Revija Kakovostna starost in Inštitut Antona Trstenjaka kot nacionalna znanstvena ustanova za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje smo vse leto 2010 dajali strokovno oporo Vladi RS pri njeni odločitvi, da po desetletnem odlaganju da v parlament zakon o dolgotrajni oskrbi in njenem financiranju. Če ga bo Slovenija v letu 2011 sprejela in če bo po celovitosti, sodobnosti in vzdržnosti nacionalnega sistema za dolgotrajno oskrbo primerljiv s tistimi, ki jih imajo naši evropski sosedje, bomo s ponosom vstopili med petindvajseterico razvitih socialnih držav, ki so v zadnjih petnajstih letih vzpostavile enovit nacionalni sistem za dolgotrajno oskrbo četrtine starejših ljudi, ki potrebujejo manj ali več pomoči, oskrbe in nege pri opravljanju svojih vsakdanjih opravil.

Z višanjem življenjske dobe se povečuje tudi število ljudi, starih 100 in več let. V svetu potekajo kompleksne interdisciplinarne raziskave te redke populacije. Pri tem se odkrivajo varovalni dejavniki zdravega staranja ter vrsta pomembnih spoznanj o družbi in kulturi celotnega preteklega stoletja. V pričujočem članku predstavlja avtor ob primeru prve slovenske superstoletnice pomen začetka znanstvenega preučevanja slovenskih stoletnikov. Pri tem posebej izpostavlja dokumentiranje različnih kategorij dolgoživosti, zapisovanje življenjskih zgodb stoletnikov ter znanstveno raziskovanje dolgoživosti.

V starosti je samostojna vožnja z avtom povezana z vrednotami svobode, neodvisnosti in aktivne vključenosti v pridobitve mobilne družbe. Z naraščanjem starostnih pojavov pa se zmanjšuje njena varnost in stari vozniki se srečajo z odločitvijo o prenehanju šofiranja. Odločitev je povezana s številnimi osebnimi posledicami, ki jih je mogoče omiliti z različnimi uslugami javnega prevoza. Raziskave Svetovne zdravstvene organizacije in Inštituta Antona Trstenjaka v okviru projekta Starosti prijazno mesto so pokazale, da lahko starosti prijazen javni prevoz v mnogočem olajša odločitev starih voznikov, da v prid svoje varnosti in varnosti drugih oddajo vozniško dovoljenje.

Izhodišča: Eden izmed pomembnih dejavnikov, ki omogoča starejšim ljudem živeti v domačem okolju, je samooskrba. Samooskrba pomeni, da posameznik skrbi za svojo lastno samoregulacijo, da je del njegovega življenjskega sloga, ki se oblikuje na vrednotah in prepričanjih posebnih kultur. Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšne vrste samooskrbe imajo starejši ljudje, ki živijo v domačem okolju. Prispevek prikazuje razvrstitev starejših ljudi v posamezne kategorije samooskrbe po teoretičnem modelu Kaise Backman.

Metode: Uporabljena je neeksperimentalna kvantitativna metoda raziskovanja. Podatki so zbrani s pomočjo strukturiranega vprašalnika, sestavljenega iz štiridesetih vprašanj. Anketa je opravljena na vzorcu tristo dveh starejših ljudeh, živečih v domačem okolju, ki so bili izbrani po posebnih kriterijih; starost najmanj petinsedemdeset let ali več, sposobnost komunikacije, brez slušnih in mentalnih problemov. Izbor vzorca je temeljil na odločitvah slovenskih patronažnih medicinskih sester, ki so izbrane starejše ljudi dobro poznale. Za prikaz demografskih podatkov preiskovancev in rezultatov klasifikacije je uporabljena opisna statistika.

Rezultati: Analiza zbranih podatkov razvrsti starejše ljudi v štiri skupine samooskrbe: odgovorno, formalno vodeno, neodvisno in zanemarjeno samooskrbo. Pri večini anketiranih rezultirajo različne kombinacije kategorij samooskrbe. Rezultati kažejo posamezne sloge obnašanja v zvezi s samooskrbo, ki jih pogosto ni mogoče jasno določiti. Izbrali smo prevladujoči stil obnašanja v zvezi s samooskrbo in starejše ljudi razvrstili v dominantno kategorijo. Največ starejših ljudi je razvrščenih v formalno vodeno in odgovorno kategorijo.

