Avtor: Anton Mlinar, datum: 28.12.2010

Skoraj splošno je prepričanje, da je lažje obvladati nasprotja med generacijami kot nasprotja znotraj posamezne generacije. Lepotna napaka tega stavka je seveda v želji po obvladovanju. Tri knjige s področja medgeneracijskega dialoga lahko osvetlijo del zadrege, ki je pogosto povezana z nepoznavanjem področja in zato z željo po obvladovanju, ki se lahko spremeni v zanikanje dejanskega problema. Ker je v ozadju treh knjig, ki jih tu na kratko predstavljam, ideja socialnega trajnostnega razvoja, je treba predhodno povedati, da gre za idejo, ki je povsem odvisna od vložka zaupanja, da gre za življenjski vzorec s potencialom za prihodnost. Mnoga vprašanja, ki se kažejo pod vidikom znanja kot moči (in obvladovanja), zato ne pokažejo razsežnosti problematike in neskladij, to pa tudi ovira življenjske rešitve. Vzorčen primer za to je eden najpogosteje citiranih stavkov Alvina Tofflerja iz leta 1973, da »jutrišnji nepismeni ne bo tisti, ki ne bo znal brati, pač pa tisti, ki se ne bo naučil, kako se učiti«. Stavek je bil napisan v obdobju konzervativnega pojmovanja znanja kot moči ter podrejenosti znanja potrebam politike in gospodarstva. Pojav tako imenovane socialne in kulturne dimenzije trajnosti je dokaz, da razvoj, kot ga poznamo zadnjih petdeset let, ni dosegel ravni kulture, se ne more izraziti kot življenjska oblika oz. da kot generator svetovnih neskladij celo ogroža prihodnje življenje. Zlasti ob upoštevanju medgeneracijskega dialoga je to daleč od tega, da bi se lahko pojmovalo kot paradigma ali kot kulturni model.

Pomembno je torej, da se raziskovanje razume kot antropološka naloga in kot perspektiva prihodnjega razvoja kulture. Avtorica prve knjige je Tabea Schlimbach, diplomirana pedagoginja. Po končanem študiju v Halleju (Nemčija) je tam vodila medgeneracijski projekt Pogovori med generacijami. V okviru tega projekta je prišlo do zamisli, da bi ustanovili sklad za pravice prihodnjih generacij. Sklad je nekakšna civilnodružbena iniciativa pri premoščanju sedanje krize pokojninskih blagajn in nujnih reform. Avtorica je s področja gerontologije opravila specializacijo v Angliji v Centru za medgeneracijsko prakso v Stoke‑on‑Trentu (http://www.centreforip.org.uk). Danes deluje kot svobodna svetovalka za vzgojo.

Knjižica je na eni strani poročilo o projektu, ki ga je vodila, na drugi strani pa osnutek seminarjev in delavnic, ki jih pripravlja kot samostojna svetovalka. Izhajajoč iz demografskih sprememb postajajo medgeneracijski odnosi vse bolj pomembni. Danes je težišče še vedno na merljivih vidikih in s tem deloma na vprašanju pravične delitve bremen. Tabea Schlimbach izhaja iz prve generacije oz. s prehoda med prvo in drugo generacijo. Meni, da se je v teku merljivih vidikov popolnoma spregledalo elementarna vprašanja konkretnega oblikovanja odnosov med generacijami. To je bilo izhodišče projekta, ki se je razvil v bolj obsežno dejavnost v obliki delavnic in svetovanja. Avtorica poskuša čim bolj upoštevati trenutno znanstveno gledanje na to področje in odzive javnosti na različne medgeneracijske tematike. Kot rečeno je knjiga v prvi vrsti poročilo o projektu, zlasti v drugem delu, v katerem ocenjuje projekt z vidika teoretičnih izhodišč in interesov javnosti, da bi na tem področju prišli do novih in uporabnih znanj. Knjiga ima sicer šest poglavij.

