Avtor: Tanja Pihlar, datum: 29.12.2010

Nemška liga seniorjev je leta 2006 izdalo praktično brošuro o problemu podhranjenosti, ki je pogosta zlasti pri onemoglih starih ljudeh – Kako prepoznati in se izogniti podhranjenosti: navodila za svojce. Da ima starejši človek probleme s hranjenjem, opazimo pogosto šele tedaj, ko se pokažejo že hujše posledice, kot so npr. povečana telesna oslabelost, močno upadanje duševnih zmožnosti, depresija ipd. Knjižnica prinaša koristne nasvete, po katerih znakih lahko prepoznamo podhranjenost, kako jo lahko preprečimo in kako naj ukrepamo.

Prvo poglavje govori o tem, kaj pomeni podhranjenost. V kvantitativnem smislu pomeni, da oseba zaužije premalo kalorij, kar ne zadošča dnevnim telesnim potrebam, in posledica je izguba teže. Podhranjenost v kvalitativnem smislu pa pomeni, da oseba uživa nekakovostno hrano. Na pojav podhranjenosti v starosti vplivajo starostne spremembe, kot so npr. spremenjen občutek za lakoto in žejo, pešanje zaznavnih zmožnosti, spremenjena telesna sestava in slabša zmožnost za obvladovanje stresa. Bolezen vodi k pomanjkanju proteinov, ogljikovih hidratov, maščob, mineralov in vitaminov.

Drugo poglavje je v celoti namenjeno vzrokom podhranjenosti. Bolezensko stanje ne nastopi akutno, ampak gre običajno za prepletanje različnih dejavnikov, ki postopoma privedejo do njega. Eden od vzrokov za podhranjenost so prehranske navade. Stari ljudje imajo spremenjen občutek za okus, se enolično in neredno prehranjujejo, kar velja še zlasti za tiste, ki živijo sami, ali pa odklanjajo hrano, ker je ne poznajo ali je pripravljena na drugačen način. Naslednji vzrok je pomanjkanje teka, kar lahko povzročijo akutne bolezni, bolečine, pomanjkanje gibanja na svežem zraku, pa tudi slabši socialnoekonomski status, žalovanje in osamljenost. Podhranjenost povzročajo tudi funkcionalne omejitve ter duševne bolezni in motnje. Če se bolnik izogiba določeni vrsti hrane, so lahko vzrok za to težave z žvečenjem in požiranjem. Te lahko nastanejo zaradi neprimerne zobne proteze, oslabitve žvekalne mišice in refleksa za požiranje. Na izgubo teka in slabši okus lahko vpliva tudi jemanje določenih zdravil.

Tretje poglavje obravnava posledice podhranjenosti. Nespecifični znaki, kot so npr. oslabelost, utrujenost, izguba teka in pasivnost, se pojavijo že pri lažji obliki bolezni. Bolniki imajo manjšo odpornost in so bolj dovzetni za bolezni. Posledice bolezni so med drugim: slabenje mišic, motnje gibanja, večje tveganje za padce in zlom kosti, oslabelost srčne mišice, motnje ritma, zasopljenost, oslabljen imunski sistem, počasnejše celjenje ran, nevrološke motnje, utrujenost, pasivnost, izguba veselja do življenja.

Posebno poglavje je namenjeno bolezenskim znakom za podhranjenost. Zdravstvene probleme, ki jih povzroča podhranjenost, je mogoče preprečiti. Zato je pomembno, da se bolezen pravočasno odkrije in se ustrezno ukrepa. Eden od jasnih bolezenskih znakov je nenamerno izgubljanje teže v preteklih tednih in mesecih. Še vedno se pogosto dogaja, da se starim ljudem njihova teža ne meri in beleži redno; izgubljanje teže se opazi šele, ko ima star človek upadel obraz, koščene roke in ko so mu oblačila ohlapna. Zato je treba biti pozoren na opozorilne znake nenamernega izgubljanja teže in podhranjenosti, kot so enostranska prehrana, izguba teka, izpuščanje in odklanjanje obrokov, težave s požiranjem, spremembe na koži, depresija ipd. Prav tako so pomembni opozorilni znaki za morebitno dehidracijo suha usta, pekoča usta in jezik, zaprtje, temen urin, nizek krvni tlak, oslabelost, zmedenost. Bolnikovo dejansko stanje s preiskavo in meritvami ugotovi zdravnik.

