih. Vse je možno s pomočjo širiteljev približati ljudem in jim povedati, kako naj živijo in kako naj se ravnajo, da bo njihova starost lepša, da bodo bolj zdravi, dlje živeli in da bo obdobje z boleznijo na koncu življenja čim krajše. Tak cilj je možno doseči, saj podatki kažejo, da se s podaljševanjem življenja skrajšuje obdobje bolezni. Vse več je tudi 80 in več let starih ljudi, ki so ob dobro vodeni kronični bolezni finančno, fizično in socialno popolnoma samostojni. Celo nekateri stoletniki še v celoti skrbijo zase. Za vse to pa se res splača truditi. Stvari se spreminjajo bolj, kot