Najprej na kratko predstavi projekt. V drugem poglavju, ki ima naslov K teoriji generacij in medgeneracijskih odnosov, poskuša avtorica ugotoviti, na čem temelji in od kod izhaja sedanja pojmovna konstrukcija ter kakšni so bistveni koncepti generacij v nedavni preteklosti. Najbolj upošteva Schlimbachov zgodovinsko‑sociološki koncept generacij, tako da se drugi koncepti bolj ali manj prekrivajo s tem. Avtorica meni, da se je v preteklosti, tako kot tudi na drugih področjih, zgodilo, da se terminologija ni sočasno spreminjala z družbenimi in kulturnimi spremembami, kar je pripeljalo do tega, da imajo nekateri pojmi iz preteklosti danes drugačen pomen, ne da bi se s tem lahko izrazilo spremembo, zaradi katere je prišlo do tega premika. Tabea argumentira z vidika pedagoških znanosti in v ta namen upošteva teoretično delo Margaret Mead. Meni, da je tradicionalni model, po katerem se mladi učijo od starih, potrebno dopolniti. Stari imajo izkušnje, ki vplivajo na učni proces pri starih, nikakor pa te ne pomenijo, da je učnega procesa konec. Tretje poglavje je namenjeno situacijski analizi, se pravi družbenim okvirnim pogojem medgeneracijskega odnosa. Avtorica predvsem upošteva dejstvo staranja generacij in prikazuje na primerih, kako se demografske spremembe odražajo v medgeneracijskih odnosih. Nato v četrtem poglavju povzema spoznanja medgeneracijskega dialoga in jih sistematizira v posameznih točkah. Te točke ji nato služijo pri postavitvi projektnega dela, ki je bilo namen predhodnih poglavij. Peto poglavje se zato začenja kot medgeneracijsko projektno delo. Projekt je zamišljen kot medgeneracijski učni projekt. Avtorica kategorizira različne projekte na tem področju in jih poskuša urediti tako, da bi bili potem dostopni na medmrežju kot banka podatkov. Dialog generacij je na ta način postal nacionalni projekt posebne kategorije. Nekatere nemške zvezne države, kot na primer Severno Porenje, s takimi projekti že razpolagajo in poskušajo izdelati shemo, po kateri bi se lahko novi projekti kar najhitreje vključili v ta učni kompleks oz. da bi se v njem zajela kar najbolj različna področja. Gre pa v bistvu za sodelovanje prve in tretje generacije, medtem ko je druga zaposlena in razbremenjena.

Delo je usmerjeno na nemški prostor, na neki način pa je tudi učbenik za pripravljanje medgeneracijskih projektov. Avtorica je upoštevala različna družbena okolja, ki se hitro spreminjajo tudi v okviru nacionalne države oz. v okviru razmeroma stabilnih družbenih okolij.

Eva-Maria Antz (2009), prva od petih avtorjev v drugi knjigi, se je s sodelavci v projektu lotila izobraževanja/učenja med generacijami z drugega zornega kota. Projektna skupina (med 2006 in 2008) je vključila vse generacije. Nacionalni projekt je potekal pod naslovom Generacije se učijo skupaj: trajnostni vidik. Poudarek je bil na socialnem vidiku trajnostnega razvoja, kot si ga zamišlja – oz. ga podpira – nemška vlada. Najprej gre za teoretično študijo medgeneracijskih učnih možnosti, sledi pa razgrnitev metod tega specifičnega izobraževalnega dela. Socialni vidik trajnosti se sicer vedno omenja, ko je govor o trajnosti – o pogojih življenja v prihodnosti in pomenu razmišljanja o prihodnosti za sedanje življenje –, a je na splošno dokaj nediferencirano vprašanje, ker se izogiba vidikom obremenitve.

Knjiga obsega dve dokaj različni poglavji. Prvi del na 170 straneh prikaže teoretično študijo, ki temelji na spoznanjih projekta. Avtorica s sodelavci opredeljuje posamične pojme, kot so medgeneracijsko učenje, generacija, vseživljenjsko učenje, interakcija, participacija, orientacija. V tem delu je predstavljenih tudi 22 posamičnih projektov med generacijama (dedki/babice-vnuki/vnukinje), zdi pa se, da je bila t. i. druga generacija obravnavana kot pasivni udeleženec, kolikor je govor o učenju, oz. kot generacija, ki omogoča ta most med generacijama.

Knjiga je zamišljena kot priročnik za strokovne delavce na področju izobraževanja odraslih. Kaže na področje, ki je bilo doslej bodisi spregledano bodisi zapostavljeno. Izobraževanje odraslih trpi zaradi tega, ker izobraževanje kot tako nima več nobenega praktičnega skupnega pomena. Ljudje v tretjem življenjskem obdobju se izobražujejo zaradi osebne želje, zato ni mogoče postavljati standardov samega učnega procesa. Medgeneracijsko učenje pa je smiselno za obe generaciji, ki nastopata aktivneje, pa tudi za generacijo zaposlenih, ki lahko ob tem predvsem posluša. Celotno razmišljanje o medgeneracijskem učenju nas vrača nazaj k refleksiji o šoli, ugotavlja avtorica s sodelavci, saj je tudi šola zamišljena kot medgeneracijsko podjetje. Morda je čas, da se ta vidik šole bolj izpostavi zaradi prevelike podrejenosti izobraževanju v zadnjih desetletjih, ko je šola predvsem proizvajala poklice za industrijo oz. produkcijo.

Tudi tretje delo avtorja Yalcina Yildiza (2010) se v veliki meri nanaša na vprašanja, ki se ob staranju prebivalstva ponujajo v novi luči. Knjiga, ki je za tisk pripravljena doktorska disertacija, obravnava vprašanje turških priseljencev v Nemčiji, ki se po treh generacijah ne vračajo več v domovino – kar je bila morda želja države, ko je sprejemala tuje delavce – temveč ostajajo v Nemčiji, kjer so mnogi pridobili državljanstvo. Statistike govorijo, da se je le manjši del pionirske generacije ekonomskih emigrantov vrnil v domovino. Ker so mnogi vendarle računali, da se bodo vrnili, so odlašali z integracijo v nemško družbo. V starosti je to povzročilo nepričakovane probleme družbene izoliranosti. Z enim se je spoprijel Y. Yildiz. Čeprav je delavskih migracij danes mnogo manj, četudi so meje bolj odprte, je po Yildizovem mnenju pomembno vedeti za socializacijske izkušnje migrantov, saj se dotikajo ene najbolj perečih razsežnosti družbenega trajnostnega razvoja. Y. Yildiz se kot pedagog ukvarja z mnogimi vidiki migracij kot tudi s transkulturalno pedagogiko in kvalitativnimi raziskovalnimi metodami.

