Avtor: Martina Starc, datum: 28.12.2010

Publikacija številnih pomembnih svetovnih gerontoloških organizacij je nastala z namenom ozaveščanja in utemeljevanja potrebe po posebni konvenciji o pravicah starejših ljudi.

Splošna deklaracija o človekovih pravicah velja za vse ljudi, tudi za stare, vendar pa starejši ljudje niso izrecno omenjeni v mednarodnem pravu o človekovih pravicah, ki pravno obvezuje vlade k izpolnitvi teh pravic. Proti starostni diskriminaciji govori le ena mednarodna konvencija človekovih pravic, in sicer tista, ki se nanaša na priseljene delavce in njihove družine. Obstajajo mednarodne zaveze, kot je Madridski mednarodni akcijski načrt o staranju, vendar so le-te zgolj moralno, ne pa tudi pravno obvezujoče.

Konvencija Združenih narodov o pravicah starejših ljudi s posebnim poročevalcem je nujna, da bi zagotovili spoštovanje pravic starejših žensk in moških. Vladam držav članic bi nudila pravni okvir, vodstvo in pomoč, ki bi bolje zagotovili realizacijo pravic starih ljudi v starajočih se družbah.

Populacijski deleži starejših ljudi po svetu se večajo, to pa pomeni tudi večjo nevarnost za starostno diskriminacijo. Najboljši način boja proti diskriminaciji je jačanje pravic starejših ljudi. Populacijsko staranje lahko štejemo med največje dosežke človeštva, predstavlja pa tudi enega največjih izzivov za ekonomijo in socialno skrbstvo. V svetovnem merilu delež starejših od 60 let narašča. V letu 2050 lahko pričakujemo 2 milijardi starih ljudi. V najbolj razvitih državah se bo število starih v nadaljnjih 40 letih potrojilo, izredno visoke deleže v populaciji pa bodo predstavljali tudi najstarejši stari nad 80 let.

Stari ljudje potrebujejo lasten dohodek, priložnost za dostojno zaposlitev, če si tega želijo, ter dostop do primernih zdravstvenih in socialnih storitev, vključno z dolgotrajno oskrbo. Izziv za ustvarjalce politik je tudi vse več žensk, ki dosežejo zelo visoko starost. Primanjkuje politik, ki bi naslavljale vprašanja pravic starih ljudi. Milijoni starih ljudi živijo v revščini, možnost aktivnega ekonomskega in socialnega prispevka, ki ga lahko dajo svojim družinam, skupnostim in družbi, pa ni priznana.

Človekove pravice spreminjajo življenja ljudi po vsem svetu. Pravice starih ljudi moramo spoštovati in varovati, da bi lahko živeli dostojno in varno kot enakopravni člani družbe. Diskriminacija proti katerikoli družbeni skupini je nesprejemljiva. S porastom staranja populacij pa je prevalenca starostne diskriminacije vse večja. Spoštovanje do starejših in njihova enakopravnost z mlajšimi ljudmi sta znak družbe, v kateri lahko vsi ljudje prispevajo k svojemu lastnemu razvoju. »Današnji mladi odrasli so jutrišnji starejši ljudje.«

Starostna diskriminacija je predsodek, razlikovanje oziroma drugačno obnašanje ali obravnavanje posameznika na podlagi njegove starosti. Starejši niso homogena skupina. Diskriminacija je lahko raznolika, saj je povezana z dejavniki, kot so spol, etnična pripadnost, kraj bivanja, nezmožnost, revščina, spolna usmerjenost in pismenost.

Pravice starejših ljudi so kršene na več nivojih. V osnovi je kršena njihova pravica do svobode pred diskriminacijo, saj je starejšim ženskam in moškim pogosto onemogočen dostop do storitev, delovnih mest ali spoštovanja zaradi starosti in drugih dejavnikov, kot sta spol in nezmožnost. Kršena je pravica do svobode pred nasiljem, saj so mnogi tarča verbalnih, spolnih, psihičnih in finančnih zlorab. Kršena je njihova pravica do socialnega varstva. Mnogi stari ljudje nimajo ustreznega finančnega varstva, kot so pokojnine in druge oblike socialnega varstva. Pomanjkanje varnega minimalnega dohodka lahko pripelje stare ljudi in njihove družine v revščino in pomanjkanje. Pogosto je kršena pravica starih ljudi do zdravja, saj se lahko zgodi, da zaradi svoje starosti ne prejemajo ustreznega zdravstvenega in socialnega varstva. Zdravljenje je lahko zavrnjeno ali pa dobijo slabše ali neustrezne tretmaje. Kršena je njihova pravica do dela. Starejše pogosto označujemo za nezaposljive zgolj na podlagi njihove starosti, kar je neposredna kršitev pravice do dela, kjer ima vsak pravico do svobodne izbire zaposlitve. Zaradi obveznega upokojevanja se lahko zgodi, da so stari ljudje prisiljeni prenehati delati. Kršena je pravica do premoženja in dedovanja. V mnogih predelih sveta zapuščinsko pravo ženskam ne dovoljuje dedovanja premoženja po preminulem možu. Družinski člani prisilno odstranijo vdove z njihovih zemljišč in jim vzamejo premoženje.