Diskusija in zaključki: Znanje o razvrščanju starejših ljudi v kategorije samooskrbe ima velik pomen za načrtovanje njihove oskrbe in obravnave, za vključevanje vsebin v programe izobraževanja na zdravstvenih fakultetah, visokih in srednjih šolah ter načrtovanje pomoči starejšim ljudem v domačem okolju.

Za starostnike je pomembno, da zaščitijo in ohranijo žvečno funkcijo, saj tako ohranijo kvaliteto življenja. Kljub temu pa je med starostniki visok odstotek brezzobih. Razgradnja obzobnih tkiv in koreninski karies sta med starostniki pogosta. Posebno pozornost pa je treba posvetiti infekcijam zob in obzobnih tkiv, ki so rizični dejavniki za nastanek nekaterih splošnih bolezni. Zato je nujno, da starostnikom posvetimo več preventivnih aktivnosti. Zobozdravstveno varstvo starostnikov se mora vgraditi v že obstoječe koncepte socialnega in zdravstvenega varstva starostnikov.

Telesna dejavnost v starosti je pozitivno povezana s kvaliteto življenja posameznika. Prvi del prispevka na kratko predstavi strukturalne in funkcijske spremembe, ki so značilne za staranje; v nadaljevanju se opredeljujejo vplivi telesne dejavnosti na proces staranja in učinki telesne dejavnosti na zdravje starostnika in njegove funkcijske sposobnosti. Čeprav še tako velika količina telesne dejavnosti ne more ustaviti biološkega procesa staranja, izsledki kažejo, da redna telesna dejavnost minimizira fiziološke posledice sedentarnega načina življenja, odloži nastanek in/ali izboljšuje stanje kroničnih bolezni in drugih s starostjo povezanih stanj. Priporoča se model kombinirane telesne dejavnosti, ki je sestavljena iz vaj za aerobno vzdržljivost, vaj za mišično moč in vaj za gibljivost. Vsi starostniki naj bi bili telesno dejavni in se izogibali neaktivnemu življenjskemu slogu.

Znanstvena monografija Starosti prijazna Ljubljana je rezultat projekta Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, ki je leta 2008 pristopil k projektu Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) Starosti prijazna mesta (SPM). Kakor dr. Božidar Voljč, avtor monografije, pojasni v prvem poglavju, je namen projekta »mestnim oblastem po svetu pomagati pri uvajanju bolj prijaznega načina življenja in odnosa do starejših meščanov« (str. 15).

Skoraj splošno je prepričanje, da je lažje obvladati nasprotja med generacijami kot nasprotja znotraj posamezne generacije. Lepotna napaka tega stavka je seveda v želji po obvladovanju. Tri knjige s področja medgeneracijskega dialoga lahko osvetlijo del zadrege, ki je pogosto povezana z nepoznavanjem področja in zato z željo po obvladovanju, ki se lahko spremeni v zanikanje dejanskega problema.

Publikacija številnih pomembnih svetovnih gerontoloških organizacij je nastala z namenom ozaveščanja in utemeljevanja potrebe po posebni konvenciji o pravicah starejših ljudi.

Splošna deklaracija o človekovih pravicah velja za vse ljudi, tudi za stare, vendar pa starejši ljudje niso izrecno omenjeni v mednarodnem pravu o človekovih pravicah, ki pravno obvezuje vlade k izpolnitvi teh pravic. Proti starostni diskriminaciji govori le ena mednarodna konvencija človekovih pravic, in sicer tista, ki se nanaša na priseljene delavce in njihove družine. Obstajajo mednarodne zaveze, kot je Madridski mednarodni akcijski načrt o staranju, vendar so le-te zgolj moralno, ne pa tudi pravno obvezujoče.

Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek–Travnik že v uvodnih ugotovitvah, mnenjih in predlogih ugotavlja, da so pravice starejših v Sloveniji premalo zavarovane. Socialno varstvo, ki naj bi zagotavljalo pomoč najrevnejšim prebivalcem države, je v več primerih zatajilo. Nekatere starejše ljudi svojci jemljejo iz domov, kjer so se dobro počutili in imeli vso oskrbo, da dobijo denar, namenjen za plačilo storitev v domu, ki ga potrebujejo zase. Država oz. njeni uslužbenci so vse prevečkrat neobčutljivi za posebne potrebe posameznikov, odnose formalizirajo in se pretirano sklicujejo na zakonodajo in druge formalne ovire.

Nemško Zvezno ministrstvo za družino, starejše ljudi, ženske in mladino je izdalo dve publikaciji o kriminalu in nasilju nad starimi ljudmi, ki sta nastali na podlagi multimedijske raziskave. Raziskavo, ki je potekala v letih 2004–2008, je vodil Thomas Görgen, profesor s Kriminološkega raziskovalnega inštituta Niedersachsen (Kriminologisches Forschungsinstitut Niedersachsen). V njej so med drugim sodelovali strokovnjaki iz Nemškega centra za vprašanja starih (Deutsches Zentrum für Altersfragen, Berlin), Univerze Hildesheim in Nemške visoke šole za policijo (Deutsche Hochschule der Polizei, Münster). Obsežno celotno poročilo na 60 straneh je bilo objavljeno pod naslovom »Varen pristan« ali »nevarno področje«? (»Sicherer Hafen« oder »gefahrvolle Zone«?) Njene izsledke v strnjeni obliki prinaša knjižica z naslovom Izkušnje s kriminalom in nasiljem v življenju starih ljudi (Kriminalitäts- und Gewalterfahrungen im Leben alter Menschen).

Na spletnih straneh Dunajske zveze seniorjev Po5desetem (www.ab5zig.at) najdemo koristne nasvete, kako naj starejši poskrbijo za svojo varnost doma in zunaj domačih sten. Posredoval jih je polkovnik Wolfgang Haupt, vodja Kriminalistične direkcije in Svetovalne službe pri kriminalistični policiji.

Diana Warren z Melbournskega inštituta za uporabno ekonomijo in socialne raziskave (Melbourne Institute of Applied Economic and Social Research) je leta 2006 objavila študijo z naslovom Ženske: vidiki upokojevanja za starejše ženske (Women: Aspects of Retirement for Older Women). Njen namen je bil podrobneje raziskati prehod upokojevanja, kateri dejavniki vplivajo nanj in kakšne so razlike med spoloma.

Znanstveniki pogosto uporabljajo kronološko starost kot eno od spremenljivk v raziskovanju. Ugotavljajo, kakšne so razlike med mladimi in starimi, in jih poskušajo razložiti. V otroštvu in mladosti lahko s časom, ki je pretekel od rojstva, dobro napovemo razvoj miselnih zmožnosti, jezika, zaznavno-gibalne koordinacije ipd. S staranjem pa kronološka starost izgublja na pomenu. Ljudje postajajo med seboj vse bolj različni, domnevno zato, ker nabirajo različne izkušnje, ker se jim ponujajo različne priložnosti ipd. Kronološka starost v starosti ostaja grobo merilo nakopičenih življenjskih izkušenj, ne omogoča pa tako natančnih napovedi kot v mladosti.

Ko starejši ljudje razmišljajo o prihodnosti, pričakujejo, da se bosta zlasti njihovo zdravje in telesno funkcioniranje poslabšala. Zanimivo pa je, da ko se to zgodi, ima le majhen, če sploh, učinek na njihovo psihično blagostanje. Ključ do razumevanja te navidezne nekonsistentnosti je v tem, da je to poslabšanje normativno in nekontroljivo. Ogroženost zdravja (zlasti zaradi kroničnih boleznih), poslabšanje telesnega funkcioniranja in socialne izgube z leti – predvsem v visoki starosti – postajajo normativni. Preventivna dejanja za preprečitev ali upočasnitev teh poslabšanj in socialnih izgub pa z leti postanejo manj učinkovita, zato je povečano sprejemanje teh sprememb blagodejno za razvoj v kasnejšem življenju. Ko poslabšanja in izgube prevladajo nad »pridobitvami«, zlasti pri domenah telesnega funkcioniranja, avtorji predlagajo, da je »negativno« pričakovanje dolgoročno gledano morda lahko prilagoditveno.

