Avtor: Tanja Pihlar, datum: 28.12.2010

Nemško Zvezno ministrstvo za družino, starejše ljudi, ženske in mladino je izdalo dve publikaciji o kriminalu in nasilju nad starimi ljudmi, ki sta nastali na podlagi multimedijske raziskave. Raziskavo, ki je potekala v letih 2004–2008, je vodil Thomas Görgen, profesor s Kriminološkega raziskovalnega inštituta Niedersachsen (Kriminologisches Forschungsinstitut Niedersachsen). V njej so med drugim sodelovali strokovnjaki iz Nemškega centra za vprašanja starih (Deutsches Zentrum für Altersfragen, Berlin), Univerze Hildesheim in Nemške visoke šole za policijo (Deutsche Hochschule der Polizei, Münster). Obsežno celotno poročilo na 60 straneh je bilo objavljeno pod naslovom »Varen pristan« ali »nevarno področje«? (»Sicherer Hafen« oder »gefahrvolle Zone«?) Njene izsledke v strnjeni obliki prinaša knjižica z naslovom Izkušnje s kriminalom in nasiljem v življenju starih ljudi (Kriminalitäts- und Gewalterfahrungen im Leben alter Menschen).

Raziskava je potekala v dveh modulih: v prvem so raziskali vprašanje, v kolikšni meri so ljudje, starejši nad 60 let, žrtve kriminala in nasilja, pri čemer so naredili anketo z ljudmi v starostni skupini med 40 in 85 let in analizirali podatke policijske statistike Zveznega kriminalističnega urada in druge policijske podatke. Izvedli so tudi nekaj intervjujev s starimi ljudmi, ki so bili žrtve premoženjskega delikta. Drugi modul je bil namenjen problematiki nasilja in zanemarjanja starih onemoglih ljudi, ki so v domači oskrbi. Pri tem so naredili kvalitativne intervjuje z družinskimi oskrbovalci, oskrbovanci, ambulantnim negovalnim osebjem ter pisno anketo z družinskimi oskrbovalci in  ambulantnim negovalnim osebjem.

Po policijskih podatkih je za leta 1993 do 2006 je pri starejših ljudeh v Nemčiji ogroženost zaradi kriminala in nasilja manjša kot v drugih starostnih skupinah. Razlike med spoloma so pri starejši generaciji manj izrazite kot v mlajših starostnih skupinah; izjema so starejše ženske, ki so pogosteje žrtve torbičarjev. Najpogostejše oblike kriminalnih dejanj nad starejšimi so: kraja torbic, agresivno vedenje s strani svojcev, uboji (pri ropih in uboji iz malomarnosti). Pogoste so goljufije, ko se storilci izdajajo za sorodnike, za obrtnike ali uradne osebe, da bi dobili vstop v stanovanje. Storilci med svojimi žrtvami najpogosteje izbirajo osebe, ki samostojno razpolagajo s svojim premoženjem, živijo same in imajo slabše telesne in duševne zmožnosti, saj so te zanje lahek plen. Po podatkih analize naključnega vzorca policijskih aktov policijskega urada v Bremnu iz let 2003 do 2005 o žrtvah goljufij, ki so stare več kot 60 let, se je povečalo število žrtev, starih nad 80 let; najbolj so ogrožene ženske, ki živijo same. Žrtve kriminalnega dejanja pogosto ne prijavijo. To pa iz različnih razlogov: ker se sramujejo, ker ščitijo storilca, ker menijo, da storilca ne bodo prijeli ipd.

