Avtor: Jože Ramovš, datum: 28.12.2010

Revija Kakovostna starost in Inštitut Antona Trstenjaka kot nacionalna znanstvena ustanova za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje smo vse leto 2010 dajali strokovno oporo Vladi RS pri njeni odločitvi, da po desetletnem odlaganju da v parlament zakon o dolgotrajni oskrbi in njenem financiranju. Če ga bo Slovenija v letu 2011 sprejela in če bo po celovitosti, sodobnosti in vzdržnosti nacionalnega sistema za dolgotrajno oskrbo primerljiv s tistimi, ki jih imajo naši evropski sosedje, bomo s ponosom vstopili med petindvajseterico razvitih socialnih držav, ki so v zadnjih petnajstih letih vzpostavile enovit nacionalni sistem za dolgotrajno oskrbo četrtine starejših ljudi, ki potrebujejo manj ali več pomoči, oskrbe in nege pri opravljanju svojih vsakdanjih opravil. Kot narod in država bomo upravičeno ponosni, da vstopamo med urejeno svetovno socialno elito na tem področju, ki je za prihodnost starajoče se družbe zelo pomembno. Kakih štirideset tisoč starih ljudi, ki danes potrebujejo to pomoč, bo zaživelo v varnejšem in boljšem sistemu, olajšanje bo občutilo vsaj dvesto tisoč njihovih najbližjih svojcev in več tisoč poklicnih oskrbovalcev.

Zakaj se celo desetletje vlade druga za drugo spotikajo ob sprejemu tega zakona? Razlaga je bila vedno ista: ko zberejo denar, ki se že namenja za dolgotrajno oskrbo v pokojninskem in zdravstvenem zavarovanju ter v proračunu, ga je premalo. Del tega problema bo rešil enovit socialno zdravstveni sistem. Če bo dober, bo sedanji denar za te namene bolje izkoriščen, kot je sedaj. Prišlo bo do ustavno zagotovljene enakopravnosti vseh državljanov, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo: tiste tretjine, ki je v domovih za stare ljudi in onih dveh tretjin, ki sta v domači oskrbi in sta sedaj zdravstveno in socialno zelo diskriminirani; tistih, ki so v državnih domovih in onih, ki so v koncesijskih, kjer morajo plačevati poleg oskrbe tudi investicijo. Nekaj novega denarja pa bo za oskrbo in nego starih ljudi nujno potrebno zagotoviti sistemsko. Med javno razpravo je bilo slišati tudi mnenje, da lahko ta problem rešita kapital in trg. To lahko rečejo ljudje, ki ne poznajo ne naše ne evropske sociale in dolgotrajne oskrbe. Zadnjih deset let so slovenske vlade pri gradnji domov za stare ljudi stavile na kapital v obliki javno zasebnega partnerstva pri gradnji domov za stare ljudi, pa se je medtem samo večal naš zaostanek za evropskimi državami, ki so pri oskrbi starih ljudi pred nami. Na rezultate najbrž niso ponosni ne država ne stroka ne uporabniki. Gradbena podjetja pa so v krizi že na svojem gradbenem področju; kako ne bila šele pri upravljanju domov in socialnih programov za oskrbo onemoglih starih ljudi – med drugim jih je gradil in vodil tudi Vegrad, pa niso reševala ne njega ne starih ljudi.

Rešitev problema manjkajočega denarja za vzpostavitev in vzdržno delovanje sodobnega nacionalnega sistema za dolgotrajno oskrbo je okrepitev medgeneracijske solidarnosti. To govori že vsaj pet let tudi evropska politika v svojih temeljnih dokumentih. Pravijo, da sedaj Vladi RS manjka osemdeset milijonov evrov, da bi celovit sistem dolgotrajne oskrbe deloval stabilno. Oktobra 2010 je bilo v Sloveniji 575.822 upokojencev in povprečna pokojnina 576,14 EUR, zaposlenih zavarovancev je bilo 881.264 in njihova povprečna plača 955,12 EUR, študentov in dijakov pa recimo da 100.000 in da imajo po 200 EUR svojega dohodka v obliki štipendij in zaslužka preko študentskega servisa. Vse tri generacije potrebujemo kakovostno in varno dolgotrajno oskrbo v onemoglosti in bolezni. Potrebujemo jo zdaj. Skrajni čas je, da ta sistem uvedemo, sicer ne bo utečeno deloval v prihodnjih letih, ko bo čedalje več potreb po njem. Če vsi damo en odstotek, to povprečno mesečno za študenta pomeni vrednost ene kave, za upokojenca tri kave in za zaposlenega skoraj pet kavic. Letno bi to dalo za dolgotrajno oskrbo več kot sto štirideset milijonov EUR. Ker potrebujemo za vzdržno delovanje sistema skoraj pol manj, je torej dovolj, da damo za medgeneracijsko solidarnost pri dolgotrajni oskrbi dijaki in študentje od svojega rednega dohodka pol kavice mesečno, upokojenci od svoje pokojnine malo več kot za eno in zaposleni za dobri dve kavici. Medgeneracijska solidarnost je samo konkretna. Ko pogledamo konkretno obliko solidarnosti in pri tem drug drugemu v oči kot ljudje, je uresničljiva, lepa in nas povezuje.