Avtor: Mojca Slana, datum: 28.12.2010

Znanstvena monografija Starosti prijazna Ljubljana je rezultat projekta Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, ki je leta 2008 pristopil k projektu Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) Starosti prijazna mesta (SPM). Kakor dr. Božidar Voljč, avtor monografije, pojasni v prvem poglavju, je namen projekta »mestnim oblastem po svetu pomagati pri uvajanju bolj prijaznega načina življenja in odnosa do starejših meščanov« (str. 15).

Ljubljana je prvo izmed slovenskih mest, ki so se pridružila SPM, in je opisana v drugem poglavju (avtorica le‑tega je Ivana Vusilović).  V njem tudi prebivalci Ljubljane zagotovo najdejo kakšno novo informacijo o svojem mestu. Starejšim bo najverjetneje zanimiv zlasti del poglavja o organizirani skrbi za starejše prebivalce, ki nudi kratek pregled o možnostih oskrbe za starostnike v Ljubljani.

Metodi in izvedbi raziskave je v knjigi posvečeno tretje poglavje. Napisala ga je Urška Slana, ena izmed izvajalk raziskave. Po vzoru ostalih starosti prijaznih mest po svetu je bila tudi v Ljubljani opravljena kvalitativna raziskava o mnenju Ljubljančanov o svojem mestu, v kateri so sodelovali starejši meščani in meščanke. Metodologija raziskave je v celoti sledila Vancouvrskemu protokolu, ki ga je za potrebe SPM določila SZO. Avtorica poglavja je opisu postopka in udeležencev dodala neke vrste opozorilo oz. smernice za razumevanje kvalitativnih raziskav, ki so vsekakor dober napotek tudi za visoko izobraženega bralca: »Če v kvalitativnem raziskovanju iščemo kontrolirane eksperimente ali statistične postopke, ki bi nam predstavili povprečja ali nam omogočili posploševanje na podlagi podatkov, pridobljenih z velikim reprezentativnim vzorcem, bomo razočarani. Posploševanje namreč ni cilj kvalitativnega raziskovanja. Če pa želimo bolje razumeti, kako kak družbeni pojav, na primer staranje v največjem slovenskem mestu, doživljajo, opisujejo in razlagajo tisti, ki se jih to vprašanje najbolj tiče, torej starejše osebe, nam kvalitativni raziskovalni pristop ponuja bogastvo podatkov.« (str. 29 – 30)

V poglavju o javnozdravstvenih izhodiščih se avtor monografije ustavi pri pojmih, kot so aktivno sodelovanje javnosti, revščina, primarna preventiva in zdravje. Aktivna in zdrava starost po definiciji SZO »ne pomeni samo, da smo zdravi in da redno skrbimo za svojo kondicijo, ampak da smo v okolju, v katerem živimo, sposobni spoznati, soustvarjati in uresničevati priložnosti za krepitev zdravja, sodelovanja, varnosti in kakovosti življenja. To velja za vsa področja naših vsakdanjikov, socialnega, ekonomskega, kulturnega in civilnega« (str. 37).

Starosti prijazna Ljubljana je v osnovi sicer poročilo o izsledkih raziskave, vendar njena vsebina razkriva veliko več. To je jasno že po strukturi petega poglavja, ki vsebuje priporočila SZO in priporočila meščanov Ljubljane. Le‑ta so razvrščena v osem področij, ki so vsaka v svojem podpoglavju: stavbe in izvenstavbne površine, prevoz, bivališča, družabno življenje, spoštovanje in vključevanje v družbo, družbeno angažiranje in zaposlitev, občevanje in obveščanje ter storitve skupnosti in zdravstvenih služb. Kaj torej starostniki po svetu in v Ljubljani priporočajo, naj bo v mestu urejeno, da bo starosti prijazno? Za pokušino navajam nekaj njihovih predlogov (str. 46–74):