Da bi lahko dobili podatke tudi o žrtvah, ki niso zabeležene v policijskih aktih, so se v raziskavi oprli na podatke iz ankete o žrtvah, ki jo je leta 2005 v Nemčiji izvedel Inštitut za aplikativno družboslovje, in sicer med prebivalstvom, starim med 40 in 85 let. V kombinirani ustni in pisni anketi, ki je temeljila na naključnem vzorcu, je sodelovalo 3030 oseb. Vprašanja so se nanašala na 16 vrst splošnih kaznivih dejanj (premoženjski delikt, nasilje, seksualni delikt ipd.) v obdobju zadnjih 12 mesecev, zadnjih 5 let in v dotedanjem življenju. Izsledki so pokazali, da je bil delež tveganja pri osebah, ki so bile v zadnjih 12 mesecih žrtve vsaj enega kriminalnega dejanja, v starostni skupini 45 do 59 let, skoraj dvakrat večji kot pa v starostni skupini 60 let in več. S starostjo upada število žrtev kriminala na javnih prostorih in s strani neznancev. Ogroženost je bila večja med starimi ljudmi, ki so živeli v velikih mestih, ki so preživljali kritično življenjsko obdobje (težko bolezen ali poškodbo, finančno stisko, konflikte s svojci …), ki so imeli nezadostno neformalno socialno oporo in ki so bili v veliki meri dejavni zunaj svojega doma.

Anketa je nadalje pokazala, da strah pred kriminalom pri starih ljudeh ni večji kot pri drugih starostnih skupinah; stari ljudje imajo bolj realne predstave in v nekaterih primerih celo podcenjujejo tveganje. Po drugi strani pa so v primerjavi z mlajšimi bolj pazljivi in se izogibajo nevarnostim – tako npr. v temi ostanejo doma, se izogibajo nevarnim krajem, zvečer ne uporabljajo javnega prevoza in ne nosijo s seboj veliko gotovine.

Pri raziskavi nasilja v družini se je pokazalo, da je fizično nasilje v starostni skupini od 40 do 59 let 2,5-krat večje kot pa v starostni skupini 60 let in več. Toda še vedno obstaja. Žrtve so zlasti starejše ženske, ki so že daljše obdobje izpostavljene nasilju partnerjev ali odraslih sinov in težko same poiščejo pomoč. Ogroženost je bila večja pri osebah, ki so imele velike konflikte ali so doživele agresivno vedenje s strani svojcev, niso imele zadostne socialne opore in so bile v veliki meri dejavne zunaj svojega doma.

Pri nasilju v družini in nasilju nad onemoglimi starimi ljudmi gre za vrsto nasilja, ki ju je težje odkriti, saj ga žrtve pogosto ne prijavijo, ker se sramujejo, se bojijo storilčevih represalij in možnih posledic, da bodo morale zapustiti domače okolje, se preseliti v dom za stare ipd.

Avtorji so v drugem delu raziskave, namenjenem nasilju nad starimi onemoglimi ljudmi, izvedli kvalitativne intervjuje v domačem okolju ter pisni anketi z ambulantnim negovalnim osebjem in družinskimi oskrbovalci. Novembra 2005 in junija 2006 so v treh nemških regijah v 90 domačih okoljih naredili 178 intervjujev z družinskimi oskrbovalci, oskrbovanci (47 % jih je bilo kognitivno prizadetih, zlasti dementnih) in ambulantnim negovalnim osebjem. Izvedli so tudi 4 skupinske pogovore s strokovnjaki s področja nege, kriznih intervencij in svetovanja. Glede na način vedenja, motive, posledice in kontekst so razlikovali 4 tipe situacij, v katerih prihaja do nasilja.

Tip 1 in 2: problematično vedenje do oskrbovanca, ki mu oskrbovalec ne želi namenoma škodovati (tip 1 je povezan z določeno konkretno situacijo, kar za tip 2 ne velja).Takšni  primeri so: povzročanje telesnih bolečin oskrbovancu, da bi se premagal njegov odpor, ki ga ima do določene nege, zanemarjanje oskrbovanca zaradi nevednosti ali preobremenjenosti oskrbovalca ipd. Za stare ljudi je opisano vedenje zelo neprijetno, škodljivo ali ogrožajoče. O njem so najpogosteje poročali družinski oskrbovalci in ambulantno negovalno osebje, problematične so predvsem posledice vedenja.

Tip 3: problematično vedenje z namenom, da se oskrbovancu škoduje v konkretni situaciji. Gre za negativne čustvene situacije, ko oskrbovalec želi oskrbovanca prizadeti, ga ponižati in mu prizadejati bolečine (primer: mož, ki skrbi za svojo dementno ženo, ki ga je že večkrat fizično napadla, se lahko zaradi preobremenjenosti nasilno odzove). O takšnem vedenju so poročali zlasti družinski oskrbovalci.

