Avtor: Mojca Slana, datum: 28.12.2010

Ko starejši ljudje razmišljajo o prihodnosti, pričakujejo, da se bosta zlasti njihovo zdravje in telesno funkcioniranje poslabšala. Zanimivo pa je, da ko se to zgodi, ima le majhen, če sploh, učinek na njihovo psihično blagostanje. Ključ do razumevanja te navidezne nekonsistentnosti je v tem, da je to poslabšanje normativno in nekontroljivo. Ogroženost zdravja (zlasti zaradi kroničnih boleznih), poslabšanje telesnega funkcioniranja in socialne izgube z leti – predvsem v visoki starosti – postajajo normativni. Preventivna dejanja za preprečitev ali upočasnitev teh poslabšanj in socialnih izgub pa z leti postanejo manj učinkovita, zato je povečano sprejemanje teh sprememb blagodejno za razvoj v kasnejšem življenju. Ko poslabšanja in izgube prevladajo nad »pridobitvami«, zlasti pri domenah telesnega funkcioniranja, avtorji predlagajo, da je »negativno« pričakovanje dolgoročno gledano morda lahko prilagoditveno.

Ali torej negativno pričakovanje prihodnosti lahko varuje psihično blagostanje pri starostnikih?

Uspešno staranje se začne s postavljanjem realnih ciljev, kajti zastavljanje prezahtevnih ciljev se slej ko prej konča s frustracijami. Modeli uspešnega staranja govorijo o tem, kako naj bi se starejše osebe spoprijemale z vsakdanjimi stresorji, pa tudi, kako naj bi se dolgoročno spoprijemali s poslabšanji in izgubami.

Preliminarne dokaze, da negativna pričakovanja ne vodijo nujno v negativno psihično blagostanje, so avtorji našli v 10-letni longitudinalni študiji o odraslih. Raziskava je pokazala, da tisti, ki imajo realna pričakovanja za prihodnje zadovoljstvo z življenjem, bolje funkcionirajo kot tisti, ki imajo preveč optimistična pričakovanja (Lachman, Röecke, Rosnick in Ryff, 2008).

V svoji raziskavi so Cheng, Fung in Chan pričakovali, da a) stari ljudje ne čakajo pasivno na poslabšanja in izgube ter b) s tem, ko uporabljajo normativne informacije in osebne izkušnje, aktivno gradijo predstave o prihodnosti, tako da je učinek poslabšanj in izgub, ko se le-ti dejansko pojavijo, zmanjšan oz. ublažen zaradi njihovega pričakovanja. Za razlikovanje omenjenega samoregulacijskega oz. obrambnega mehanizma od drugih, sorodnih, avtorji vpeljejo nov termin – ublažitev učinka (ang. discounting effect), ki pomeni, da je » … neugodni učinek na kasnejše negativne dogodke zmanjšan samo zato, ker je bil pričakovan, kajti s tem je odpravljen stres ob šoku in razočaranju« (str. 624). Grožnja glede prihodnosti torej postane obvladljiva, njen negativni učinek na blagostanje pa je preprečen. Ublažitev učinka je lahko tudi nefunkcionalna, če jo je preveč, kot npr. v primerih projiciranja zelo negativne prihodnosti.

Ublažitev učinka je torej nov samoregulacijski oz. obrambni mehanizem, katerega namen je dolgoročno varovanje psihičnega blagostanja pri starejših. Avtorji opozarjajo, da se razlikuje od obrambnega pesimizma (ang. defensive pessimism) in pripravljenosti (ang. bracing), čeprav vsi koncepti zajemajo kognitivne strategije za zmanjšanje morebitnega vpliva na prihodnje negativne dogodke.