Razmeroma zelo obsežno delo predstavi raziskovalne cilje v široki luči (2. poglavje) kot tudi zelo izčrpno sliko sedanjega položaja migrantov, ki so se zdaj že upokojili, in njihovih družin. Avtor tematizira ne le splošno problematiko starejših migrantov, pač pa poskuša predstaviti razmere pod vidikom pričakovanj, ki so jih imeli in jih imajo (starejši) migranti, ter na vpliv teh pričakovanj na mikro‑socialne spremembe, ki so jih doživeli v obdobju, odkar živijo v tujini. Uporablja izraz »tujina« in »etnično vprašanje« ter tudi druge pojme, ki označujejo migrante, na drugi strani pa upošteva dejstvo, da gre za starejše ljudi in za celotne družine, ne le posameznike. Medgeneracijski učni proces tu poteka nekoliko drugače. Y. Yildiz zato preiskuje možnosti navzkrižnega primerjanja socializacijske geneze v nacionalnem okviru in geneze v družinskem okviru pri turških priseljencih, ki so se upokojili v Nemčiji in se ne nameravajo vrniti v domovino. Pri raziskovanju je uporabljal kvalitativno‑interaktivno metodo, saj je kvantitativnih podatkov s tega področja dovolj. Zanimalo ga je tudi, kakšen je neposredni povratni učinek njegovega dela na tovrstno raziskovanje. S tem vidikom se je dotaknil jedra socialnega vidika trajnosti, ki računa s tem, da ne gre samo za spremembe razmer, pač pa tudi za neke vrste osebno spreobrnjenje. To je odločilni metodološki vidik pri narativnem intervjuju, v katerem se rekonstruira celotna zgodba in ovrednoti najtežja vprašanja.

Eno od poglavij na 240 straneh predstavi celotno raziskavo, analizo in evalvacijo. Predzadnje poglavje nato povzame spoznanja ter pokaže na podobnosti in različnosti razumevanja problema staranja z vidika migrantov in z vidika nacionalnega razumevanja staranja prebivalstva. V bistvu gre za vprašanje socializacije starih, ki se ne razlikuje toliko glede na etničnost starih ter njihovo socialno, kulturno in politično orientacijo, pač pa na subjektivno staranje in razvijanje vlog v medgeneracijskem sožitju. Avtorju sicer ne uide pomembna podrobnost v veliki turški družini, v kateri v tujem okolju izstopa metamorfoza podobe moškega. Glede na to so pedagoški in politični zaključki študije pomembni ne le za starejše migrante, pač pa tudi za sam koncept medgeneracijskega učenja.

Glede na to, da je avtor detajlno opredelil metodologijo svojega dela, je knjiga pomemben učni pripomoček za študente in učitelje družboslovja. Pomembno je zlasti to, na kakšen način je predstavil primere rekonstruiranih zgodb. Čeprav je predstavil samo šest primerov, se po mnenju kritikov delo uvršča med prave preboje v načinu raziskovanja družbenih problemov, povezanih z migracijami. Ne gre namreč samo za migracije med državami, pač pa za migracije znotraj držav, ki lahko v starosti predstavljajo pravi kulturni šok. Avtor pokaže na pomen medgeneracijskega dialoga in spremembo perspektive glede na emancipacijo prizadetih.

V prikazu sem želel izpostaviti vidik družbenega življenja, ki se zaradi dolgotrajne in globoke odvisnosti od politike in gospodarstva in navideznega strinjanja z enostranskim razvojem nahaja v globoki krizi identitete, čeprav ni dvoma, da je bilo izobraževanje/učenje eden ključnih dejavnikov v oblikovanju evropske kulture, kot je danes v širitvi občutljivosti za naravno in humano okolje. Glede na številna vprašanja, ki jih prikazujejo tudi omenjena dela, se sedanja civilizacija nahaja v dobi specifične nevednosti. Bill McKibben kritično pripominja, da prepričanje, da živimo v informacijski dobi, ni povsem utemeljeno. »Medtem ko je to v nekem ozkem smislu res, pa  na mnogih pomembnih področjih … živimo v času globoke nevednosti. […] Živimo v času nerazsvetljenosti. V dobi manjkajoče vednosti.« (McKibben, The age of missing information, 2006: 9) Zato je raziskovanje na področju izobraževanja oz. učenja, ki to dejavnost gleda z vidika transformacije in korekcije nekaterih na videz nespremenljivih prepričanj, tako pomembno.