Avtor: Martina Starc, datum: 28.12.2010

Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek–Travnik že v uvodnih ugotovitvah, mnenjih in predlogih ugotavlja, da so pravice starejših v Sloveniji premalo zavarovane. Socialno varstvo, ki naj bi zagotavljalo pomoč najrevnejšim prebivalcem države, je v več primerih zatajilo. Nekatere starejše ljudi svojci jemljejo iz domov, kjer so se dobro počutili in imeli vso oskrbo, da dobijo denar, namenjen za plačilo storitev v domu, ki ga potrebujejo zase. Država oz. njeni uslužbenci so vse prevečkrat neobčutljivi za posebne potrebe posameznikov, odnose formalizirajo in se pretirano sklicujejo na zakonodajo in druge formalne ovire.

Največ ugotovitev, ki se nanašajo na starejše, je s področja socialnega varstva. Varuhinja ugotavlja, da »še vedno ni sprejet Zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo […] še vedno niso v zadostni meri zaživeli ukrepi pomoči in skrbi za starejše, ki želijo ostati v domačem okolju« (str. 234).

Vse več je starejših, ki so revni, še posebno narašča število starejših samskih žensk, ki živijo v pomanjkanju. Pri tem pa so ravno starejši tisti, ki na svoje stiske najmanj opozarjajo. Na to se vežejo občutja sramu, včasih se počutijo krive, da si niso ustvarili prihrankov, odgovorni pa jim tudi premalo prisluhnejo. Posebna okoliščina, na katero so opozorili starejši sami, je navajenost na disciplino, ki izhaja še iz prejšnjega sistema. Starejši zato vestno izpolnjujejo obveznosti, plačujejo položnice takoj, ko prejmejo pokojnino, zato jim za preživetje ostane zelo malo. Večkrat nimajo niti za hrano, vendar niso obravnavani med tistimi, na katerih revščino opozorijo neplačane položnice. Ostajajo lačni, osamljeni in pozabljeni. Varuhinja kot potreben ukrep navaja redne obiske pri starejših, ki živijo sami, bodisi s strani centrov za socialno delo ali pa prostovoljcev, nevladnih in dobrodelnih organizacij. Na ta način bi hitreje odkrili revščino starejših in jim ponudili ustrezno pomoč. »Revščina starejšim osebam ne sme povzročati dodatnih stisk in občutka nevrednosti,« poudarja varuhinja. (str. 240)

Na področju institucionalnega varstva opažajo čedalje več starejših ljudi, ki si nastanitve ne morejo plačati, niti jim ne morejo pomagati brezposelni otroci. Minimalni tehnični normativi omogočajo formalno dostopnost višjega bivalnega udobja, a se pogosto zgodi, da si starejši, ki želijo bivati v enoposteljni sobi, tega ne morejo privoščiti, saj bi s takšno namestitvijo preveč posegli v proračun otrok in njihovih družin. Na lastno željo se preselijo v prostor z nižjim standardom, kjer pa so manj zadovoljni ali celo nesrečni. »Nadstandardi, ki si jih lahko privoščijo le redki, niso dobra rešitev.« (str. 241) Veča se tudi potreba po oddelkih za osebe z demenco ob ustreznem številu osebja.

Starejši imajo pravico do svobodne odločitve o sebi, ki pa je večkrat kršena. Velikokrat si starejši želijo, da bi čim dlje živeli v domačem okolju, pri zdajšnji ureditvi pa to predstavlja težavo, zlasti če nimajo sorodnikov, ki bi lahko zanje skrbeli. »V Sloveniji pogrešamo bolj urejeno, sistematično in spremljajočo skrb za starejše ljudi, ki živijo sami.« (str. 242) Slednje bi lahko rešili s sistematičnim spremljanjem s strani strokovnih delavcev, brezposelnih oseb v obliki javnega dela ali s prostovoljci. Na ta način bi dosegli večstransko korist. »V družbi bi se okrepila zavest o nujnosti medsebojne pomoči in solidarnosti, razbili bi se nekateri stereotipi in okrepile vezi med ljudmi ne glede na starosti ali družbeni položaj. Starejši bi bili manj obremenjeni z bojaznijo, da so na plečih nekoga, od kogar so odvisni. Skrb za sočloveka, zlasti starejšega, bi tako postopoma postala del vsakdanjega življenja.« (prav tam) Pripeti se tudi, da svojci potrebe starejših zaznavajo drugače kot starejši sami, zato se pri odločitvi za namestitev v domu ne strinjajo. Največkrat je smiselno upoštevati želje starejših, vendar pa je današnja ureditev pomanjkljiva, kar se pokaže posebno v primerih, ko formalno opravilno sposobne starejše osebe odklonijo namestitev v institucionalno varstvo, čeprav potrebujejo večji obseg pomoči pri vsakodnevnih aktivnostih in zahtevnejšo zdravstveno nego, ki je ni mogoče nuditi na domu.

Poročilo izpostavi tudi pravico do aktivnega staranja. Slovenija mora zvišati stopnjo zaposlenosti oseb v starostni skupini od 55 do 64 let. »Varuh predlaga sprejetje ukrepov za odprtje novih delovnih mest, dodatnih možnosti prekvalifikacij in izobraževanja, prilagajanje delovnih pogojev, fleksibilnost delovnega časa, dodatno motiviranje delodajalcev in brezposelnih ter ponovno zaposlovanje starejših.« (str. 268)

Posebno kršenje pravic starejših oseb je tudi vse večja razširjenost spletnega obveščanja in poslovanja. Starejši pogosto nimajo dostopa do internetnih storitev, ne posedujejo ustreznih računalniških znanj ali pa si računalnika sploh ne morejo privoščiti. Državni organi jih kljub temu pogosto obveščajo, naj svojo težavo uredijo preko spleta. Dogodilo se je, da je starejša gospa po občini iskala gospoda Interneta. Starejši občani so vpričo teh zahtev postavljeni v nemogoč položaj. Brezplačno računalniško opismenjevanje je pomembno za zmanjševanje diskriminacije starejših, vendar pa moramo upoštevati tudi pravico starejših, da računalnika nimajo, ga ne želijo imeti, ga ne znajo ali ne zmorejo uporabljati. »Varuh predlaga državnim in drugim organom, naj pri obveščanju o pomembnih vsebinah in uveljavljanju pravic na posameznih področjih upoštevajo, da vsi prebivalci nimajo dostopa do svetovnega spleta, zato naj obveščanje prilagodijo tudi njim, še posebej pa starejšim, slepim in slabovidnim.« (str. 35)

Pozornost je namenjena tudi nasilju nad starejšimi. Nasilje je lahko materialno, fizično ali psihično. Nasilno je tudi nasprotovanje bodisi sprejemu v institucionalno varstvo bodisi vrnitvi v domače okolje. »Iz izkušenj pri delu ugotavljamo, da je izključenost iz družbenega dogajanja ena najhujših oblik nasilja in diskriminacije, ki pogosto zadeva prav starejše. V današnji informacijski družbi hitrih sprememb, ko ni več nobene gotovosti, ko je vsak posameznik odgovoren sam zase, moramo več narediti za tiste starejše, ki so morda bolni, neosveščeni, zapostavljeni, izključeni iz družbe, revni in zato še bolj potrebni pomoči in ukrepov pri varovanju svojih pravic.« (str. 247) Varuhinja poudarja potrebo po zagovorništvu, saj starejši potrebujejo zaupno osebo, na katero bi se lahko obrnili v stiski ali dvomih.