Pri obrambnem pesimizmu gre za uporabo negativnih pričakovanj kljub preteklim uspehom ter za izkoristek (anksiozne) energije za intenzivno delo, da bi preprečili negativni dogodek oz. izid. Uporabniki obrambnega pesimizma funkcionirajo na visokem nivoju. Za razliko od ublažitve učinka osebe pri obrambnem pesimizmu uporabljajo skrajne nerealistično-pesimistične napovedi (kljub preteklim uspehom), kajti za ublažitev učinka je značilno, da posamezniki delajo napovedi na podlagi osebnih izkušenj in normativnih podatkov – pričakujejo torej negativno, vendar ne nujno nerealno.

Za pripravljenost je značilno zmanjšanje pričakovanj, pri čemer gre samo za začasen premik od optimističnih napovedi vpričo grožnje. Ko le-te več ni, se ljudje vrnejo k optimizmu. Razlika med pripravljenostjo in ublažitvijo učinka je, da pripravljenost ojača zavezanost k ciljem, medtem ko jo ublažitev učinka oslabi in je primarno blažilec dejanskih izgub.

Namen raziskave je bil ugotoviti, kako ublažitev učinka zaustavi oz. prepreči vpliv s starostjo povezanih poslabšanj in izgub na psihično blagostanje. Avtorji so se osredotočili na to, kaj ljudje verjamejo, da bodo v prihodnosti postali, ne pa na to, kaj upajo, da bodo postali, ali česa se bojijo. Predpostavili so, da je negativni bodoči self povezan z manjšo diskrepanco z realnostjo na splošno in s tem tudi z boljšim blagostanjem. Nadalje so predvidevali, da je pozitivni bodoči self lahko dvorezen meč – lahko spodbudi trenutno blagostanje, lahko pa ustvari prezahtevne cilje, za katere je malo verjetno, da bodo uresničeni. Avtorji niso pričakovali, da je negativni bodoči self bolj prilagoditven in spodbujajoč za blagostanje kot pozitivni, temveč da bodo med posamezniki z enako stopnjo blagostanja tisti, ki pričakujejo slabšo prihodnost, doživeli relativno izboljšanje v blagostanju in obratno.

V raziskavi je sodelovalo 208 priložnostno zbranih oseb, starih nad 60 let. Povprečna starost je bila 73 let. Udeleženci so bili intervjuvani dvakrat. Prvič so odgovarjali na vprašanja o psihičnem blagostanju (le-to je v tej raziskavi konstrukt pozitivnega in negativnega afekta, zadovoljstva z življenjem in depresije), fizičnih simptomih, trenutnem ter bodočem fizičnem in socialnem selfu. Leto kasneje so udeleženci odgovarjali na ista vprašanja, le da ni bilo vključenih vprašanj o bodočem fizičnem in socialnem selfu.

Avtorji so s pomočjo strukturnega modeliranja ugotovili, da je bodoči self (tj., kaj posamezniki pričakujejo, da se bo zgodilo čez eno leto) v blagem pozitivnem odnosu s trenutnim psihičnim blagostanjem, vendar pa v srednje negativnem odnosu s kasnejšim psihičnim blagostanjem (tj. merjenim čez eno leto).

Čeprav obstaja pozitivna povezanost med bodočim selfom in trenutnim blagostanjem, se je torej izkazalo, da nižja pričakovanja napovedujejo boljše kasnejše psihično blagostanje in obratno. Drugače povedano, primerjava oseb z enakim trenutnim selfom in različnimi pričakovanji za prihodnost (nižji in višji bodoči self) kaže, da se psihično blagostanje izboljša pri osebah z nižjimi pričakovanji za prihodnost.

Bodoči self neodvisno vpliva na psihično blagostanje in ne variira s starostjo.

Interpretacija dobljenih rezultatov sloni na tem, da je prilagoditvena vrednost pozitivnih ali negativnih pričakovanj odvisna od tega, koliko so neželeni dogodki normativni in neizogibni. Pri mlajših odraslih in pacientih optimizem napoveduje boljše blagostanje (Carver & Scheier, 2002), ker veča na problem osredotočeno soočanje s problemi. Kasneje v življenju so določeni dogodki neizogibni, virov za spoprijemanje z njimi pa je vedno manj, zato je potencialno spreminjanje okolja, da bi zadostilo posameznikovim potrebam in prizadevanjem, težje izvedljivo. V tem primeru je dobro, da se posameznik loti spreminjanja sebe (želja, aspiracij), ne pa okolja. Za starejše odrasle je torej boljše, da se sprijaznijo z ne povsem svetlo ali pa celo z negativno prihodnostjo. Pričakovanje poslabšanj in izgub bi omililo dejanske vplive, ko bi se ti dogodki res zgodili, ker bi bil prag za oceno stresnih dogodkov višji.