Tip 4: namerno povzročanje škode oskrbovancem, kot npr. slabo oskrbovanje zaradi slabih družinskih odnosov v preteklosti. Tovrstno vedenje ni več povezano z neko konkretno situacijo in ima namen škodovati oskrbovancu in mu prizadeti bolečino. O takšnih primerih so zelo redko poročali oskrbovalci, pač pa so o tem govorili oskrbovanci.

V raziskavi so ugotovili, da je eden od glavnih dejavnikov tveganja za grdo ravnanje in zanemarjanje v domačem okolju kakovost odnosov med oskrbovanci in oskrbovalci v preteklosti in s tem v zvezi njihov čustveni motiv za oskrbovanje. Še zlasti je problematična situacija, ko v odnosu še naprej obstajata izrazita odvisnost in dominantnost (med partnerji, med starši in otroci). Do nasilja lahko pride tudi zaradi preobremenjenosti oskrbovalcev, zlorabe alkohola ali zdravil, zaradi telesnih in duševnih nezmožnosti oskrbovancev, zaradi pomanjkljive informiranosti o poteku bolezni in ustrezni negi, zaradi zahtevne oskrbe dementnih oseb in oseb z agresivnim vedenjem ipd. Nasilje nad onemoglimi starimi ljudmi se dogaja tudi zunaj domačega okolja, med njegovimi povzročitelji so ambulantno negovalno osebje, neznanci ipd.

V pisni anketi med ambulantnimi negovalci v mestu Hannover so sodelovale 503 osebe. Okoli dve tretjini jih je navajalo, da so se oskrbovanci v zadnjih 12 mesecih vedli agresivno – šlo je za telesno ali verbalno nasilje, seksualno nadlegovanje. Po drugi strani jih je 39,7 % poročalo o vsaj eni obliki problematičnega vedenja do oskrbovancev, najpogosteje o verbalnem in duševnem nasilju, sledili so zanemarjanje pri negi in socialno zanemarjanje, omejitev osebne svobode zaradi zdravljenja z zdravili, grobo prijemanje pri negi, ker se je oskrbovanec upiral ipd. Tveganje za problematično ravnanje negovalcev je večje v primerih, če oskrbujejo osebe, ki se vedejo agresivno, če redno oskrbujejo večje število dementnih oseb in če uživajo zdravila in alkohol ter se njihovo delo kritizira. V pisni anketi oskrbovalcev je sodelovalo 254 oseb (med njimi 40 moških), ki so jih dobili na podlagi naključnega vzorca pozivov, objavljenih v medijih (oskrbujejo najmanj eno leto). Njihova povprečna starost je bila 62,9 let; moški so najpogosteje oskrbovali partnerico, ženske pa svoje starše, taščo in tasta; oskrbovanje je trajalo v povprečju več kot 6 let, polovica oskrbovancev je bila dementnih. 39,3 % oseb je navajalo problematično vedenje do oskrbovancev; najpogostejši obliki nasilja sta bili duševno nasilje (kričanje, zmerjanje …) in fizično nasilje (grobo prijemanje, suvanje, zaušnice …), do katerih je prihajalo med nego. Zanemarjanje je bilo redko; v primerjavi z anketo negovalcev se je pokazalo, da do nasilja prihaja, ker oskrbovalci niso dovolj usposobljeni za negovanje. Obenem se je pokazalo, da se tudi oskrbovalci izpostavljeni agresivnemu vedenju s strani svojcev, ki jih oskrbujejo (zlasti verbalni in fizični napadi). Po izsledkih raziskave so oskrbovanci najbolj ogroženi v primerih, kjer so oskrbovalci v času oskrbovanja razvili negativen odnos do svojca, ko so zaradi oskrbovanja preobremenjeni in posledično prekomerno uživajo alkohol, ko so oskrbovanci težji bolniki ali pa se agresivno vedejo do oseb, ki jih oskrbujejo.