Prim. prof. dr. Michael Musalek, predstojnik in zdravstveni vodja Inštituta Antona Prokscha – Terapevtskega centra za zdravljenje zasvojenosti na Dunaju, ter izr. prof. Wolfgang Preinsperger z omenjenega Inštituta sta v lanski zadnji številki strokovne revije Geriatrična praksa (Geriatrie Praxis), ki jo izdaja Avstrijsko društvo za gerontologijo in geriatrijo, objavila članek z naslovom Stari/staranje in zasvojenosti (spletno različico revije najdemo na naslovu: www.geriatrie-online.at). Avtorja menita, da so stereotipi o starih ljudeh razširjeni tudi med zdravniško stroko: psihofarmakološko in medicinsko zdravljenje starih ljudi nista vprašljiva, medtem ko njihovo psihoterapevtsko zdravljenje ni splošno sprejeto, kar še zlasti velja za zdravljenje starejših zasvojencev. Študije so pokazale, da je psihoterapevtsko zdravljenje starejših zasvojencev lahko uspešno, pri čemer se mora upoštevati specifične vidike staranja/starosti ter tudi socialni oz. družbeni kontekst. Avtorja sta v članku podrobneje predstavila posamezne vrste zasvojenosti pri starih ljudeh.

Nemška liga seniorjev je leta 2006 izdalo praktično brošuro o problemu podhranjenosti, ki je pogosta zlasti pri onemoglih starih ljudeh – Kako prepoznati in se izogniti podhranjenosti: navodila za svojce. Da ima starejši človek probleme s hranjenjem, opazimo pogosto šele tedaj, ko se pokažejo že hujše posledice, kot so npr. povečana telesna oslabelost, močno upadanje duševnih zmožnosti, depresija ipd. Knjižnica prinaša koristne nasvete, po katerih znakih lahko prepoznamo podhranjenost, kako jo lahko preprečimo in kako naj ukrepamo.

Spolnost starih ljudi je še vedno pogosto tabuizirano področje. Avtorji Lisa P. L. Low, May H. L. Lui, Diana T. F. Lee, David R. Thompson in Janita P. C. Chau iz Nethersolove šole za zdravstveno nego (The Nethersole School of Nursing) na Medicinski fakulteti Kitajske univerze v Hongkongu so v Elektronski reviji za človekovo spolnost (Electronic Journal of Human Sexuality) leta 2005 objavili članek z naslovom Spodbujanje zavesti o spolnosti starih ljudi v negovalnih domovih (Promoting awareness of sexuality of older people in residential care).

Metka Klevišar je v slovenskem prostoru znana kot zdravnica, ki je pri nas uvajala, poleg zdravstvene, tudi široko človeško pomoč bolnim in umirajočim. Odločilno je sodelovala pri uveljavljanju Hospica v Sloveniji. Bila je pionirka pri prebujanju zdravega čuta za žalovanje v današnjih življenjskih razmerah, napisala je stotine člankov, vrsto knjig, blizu trideset jih je prevedla, po vsej Sloveniji je imela tisoč in več predavanj, izbrana je bila tudi za Slovenko leta.

Nemčija: Znak kvalitete za trgovine, prijazne do kupcev vseh starosti
Švedska: Neprepoznane vrline staranja
Slovenija: Svetovni dan preprečevanja samomora
Slovenija: Varni doma in na ulici
Slovenija, ZDA: Zahtevna tekaška preizkušnja v vseh obdobjih življenja
ZDA: Dostojanstveno hranjenje pri pacientih z demenco
Anglija: Spletno nakupovanje – pomoč starim ljudem pri varčevanju
Slovenija: Naj ostanejo takšni, kot jih poznamo
ZDA: Pomoč žrtvam sleparske prodaje po telefonu
Nemčija: Ugodnosti nemških železnic za starejše ljudi
ZDA: Pomoč pri staranju na domu

Izbor gerontoloških dogodkov doma in po svetu.