Pozitivni bodoči self je pozitivno povezan s trenutnim psihičnim blagostanjem in napoveduje slabše kasnejše psihično blagostanje. Avtorji to razlagajo s tem, da so imeli posamezniki preveč nerealna pričakovanja, ki bi se le težko uresničila.

S pomočjo kontrolne analize se je izkazalo, da če primerjamo posameznike z enakim samoopisom in simptomi v sedanjem času, bodo imeli tisti z bolj pozitivnim bodočim selfom boljše trenutno psihično blagostanje, vendar pa bodo posamezniki, ki so imeli nižji bodoči self, imeli boljše kasnejše psihično blagostanje – tj. čez eno leto.  Samoopisi so bili v času stabilni, tako da so glavni vzrok, kako ljudje vidijo svojo prihodnost, res individualne razlike.

Ublažitveni učinek na bodoči self je bil konsistentno najden v fizičnih in socialnih domenah, hkratni samopodkrepljujoči učinek (pozitivna povezanost med bodočim selfom in trenutnim psihičnim blagostanjem) pa je bil najden samo pri bodočem fizičnem selfu.

Je pozitivni pogled na prihodnost koristen? Pretekle raziskave (glej izvirnik) so pokazale, da je kratkoročno pri odraslih res tako. Namreč, vsak se dobro počuti, če verjame, da bo prihodnost obetajoča. Vendar pa pri starostnikih, ki se vedno pogosteje soočajo s poslabšanji in izgubami, takšen pozitivni pogled dolgoročno ni obetaven. Najbrž zato, ker jih pozitivna zaznava prihodnosti ne motivira k preventivnim strategijam za preprečitev ali odložitev poslabšanj in izgub, niti jih ne pripravi na razočaranje, ko do poslabšanj in izgub res pride.

Pomembno je tudi preveriti, kaj se zgodi s psihičnim blagostanjem, ko se prihodnost zgodi. Ob upoštevanju natančnosti napovedovanja se izkaže, da so tisti, ki so pričakovali bolj negativno prihodnost od tiste, ki se je zgodila, imeli boljše psihično blagostanje, kot tisti, ki so pričakovali bolj pozitivno prihodnost. Natančnost napovedi, razlagajo avtorji, pravzaprav ni bistvena, kajti če do poslabšanj ne pride, je to toliko večje pozitivno presenečenje v kontekstu staranja.

Rezultati raziskave torej kažejo, da pri starejših Kitajcih optimistični pogled v smislu precenjevanja prihodnosti ni koristen. Domnevno negativni pogled, ki vodi v podcenjevanje prihodnosti, bi lahko bil v starosti, ko so poslabšanja in izgube normativni in pogosti, vsaj tako koristen kot realizem. Realizem torej ni nujno najbolj prilagoditvena strategija v kasnejšem življenju, kot je to ugotovil Lachman s sodelavci (2008).

Omejitev raziskave je več. Najbolj izstopa ta, da ni jasno, ali je pri osebah negativni bodoči self že projiciran z namenom ublažitve učinkov prihodnjih poslabšanj in izgub ali ne. Avtorji predvidevajo, da ublažitev učinka deluje na nezavedni ravni, vendar ta predpostavka ni bila preverjena.

Implikacija za prakso, ki sledi iz rezultatov raziskave, je, da starejši lahko dolgoročno zavarujejo svoje psihično blagostanje z negativnimi pričakovanji za prihodnost na določenih področjih – zlasti  tistih, ki so bolj rizična za poslabšanja.