Pomemben del poročila je namenjen preprečevanju nasilja nad starimi ljudmi na obravnavanih področjih, o čemer podrobneje govori zadnje poglavje celotnega poročila. Avtorji menijo, da je treba s preventivo začeti pravočasno, in sicer v obdobju, ko je tveganje za nasilje še zmerno in je dosegljivost informacij (prek časopisov in drugih medijev, brošur, prireditev ali svetovalnic) večja kot v pozni starosti. Pomembno je, da pri izvajanju preventive sodelujejo tudi osebe in ustanove, ki lahko prevzamejo vlogo »čuvarjev« – gre za skupine poklicev, ki imajo redne stike s starimi ljudmi, kor so npr. zdravniki, negovalci, farmacevti, poštni in bančni uradniki, duhovniki, socialni delavci ipd. Ti lahko ob ustrezni usposobljenosti prepoznajo znake nasilja in pomagajo žrtvi poiskati ustrezno strokovno pomoč. Pomembno je tudi policijsko delo na področju varnosti za stare ljudi (informacijsko gradivo, prireditve, svetovanje ipd.). Preventivne dejavnosti se morajo osredotočiti na vrste kriminala, ki so mu stari ljudje še posebej izpostavljeni (različni »obiskovalci« na domu, zvijače prevarantov na ulici ipd.), in na področja, kjer bo ogroženost starejših ljudi v prihodnosti še naraščala (npr. prodaja po telefonu). Treba je tudi paziti, da ne bi obveščanje v medijih ustvarilo nerealne podobe o povsod prisotnosti ogroženosti. Avtorji v nadaljevanju ne predlagajo le strategij in ukrepov, ampak svoja izvajanja dopolnjujejo tudi s številnimi primeri dobre prakse.

K splošnim strategijam za preprečevanje kriminala in nasilja sodijo informiranje, ozaveščanje, senzibiliziranje in usposabljanje širše javnosti, potencialnih žrtev in storilcev ter ustreznih poklicev in ustanov (zdravnikov, negovalcev, socialnih delavcev, policije in sodstva). Druga vrsta strategije se nanaša na močnejše mreženje in sodelovanje med ustreznimi ustanovami, pa tudi integracijo tematike nasilja v delo ustanov, za katere je imelo le marginalen oz. časovno omejen pomen. Tretja strategija zajema preventivo in intervencije za ogrožene stare ljudi in žrtve, in sicer gre za svetovanje, nudenje pomoči in podpore. Četrta strategija vključuje nadzor kriminala in nasilja s pravnimi sredstvi, pri peti gre za ukrepe na področju zakonodaje.

Avtorji posebno pozornost namenjajo preprečevanju nasilja nad starimi ljudmi v družini. Pomembno vlogo ima javno delo in ozaveščanje, saj se tovrstno obliko nasilja še vedno pogosto obravnava kot individualni pojav in ne kot socialni problem. Glavni akterji pri preventivnih dejavnostih so policija, varne hiše za ženske, ustanove za zaščito in pomoč žrtvam ter mediji. Prav tako je pomembno ozaveščanje, senzibiliziranje in usposabljanje specifičnih poklicev, ki imajo pogostejši stik s starejšimi ljudmi oz. se ukvarjajo z nasiljem v družini, kot so npr. zdravniki, poklicni negovalci, duhovniki, delavci v ustanovah za varstvo in pomoč žrtvam. Pri svetovanju in nudenju pomoči starejšim ženskam, ki so žrtve nasilja, je treba znižati prag za uveljavljanje pomoči, da bo ta dosegljiva tudi zanje. Starejše ženske, ki so žrtve, imajo potrebe in interese, ki se deloma razlikujejo od potreb in interesov žrtev v mlajših starostnih skupinah. Po mnenju avtorjev ni treba ustanavljati posebnih ustanov za pomoč starejšim ženskam, ampak je treba to problematiko vključiti v delo že obstoječih ustanov, namreč v varne hiše za ženske in druge ustanove, ki nudijo pomoč ženskam. Pokazalo se je, da imajo pozitivno vlogo tudi skupine za samopomoč, zagovorništvo žrtev (angl. victim-advocacy), mreženje ustanov, ki nudijo pomoč starim ljudem, in ustanove za pomoč žrtvam nasilja v družini.