Mednarodno pravo o človekovih pravicah je sistem, ki zakonsko določa uveljavljanje človekovih pravic. V glavnem se nanaša na razmerje med državo in posameznikom. Sestavljeno je iz številnih mednarodnih pogodb, ki jim običajno rečemo konvencije. To so »trdi« zakoni, saj je pogodba, ki jo podpiše država članica, pravno zavezujoča. To pomeni, da morajo države podpisnice spremeniti lastne zakone v skladu s pogodbo, sicer jo kršijo.

Vsaka pogodba ima nadzorni sistem, običajno v obliki odbora neodvisnih svetovalcev - t. i. »pogodbenega organa«. Države podpisnice redno poročajo odboru, ki poročila pregleda in poda nadaljnja priporočila.

O obravnavi starejših ljudi govorijo številni »mehki« zakoni, ki pa niso pravno zavezujoči. Predstavljajo moralno, ne pa tudi pravne zavezanosti. Poročilo držav članic ZN iz leta 2007 je na primer pokazalo neskladno zavezanost tem zakonom in nizko vključenost starejših v proces.

Pravice starejših so v splošnem zajete znotraj obstoječega mednarodnega prava o človekovih pravicah, ki velja za ljudi vseh starosti. Vendar pa ta zaščita ni dovolj. Manjkajo specifične določbe glede določenih pomembnih vidikov življenja starih ljudi, ki jih splošni zakon o človekovih pravicah ne krije (normativna luknja). To so na primer mednarodni standardi o pravicah skupnostne in dolgotrajne oskrbe tako za oskrbovalce kot oskrbovance, pravno načrtovanje za stare ter ukinitev obveznih upokojitvenih starosti. Pozornost bi bilo nujno nameniti tudi pravni sposobnosti in enakopravnosti starih v skrbništvu. Standardi, ki naj bi ščitili stare ljudi in njihove pravice, so razpršeni po različnih konvencijah in smiselno bi bilo, da se jih združi v skupnem dokumentu, kot je bilo v preteklosti že uspešno narejeno za pravice žensk, otrok in invalidov.

Obstoječi sistem pravic starih moških in žensk ne zaščiti dovolj (izvedbena luknja). Stari ljudje so redko ciljna skupina nadzora ali poročil držav članic, hkrati pa nadaljnji obstoj starostne diskriminacije v nacionalnih zakonih, politikah in praksi kaže na neustrezno vključenost pravic starih ljudi v zakone, proračune in programe.

Konvencijo o pravicah starejših ljudi potrebujemo, ker:

• je starostna diskriminacija nesprejemljiva in jo moramo ustrezno nasloviti,
• človekove pravice spreminjajo življenja in omogočajo varno, dostojno in enakopravno življenje v družbi,
• obstoječe mednarodno in regionalno pravo o človekovih pravicah pravic starejših ne zaščiti v zadostni meri,
• so človekove pravice povezane z razvojem in blagostanjem,
• so človekove pravice standard za različne storitve.

Konvencija je boj proti diskriminaciji, saj zavezuje države podpisnice k spremembi diskriminatornih zakonov. Opozarja na mnogotere diskriminacije, ki jih doživljajo stari ljudje. Je osnova za zagovorništvo, ozaveščanje javnosti in izobrazbo o pravicah starejših. Krepi družbeni odziv na izzive demografskih sprememb in izboljšuje medgeneracijsko solidarnost. Konvencija spreminja življenja, saj bi omogočila starim ljudem dostojno življenje in pomagala spremenili pogled na stare. Ti ne bi bili več zgolj prejemniki dobrodelnosti, pač pa posamezniki z znanjem, močjo in izkušnjami. Večje spoštovanje do starejših  pomeni tudi izboljšane odnose med generacijami in večjo kohezivnost družb. Konvencija bi razjasnila odgovornosti, saj je obvezna, pravno zavezujoča zaščita pravic starejših ljudi pod mednarodnim pravom. Razjasnjevala bi, kaj so pravice starejših ljudi ter minimalni standardi in akcije, ki so nujni za njihovo zaščito. Jasno razvidne bi bile tudi odgovornosti držav podpisnic in drugih akterjev. Dopolnjevala in izboljšala bi druga »mehka« priporočila.

S konvencijo bi ojačali izvajanje obstoječega mednarodnega prava, saj bi bile pravice starih ljudi jasno razvidne. Vključevala bi mehanizme obvez in poročanja držav podpisnic glede akcij, ki vključujejo starejše ljudi. Določala pa bi tudi sistem poprave kršitev pravic starejših. S konvencijo bi spodbudili dialog med članicami ZN, organizacijami civilnih družb, nevladnimi organizacijami, privatnim sektorjem in starimi ljudmi in usmerjali ustvarjalce politik. Spodbudili bi zbiranje starostno ločenih podatkov za pomoč ustvarjalcem politik in razvoj starostno občutljivih programov. Konvencija lahko vladam pomaga pri pravičnemu razporejanju sredstev, spodbuja razvojno pomoč programom, ki koristijo starim ljudem, in usposabljanje ustreznega kadra. Hkrati pa vodi privatni sektor v tem, kako lahko zaščiti pravice starih ljudi.