Avtor: Tanja Pihlar, datum: 29.12.2010

Prim. prof. dr. Michael Musalek, predstojnik in zdravstveni vodja Inštituta Antona Prokscha – Terapevtskega centra za zdravljenje zasvojenosti na Dunaju, ter izr. prof. Wolfgang Preinsperger z omenjenega Inštituta sta v lanski zadnji številki strokovne revije Geriatrična praksa (Geriatrie Praxis), ki jo izdaja Avstrijsko društvo za gerontologijo in geriatrijo, objavila članek z naslovom Stari/staranje in zasvojenosti (spletno različico revije najdemo na naslovu: www.geriatrie-online.at). Avtorja menita, da so stereotipi o starih ljudeh razširjeni tudi med zdravniško stroko: psihofarmakološko in medicinsko zdravljenje starih ljudi nista vprašljiva, medtem ko njihovo psihoterapevtsko zdravljenje ni splošno sprejeto, kar še zlasti velja za zdravljenje starejših zasvojencev. Študije so pokazale, da je psihoterapevtsko zdravljenje starejših zasvojencev lahko uspešno, pri čemer se mora upoštevati specifične vidike staranja/starosti ter tudi socialni oz. družbeni kontekst. Avtorja sta v članku podrobneje predstavila posamezne vrste zasvojenosti pri starih ljudeh.

1. Zasvojenost z nesubstancami. O zasvojenosti z igrami na srečo, nakupovanjem in z internetom pri starejših ljudeh je na voljo malo podatkov. Najpogostejša je zasvojenost z igrami na srečo.

2. Zasvojenost z alkoholom. V povprečju starejše osebe zmerno uživajo alkohol in imajo manj problemov z zasvojenostjo. Reprezentativna študija, ki so jo sredi 90-ih let naredili v Avstriji, je pokazala, da sta se pogostost uživanja alkohola in povprečna količina zaužitega alkohola v starostni skupini od 60 do 69 let zmanjšali, v starostni skupini od 70 do 99 let pa sta se povečali. Potrdila je, da je alkoholizem med starejšimi ljudmi realen problem, ki ga je treba zdraviti. V prihodnosti lahko zaradi daljše življenjske dobe in spremenjenih navad uživalcev alkohola pričakujemo, da se bo število alkoholikov med starejšimi povečalo. Avtorja ugotavljata, da alkoholizem v starosti pogosteje ostane neodkrit kot pa pri mlajših starostnih skupinah. Diagnozo je pri starih ljudeh težje postaviti, ker se simptomi prekrivajo s simptomi za različne telesne bolezni, depresijo in demenco, kot so npr. zmanjšanje telesnih zmožnosti, motnje koncentracije in pozornosti, zmedenost, izguba motivacije in zanimanja, nezadostna prehrana, izguba teka. V literaturi se pri starejših ljudeh običajno razlikuje med zgodnjim in poznim alkoholizmom (angl. early onset, late onset alcoholizem): pri prvem gre za osebe, ki so že v mladosti pričele piti, pri drugem pa za osebe, ki so začele piti šele v starosti. Avtorja predlagata še tretji in četrti tip: osebe, ki so bile prej zasvojene in so to znova postale v starosti, ter osebe, ki so zaradi poklicnih obveznosti zmerno pile, v starosti pa so začele prekomerno uživati alkohol. Alkoholizem pri starejših osebah je mogoče zdraviti, dobro prognozo imajo zlasti tisti, ki so začeli piti pozno. Starejši ljudje imajo pogosteje težje posledične bolezni, zdravljenje otežuje multimorbidnost, odvajalni simptom je močnejši in traja dlje, potencialno hitreje se razvije delirij. Za optimalno zdravljenje avtorja predlagata mrežo geritričnega, gerontopsihiatričnega sistema in ustanov, ki se ukvarjajo z zdravljenjem zasvojenosti.

3. Zasvojenost s farmakološkimi substancami (benzodiazepini). Po razširjenosti je postala pomemben problem. Njena diagnoza je otežena, ker je težje jasno razločevati med njihovo uporabo v terapevtske namene in njihovo zlorabo. Podatki so pomanjkljivi, obstaja pa nekaj dejstev: starim ljudem se običajno predpisuje več zdravil, posebej ogrožene so stare ženske; jemanje zdravil pri starih ljudeh je dolgotrajnejše (še zlasti pri bolnikih v ustanovah). Avtorja navajata naslednje kriterije, s katerimi lahko ugotovimo, da gre za zasvojenost z zdravili: jemanje zdravil v višjih odmerkih; jemanje zdravila dalj časa, kot je predpisal zdravnik; ne jemlje se jih zaradi zdravljenja določene bolezni, ampak zaradi učinkov, kar so pravzaprav njihovi stranski učinki (sediranje); jemanje zaradi pozitivnih psihotropnih učinkov; jemanja ni več mogoče nadzorovati.

4. Zasvojenost z nedovoljenimi drogami. Podatki o tem so pomanjkljivi, na voljo ni sistematičnih raziskav. Statistike v ambulantnih in stacionarnih ustanovah za zdravljenje zasvojenosti ter kriminalistične statistike kažejo na povečanje števila starejših zasvojencev. Uživalci droge danes doživijo višjo starost, med drugim zaradi vključenosti v metadonski program, ukrepov v zvezi s HIV okužbami ipd. Starejši zasvojenci pogosteje živijo sami (redko pri svojcih ali v ustanovah); v primerjavi z mlajšimi zasvojenci so redkeje brezdomci in se redkeje ukvarjajo s preprodajo; večjo vlogo imata socialna pomoč in pokojnina. Velik problem pri starejših zasvojencih je multimorbidnost, obolelost za kroničnimi boleznimi, ki niso neposredno povezane z zasvojenostjo (hipertenzija in onkološke bolezni). Zato se pogosteje zdravijo v medicinskih ustanovah, kar pomeni izziv za geriatrične ustanove.

Po mnenju avtorjev se problem zasvojenosti v starosti podcenjuje, vendar bo pridobil na pomenu. Med razlogi, da se zasvojenosti pogosto ne odkrije, je sramovanje prizadetih in njihovih svojcev. Zasvojenosti ni mogoče uspešno zdraviti le s psihofarmakološkimi sredstvi, ampak tudi s psihoterapijo. Pomembna pa je tudi pripravljenost starih ljudi: »Najpomembnejši motor za spremembo pa je želja, da bi znova pridobili dostojanstvo in izboljšali kvaliteto življenja«.