Zadnje poglavje govori o ukrepih, s katerimi je mogoče preprečiti podhranjenost, in o možnostih za ustrezno terapijo. Pri terapiji morajo sodelovati svojci, zdravnik in negovalno osebje ter upoštevati individualne potrebe bolnika. Treba je ugotoviti, kateri vzroki so povzročili bolezen, in jih odstraniti, kjer je to mogoče. Prizadetemu lahko olajša hranjenje nova zobna proteza, intenzivna ustna higiena, fizioterapija in ergoterapija, pa tudi posebni jedilni pribor in servis. Zelo pomembno je zagotoviti, da ima bolnik na voljo dovolj pestre in kalorično bogate hrane, spodbuditi je treba tudi njegov tek. Jedi naj bodo okusno in privlačno pripravljene, za močnejši okus se jih lahko začini z začimbami. Pri bolnikih, ki imajo težave z žvečenjem in požiranjem, naj bo hrana ustrezno pripravljena: tako npr. pri kruhu odstranimo trdo skorjo, trše sadje narežemo na manjše koščke ipd. Bolnikom, ki imajo težave pri uživanju tekoče hrane in pijače, je treba jedi zgostiti s sredstvi za zgoščevanje, ki jih lahko dodamo mrzlim in toplim pijačam, juham, omakam ali kašastim jedem. Hrano je priporočljivo razdeliti na majhne porcije. Bolnik naj zaužije na dan več obrokov, zraven naj popije skodelico vode ali čaja. Za številne stare ljudi je pomembno, da imajo obroke ob točno določeni uri. Kot dopolnilo k prehrani lahko uživajo tudi visokokalorično in visokobeljakovinsko tekočo hrano, ki ima različne okuse in jo predpiše zdravnik. Hudi bolniki dobivajo hrano po sondi.

Na koncu knjižice najdemo strnjenih nekaj praktičnih nasvetov za svojce. Avtorji svetujejo, naj se po posvetu z zdravnikom ali s svetovalcem za prehrano izdela individualen prehranski načrt. Paziti je treba, da bolniki uživajo dovolj pestro in energetsko bogate hrane, ki vključuje mleko in mlečne izdelke, sadje, zelenjavo, solato, krompir, polnozrnate izdelke, meso, ribe in jajca. Pri pripravi hrane je treba upoštevati želje bolnika. Bolnik naj uživa dnevno več manjših obrokov. Pri težavah z žvečenjem in požiranjem je treba paziti na konsistenco hrane. Če starejša oseba dobiva pripravljeno hrano na dom, jo je treba dopolniti s svežimi živili, če pa je v domu, ji lahko po dogovoru z osebjem prinašamo v dom njene najljubše jedi. Treba je paziti, da dnevno zaužije tudi dovolj tekočine. Priporočljivo je narediti načrt za uživanje tekočine prek dneva; kozarec vode ali skodelica čaja ob vsakem obroku naj preidejo v navado. Za spodbujanje teka je dobro, da se bolnik dovolj giblje in da gre enkrat na dan na svež zrak. Uživanje hrane naj poteka v prijetnem okolju; bolnikom, ki to želijo, se lahko med jedjo dela družba. Če je le mogoče, naj bolnik je za mizo. Preveriti je treba, če ima dobro zobno protezo. Po potrebi je dobro poskrbeti za posebni jedilni pribor. Če je potrebno, je treba zagotoviti dodatno pomoč – pomoč pri nakupovanju, dostavi hrane na dom ipd. O bolnikovem stanju se je treba redno posvetovati z njegovim zdravnikom in ga opozoriti na morebitne spremembe.

Knjižica prinaša zelo koristne informacije za vse, ki oskrbujejo starega onemoglega družinskega člana, oz. za vse, ki so v stikih s starimi ljudmi.