V gerontološkem smislu je pojem stoletnik/stoletnica (v nadaljevanju: stoletnik) povezan z dolgoživostjo oz. z življenjsko dobo. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je stoletnica sto let stara ženska, stoletnik pa sto let star moški. Definiciji sta nenatančni. Ustreznejša je definicija spletne enciklopedije Wikipedia, ki stoletnika opredeljuje kot osebo, ki živi več kot 100 let; ker pa je povprečna življenjska doba po svetu nižja, je pojem neločljivo povezan z dolgoživostjo. S pojmom stoletnik torej označujemo osebo, ki je (bila) stara najmanj 100 let. Pojem stoletnik se uporablja tudi za označevanje osebe, ki je dočakala izjemno visoko starost, četudi ne nujno 100 let.

Programski svet Festivala za tretje življenjsko obdobje je 6. maja pripravil konferenčno srečanje z namenom ustanovitve gibanja za medgeneracijsko sodelovanje in v počastitev 29. aprila – Evropskega dneva medgeneracijske solidarnosti.

11. in 12. oktobra je v okviru 13. mednarodne multikonference Informacijska družba na Inštitutu »Jožef Stefan« potekala tudi demografska konferenca z naslovom Soočanje z demografskimi izzivi. Konferenco je Inštitut prvič organiziral pred štirimi leti, že drugo leto pa je konferenca tudi mednarodna.

Med 29. septembrom in 1. oktobrom je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekal jubilejni 10. Festival za tretje življenjsko obdobje. Osrednja tematika festivala je bila posvečena Evropskemu letu boja proti revščini in socialni izključenosti.

Novela Starec in morje je simbolično-arhetipski prikaz ideala starosti, v katerem se Hemingway na romantiziran način sooči z lastnim staranjem in nemočjo. V podobi starca se mešajo patetičnost, zasmehovanje in odvisnost, ki jih doživlja na obali, ter moč duha, volja in vzdržljivost, ki jih izkazuje v samoti na morju. Razkol med njegovo usihajočo telesno močjo in vztrajnim individualizmom se razreši, ko starec ujame svojo veliko ribo, a doživi poraz v boju z morskimi psi. Članek obravnava tezo, da Hemingway kljub idealiziranju v tragično-ironičnem zaključku novele nakaže pot v sprejemanje soodvisnosti, ki je ključna sestavina kakovostnega staranja.

Metka Klevišar, dr. med., je specialistka onkološke radioterapije, publicistka, predavateljica in prevajalka. Do svoje upokojitve leta 1994 je kot zdravnica delala z bolniki s pljučnim rakom. Leta 1995 je postala Slovenka leta, prejela je tudi več drugih javnih priznanj. Leta 1995 je s sodelavci ustanovila Slovensko društvo Hospic. Napisala je enajst samostojnih knjig s področja sprejemanja in razumevanje bolezni, spremljanja bolnih, umirajočih in žalujočih ter duhovnosti v vsakdanjem življenju, številna samostojna poglavja v knjigah in več sto člankov; okrog 30 tujih knjig s tega področja je prevedla v slovenščino. S kolegico Julko Žagar, dr. med., upokojeno družinsko zdravnico, sta se leta 2001 odločili za »sobivanje« tako, da sta prodali vsaka svoje stanovanje in kupili dve sosednji stanovanji prilagojeni za življenje doma z boleznijo, invalidnostjo ali starostno onemoglostjo. Od tedaj ustvarjata dobro izkušnjo človeško bogatejšega in funkcionalno lažjega staranja v sožitju, kjer imata vsaka polno samostojnost in vse ugodnosti dopolnjujočega se sobivanja.