• Zelenih površin in klopi na prostem je dovolj, so lepo vzdrževane in varne.
• Kolesarske steze so ločene od pločnikov in drugih hodišč.
• Zeleni intervali na prehodih za pešce so časovno urejeni tako, da omogočajo prečkanje tudi starejšim.
• Javne ustanove, občinski in drugi uradi, ambulante, trgovine, pošta, storitveni servisi, kulturne ustanove, cerkve, sedeži društev, avtobusne postaje itd. so v bližnjem dosegu in starejšim ter invalidom lahko dosegljive.
• Javna stranišča so dovolj na gosto razporejena po mestu, do tistih, ki so v kleteh, vodijo neprevisoke stopnice.
• Javni prevoz je zanesljiv in časovno gost, tudi ponoči in ob koncu tedna ter na praznike.
• Za invalide in starejše so vozovnice brezplačne ali cenejše.
• Zadostno število cenovno dosegljivih bivališč je na voljo v varnih območjih, ki so blizu storitvenih točk in preostale skupnosti.
• Starejšim in invalidom prilagojena stanovanja omogočajo okretno gibanje, imajo sanitarije in kopalnice z držali, so cenovno dostopna, stanarine so primerne tudi za upokojence z nizkimi pokojninami.
• Med mladimi in starejšimi se pospešuje menjava večjih stanovanj za manjše; selitve niso cenovna ovira, pri izbiri novih bivališč naj bi imeli starejši prednost pri dodeljevanju pritličnih stanovanj.
• Za starejše je v Ljubljani na voljo veliko različnih družabnih dejavnosti in možnosti.
• Koncerti in kulturne prireditve se za starejše izvajajo tudi ob zgodnejših urah, na voljo so vstopnice s popustom, organizirani so prevozi s kombiji ali malimi avtobusi.
• Šole ustvarjajo priložnost za poučenost o staranju in ostarelih in v šolske dejavnosti pritegujejo tudi starejše občane.
• Vsem generacijam je zagotovljena družbena pozornost, medgeneracijski odnosi so spoštljivi in potrpežljivi, s pogovori in srečanji se vzdržujeta zaupanje in dober odnos med generacijami, mladi in stari si med seboj pomagajo.
• V različnih izobraževanjih, namenjenih upokojencem, je dovolj možnosti usposabljanja za druga dela in znanja za tiste, katerih poklic ni primeren za delo po upokojitvi.
• Zagotavlja se redno in široko obveščanje in poskrbljeno je za usklajen dostop na enem samem mestu.
• Elektronski aparati, npr. mobilni telefoni, radijski aparati, televizijski sprejemniki, bankomati in listkomati, imajo velike gumbe in napise.
• Potrebne informacije starejšim posredujejo mediji, ustanove, informacijski centri in drugi; starejši vedo, koga naj vprašajo, da dobijo potrebno informacijo.
• Zdravstvene in socialne službe so na prikladnih krajih in dostopne z vsemi oblikami prevoza.
• Domov za starejše občane je dovolj, so dobro vzdrževani in opremljeni, postopki za sprejem niso zapleteni in nanj ni treba dolgo čakati.
• Predpisovanje zdravil je med zdravniki usklajeno, napisi in navodila na ovojninah so razumljivi in imajo dovolj velike črke, v zdravstvenih ustanovah in lekarnah lahko recepte in zdravila dvignejo tudi bolnikovi svojci.

Pozoren bralec lahko opazi, da so vsi predlogi napisani v afirmativni obliki. To je ena izmed posebnosti in tudi pravil SPM, saj namen zbiranja predlogov nista kritika in nadzor, temveč pomoč mestnim oblastem, da se jim na prijazen način pove, kaj je tisto, kar meščane najbolj tare in kaj predlagajo, da bi se stvari izboljšale.

V Poglavju o izbranih stališčih je zbranih nekaj mnenj, ki na zanimiv način opisujejo življenje in razmere v Ljubljani. Morda je najbolj zgovoren komentar enega izmed udeležencev, ki na kratko lepo zajame celotno vsebino izsledkov raziskave: »Moram povedati, da je zame prijetno živeti v Ljubljani. Vsi jo imamo radi. Spremljamo dogajanja. So plusi in minus. Na splošno pa moram reči, da je veliko plusov.« (str. 77)

Zadnje poglavje – Kako naprej? – govori o nadaljnjem razvoju projekta. Avtor poudarja, da sta »za vzdrževanje aktivnosti pri uresničevanju Starosti prijaznega mesta potrebna sodelovanje in podpora tistih, ki jim je v prvi vrsti namenjeno, tj. starejših meščanov, inštitucij in nevladnih organizacij, katerih dejavnosti so namenjene starosti in staranju« (str. 97), ne pozabi pa omeniti niti županov, mestnih služb, politike in vladnih služb.

Slovenska mreža SPM, katere aktivnosti koordinira Inštitut Antona Trstenjaka, je v nastajanju. Do izida knjige so bili vanjo vključeni že Ljubljana, Maribor, Celje in Velenje, naknadno so se pridružile še Ruše, zanimanje za vključitev pa so izkazala že tudi druga mesta. Vsa mesta, ki so pridružena Slovenski mreži SPM, hkrati postanejo tudi člani Globalne mreže SPM in so »obveščena o najnovejših dogajanjih po svetu v mreži, prejemajo navodila, kako uresničevati posamezne pristope, sodelujejo v razpravah o najboljših rešitvah in o odpravljanju težav ter sklepajo partnerstva s posameznimi mesti po svetu« (str. 99).

Starosti prijazno Ljubljano lahko uvrstimo med primere dobrih praks, ki uspešno povezujejo raziskovalni del z življenjem samim. Vključevanje starostnikov v sooblikovanje njihovega mesta je pomembno ne le zanje (na tak način namreč (p)ostanejo aktivni člani družbe), temveč tudi nepogrešljivo za razvoj mest. Kajti, kakor dr. Božidar Voljč večkrat poudarja: »Kar je starosti prijazno, je prijazno vsem!«