Poseben razdelek se ukvarja s preventivo v primeru nasilja in zanemarjanja onemoglih starih ljudi. Gre za nehomogeno problemsko področje, ki zajema različne vrste nasilnega vedenja (zanemarjanje, verbalno nasilje, pogojeno s situacijo, namerno trpinčenje …) v različnih okoljih (v domačem in institucionalnem okolju). Onemogli stari ljudje so po eni strani žrtve nasilja, po drugi pa se lahko tudi nasilno vedejo do svojcev, ki jih oskrbujejo. Preventiva se mora osredotočati zlasti na situacije, v katerih gre za namerno povzročanje nasilja onemoglim ljudem. Pomembno je tudi, da svojci prepoznajo problematičnost svojega ravnanja s svojcem, ki ga oskrbujejo in so ga sposobni spremeniti. Prav tako je treba ugotoviti, v kolikšni meri služijo ukrepi za razbremenitev in podporo oskrbovalcem in v kolikšni meri so potrebni ukrepi za dodatno zaščito oskrbovancev. Zato, kot ugotavljajo avtorji, ni neke splošne strategije za preventivo in intervencijo, ampak je treba ukrepe prilagoditi prej opisanim glavnim tipom situacij, v katerih prihaja do nasilja. Pomembno vlogo imajo svetovanje, podpora, razbremenitev in krizne intervencije za družinske oskrbovalce. Potrebno je pravočasno ozaveščanje in informiranje svojcev o poteku bolezni, še zlasti pri dementnih osebah, informiranje o možnih oblikah pomoči in o možnostih kritja stroškov s strani zavarovalnice. V tečajih za oskrbovalce je treba tečajnike seznaniti tudi z ustreznim ravnanjem v situacijah, ko se oskrbovanci do njih agresivno vedejo. Pomembno vlogo pri preventivi in svetovanju ima ambulantna negovalna služba. V Nemčiji je za to dobro poskrbljeno: imajo strokovne svetovalce za nego (od leta 2009 ima po zakonu o nadaljnjem razvoju zavarovanja za dolgotrajno oskrbo vsaka oseba, ki potrebuje nego, izterljivo pravic do individualnega svetovanja s strani strokovnega svetovalca) in t. i. baze za nego (nem. Pflegestutzpünkte), ki nudijo svetovanje, koordinirajo regionalne službe in so zadolžene za njihovo mreženje. Na področju kriznih intervencij je pomembno anonimno telefonsko svetovanje, službe za reševanje sporov, storitve za razbremenitev družinskih oskrbovalcev (dnevni centri, kratkotrajna oskrba). Nadalje je pomembno pravočasno prepoznavanje nasilja in intervencija v primeru nasilja oz. ogroženosti. Med največjimi problemi je pravočasno prepoznavanje nasilja in ogroženosti žrtev, ki so onemogle in nemočne. Pri njihovem odkrivanju so v veliko pomoč zdravniki, svetovalci za nego, negovalno osebje in poklici, ki imajo redne stike s starimi ljudmi. V tem kontekstu se pojavlja tudi vprašanje o dolžnosti in obveznosti prijave žrtev. Nadalje so pomembni tudi ukrepi, ki se nanašajo na mreženje in integracijo medicinskih in socialnih služb ter služb za kazenski pregon. Pri nadzoru nasilja nad onemoglimi starimi ljudmi je treba dati večjo vlogo tudi policiji in sodstvu. Pomembni so tudi ukrepi na področju zakonodaje: v novejših razpravah se načenja vprašanje, ali in v kakšni meri se lahko pravni predpisi in praktični ukrepi iz družinskega zakonika, ki se nanašajo na pomoč otrokom in mladini, uporabijo tudi za odrasle, ki potrebujejo oskrbo in nego.

Nemški publikaciji o nasilju nad starimi ljudmi toplo priporočamo v branje, saj ne prinašata le številnih novih podatkov o nasilju, ampak nas seznanjata tudi s preventivnimi ukrepi in primeri dobre prakse.