Avtor: Martina Starc, datum: 28.12.2010

Znanstveniki pogosto uporabljajo kronološko starost kot eno od spremenljivk v raziskovanju. Ugotavljajo, kakšne so razlike med mladimi in starimi, in jih poskušajo razložiti. V otroštvu in mladosti lahko s časom, ki je pretekel od rojstva, dobro napovemo razvoj miselnih zmožnosti, jezika, zaznavno-gibalne koordinacije ipd. S staranjem pa kronološka starost izgublja na pomenu. Ljudje postajajo med seboj vse bolj različni, domnevno zato, ker nabirajo različne izkušnje, ker se jim ponujajo različne priložnosti ipd. Kronološka starost v starosti ostaja grobo merilo nakopičenih življenjskih izkušenj, ne omogoča pa tako natančnih napovedi kot v mladosti.

Na čas lahko gledamo tudi z drugega vidika, in sicer tako, da ne upoštevamo le časa, ki je potekel od rojstva, pač pa tudi čas, ki nam še ostane do smrti. Ljudje se zavedamo, da čas mineva in se nekoč izteče, in od tu izhaja subjektivni občutek preostalega časa. Izkaže se, da je ta občutek v starosti bolj pomemben kot kronološka starost. Cilji so pomembno povezani s prihodnostjo, zato je ocena časa, ki ga še imamo na voljo, vpletena v zasledovanje ciljev. Cilji, prednostne izbire, celo miselni procesi, kot sta pozornost in spomin, se spreminjajo v skladu z občutkom za čas. Ker se preostali čas krajša skladno z naraščanjem kronološke starosti, bi lahko te spremembe razumeli kot starostne razlike. Vendar pa lahko v psiholoških raziskavah z namernim spreminjanjem časovne perspektive pokažemo, da je »starostne« razlike mogoče izničiti.

Različni dogodki, kot so vojne, teroristični napadi ali bolezni, lahko močno vplivajo na občutek za čas. Vendar pa občutek končnosti ni nujno povezan s smrtjo – lahko gre za kakršenkoli dogodek, ki postavi v prihodnosti jasno mejo (npr. selitev, zaključek študija ipd.). Raziskave so pokazale, da so mladi moški, okuženi z virusom HIV, v času, ko še ni bilo na voljo učinkovitih zdravil, spremenili svoj pogled na družbeni svet na podoben način kot zelo stari ljudje. Ko je v ospredju pozornosti krhkost življenja, se spremenijo želje in prednostne izbire. Cilje lahko razdelimo na dve široki kategoriji, ki sta povezani z občutkom za čas. Ena od njiju je povezana s pridobivanjem znanja, druga pa z upravljanjem čustvenih stanj. Kadar imamo občutek neomejenosti časa, so pomembnejši cilji pripravljanja, zbiranja informacij, izkušanja novosti, širjenja znanja. Kadar pa je čas omejen, so ključni kratkoročni cilji oz. njihovo zasledovanje samo. Poudarjena so čustvena stanja in izboljšanje psihičnega blagostanja. Na podlagi opisanih domnev lahko predvidimo starostne razlike. Stari ljudje vse bolj upoštevajo omejenost časa, zato so jim nove izkušnje manj pomembne v primerjavi s čustveno pomenljivimi cilji. Seveda tudi stari ljudje nabirajo nove izkušnje kakor tudi mladi ljudje iščejo čustveni pomen, vendar je razlika v tem, kateri cilji so jim v splošnem bolj pomembni. Še posebno se razlike pokažejo, kadar sta si dva različna cilja v nasprotju, npr. v situaciji, kjer novo doživetje hkrati prinaša tudi neprijetno čustveno izkušnjo. V teh primerih se bodo mladi ljudje večkrat odločili za nove izkušnje kljub neprijetnostim.

Teoretski premik pozornosti k občutku za čas pomaga razložiti t. i. »paradoks staranja«. Starejši ljudje imajo manjša socialna omrežja, manj jih privlačijo novosti, zmanjšajo svoja zanimanja, hkrati pa so enako ali celo bolj srečni kot mladi ljudje. Razlaga je, da starejši prednostno poglabljajo obstoječa razmerja in postajajo izvedenci na področjih življenja, ki so se že izkazala kot zadovoljujoča. Te razlike pa niso neposredna posledica starosti, pač pa izhajajo iz spremenjenega občutka za čas. Če morajo v eksperimentu ljudje izbirati med tremi različnimi partnerji, ki predstavljajo različne tipe ciljev, bo večina starejših ljudi izbrala partnerje, ki so jim čustveno blizu. Ob spremembi časovne perspektive pa se njihove izbire spremenijo. Če jih pred izbiro prosimo, naj si predstavljajo, da je bilo izumljeno zdravilo, ki jim bo bistveno podaljšalo življenjsko dobo, so njihove izbire podobne izbiram mladih ljudi. Nasprotno pa lahko spremenimo tudi časovno perspektivo mladih. Če jih prosimo, naj si predstavljajo, da se bodo v kratkem preselili daleč stran, so njihove izbire podobne izbiram starih ljudi – pomembnejša jim je čustvena bližina.

Občutek za čas vpliva tudi na obdelavo informacij. V raziskavi so udeležencem kazali reklame, ki so se razlikovale zgolj v sloganu. V enem primeru je slogan poudarjal nove izkušnje, v drugem pa čustvene nagrade. Večina starejših udeležencev je imela rajši reklamo s čustvenim poudarkom, slogan in z njim povezan izdelek so si tudi bolje zapomnili. To izbiro pa so spremenili, če so si pred njo predstavljali razširjeno prihodnost.

Številne raziskave kažejo, da stare ljudi bolj pritegnejo pozitivne kot negativne informacije, medtem ko za mlade velja ravno obratno. Pri mladih je ta učinek dokaj izrazit, zato so nekateri predpostavili, da obstaja biološka podlaga za izrazitejše reakcije na negativne informacije. Vendar pa lahko tudi te razlike izničimo, če ljudem spremenimo občutek za čas. Stari in mladi, kadar doživljamo čas kot končen, dajemo večji pomen čustvom in zadovoljstvu z življenjem, manj pa vlagamo v zbiranje informacij in širjenje obzorij. Kar nekaj razlik, ki jih povezujemo s starostjo, torej izhaja iz motivacije. Razumevanje teh razlik nam lahko pomaga, da informacije za starejše oblikujemo tako, da bodo zanje bolj zapomnljive. Hkrati pa se moramo zavedati, da ima zanašanje na čustvene odzive tudi svoje pomanjkljivosti. Ker se stari ljudje bolj osredotočajo na pozitivno, so lažja tarča prevar. Odprta so še številna vprašanja, vendar kaže, da upoštevanje občutka za čas ponuja vpogled v razlike med mladimi in starimi, hkrati pa ponazarja, kako so lahko vedenjske razlike posledica istih mehanizmov, ki delujejo pod drugačnimi pogoji.