Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 29.12.2010

Spolnost starih ljudi je še vedno pogosto tabuizirano področje. Avtorji Lisa P. L. Low, May H. L. Lui, Diana T. F. Lee, David R. Thompson in Janita P. C. Chau iz Nethersolove šole za zdravstveno nego (The Nethersole School of Nursing) na Medicinski fakulteti Kitajske univerze v Hongkongu so v Elektronski reviji za človekovo spolnost (Electronic Journal of Human Sexuality) leta 2005 objavili članek z naslovom Spodbujanje zavesti o spolnosti starih ljudi v negovalnih domovih (Promoting awareness of sexuality of older people in residential care).

Ker narašča število starih ljudi, ki se odločajo za odhod v dom, so postala večja tudi njihova pričakovanja, da bodo deležni kakovostne storitve. Spolnost starih ljudi je po mnenju avtorjev zapostavljeno področje, ki mu v domovih v praksi ne namenjajo dovolj pozornosti; osebje ni v zadostni meri seznanjeno s tem, kako naj se odziva na izražanje spolnih potreb in vedenje oskrbovancev. To vprašanje je »brez dvoma pomembno, toda občutljivo in morda povzroča zadrego pri ljudeh« (str. 1). Spolnost ima številne pozitivne učinke, kot so zdrava samopodoba, pridobitev nove energije, preprečevanje depresivnih stanj, anksioznosti ipd. Ljubezen, intimnost in bližina, ki ju prinaša, vplivajo na dobro počutje. Čeprav so študije potrdile, da so ljudje lahko spolno aktivni tudi v poznih letih, obstajajo v družbi številni miti in stereotipi o spolnosti v starosti. Spolnost se običajno povezuje z mladostjo, zaradi česar prevladuje mnenje, da stari ljudje niso več telesno privlačni in nimajo spolnih potreb. To se ujema tudi z izjavami starih ljudi, ki se nimajo več za telesno in spolno privlačne. Dokler takšni predsodki ne bodo odpravljeni, se bo spolnost starih ljudi še naprej obravnavalo s humorjem, posmehom in odporom.

Čeprav je bil pri premagovanju tovrstnih mitov v negovalnih domovih dosežen napredek, kot ugotavljajo avtorji, pa podpora in dopuščanje, da oskrbovanci svobodno izražajo spolnost na sprejemljiv način, še vedno pomenita izziv za osebje. V nadaljevanju članka avtorji obravnavajo načine seksualnega izražanja starih ljudi v domovih, pri čemer se kažejo razlike med spoloma in potrebami. Za ženske je na prvem mestu potreba po socialni intimnosti, ljubezni in družbi; partnerski odnos jih napolnjujejo z veseljem, počutijo se ljubljene in znova privlačne. Na zmanjšanje zanimanja za spolnost poleg kroničnih bolezni vplivajo tudi pomanjkanje zasebnosti, negativen odnos osebja in odsotnost partnerja. Izražanje telesne intimnosti se pogosto obravnava kot »nenormalno in neprimerno vedenje« (str. 3). Raziskava med menedžerji domov za stare je pokazala, da intimnost oskrbovancev zelo različno sprejemajo: določene oblike, kot npr. držanje za roke, so imeli za dopustne, kadar niso izražene v javnosti. Toda enako vedenje so ocenjevali kot manj sprejemljivo in so ga imeli za seksualno, če je bilo izraženo v javnosti ali če je bil vpleten oskrbovalec. Študija o hiperseksualnosti osmih oskrbovancev v negovalnih domovih je pokazala, da pri osebju povzroča največ skrbi in stisk problematično spolno vedenje.

Avtorji ugotavljajo, da se tudi v literaturi spolno vedenje oskrbovancev pogosto obravnava kot vedenjski problem in ne kot izražanje ljubezni in intimnosti. Raziskave so pokazale, da je bilo za osebje sprejemljivejše biti ljubeč in skrben, kot pa da bi bilo vedenje oskrbovancev odkrito erotično. Na romantične zveze so se odzivali s humorjem, posmehom in zbadanjem. Če znamo humor uporabljati z občutkom, nam lahko pomaga v situacijah, ki bi nas lahko sicer spravile v zadrego.

Avtorji menijo, da sta prav pomanjkljivo znanje in pomanjkanje izkušenj osebja kriva za nerazumevanje spolnosti pri oskrbovancih. To lahko oskrbovance ovira, da bi se počutili povsem sprejete v domu. Nadalje ugotavljajo, da se v tem pogledu stvari sicer spreminjajo na bolje, a počasi. Za spodbujanje zavesti o spolnosti starih ljudi v negovalnih domovih predlagajo naslednje tri strategije: 1. izobraževanje osebja; 2. ustvarjanje tolerantnega okolja; 3. raziskavo o tem, kaj spolnost pomeni starejšim. Pri izobraževanju oskrbovalcev je pomembno sistematično preučiti spolne dileme in probleme z osebjem, pri čemer je treba doseči dogovor o najprimernejših načinih reševanja problemov, ki jih bo mogoče uporabiti v praksi. Pri ustvarjanju tolerantnega okolja je pomembno spodbujanje odprte diskusije, ki bo osebju omogočila, da se bo spopadlo s svojimi osebnimi prepričanji, zlasti če bodo spregovorili o svojih neugodnih izkušnjah. V diskusijo je pomembno postopoma vključiti tudi oskrbovance. Da bi razumeli spolnost v domovih, je treba raziskati tudi mnenje starih ljudi o spolnosti v starosti. Takšni podatki bodo nedvomno v pomoč osebju, kako naj razumejo in se odzivajo na njihovo spolnost. Stari ljudje pa bodo opogumljeni, da spregovorijo o spolnosti in jo imajo za običajen del življenja – tako se je ne bodo sramovali in ne bodo zanikali želje po njenem izražanju. Po mnenju avtorjev je na voljo malo študij o učinkovitih strategijah, ki bi zadovoljile spolne potrebe starih ljudi. Na tem področju je še veliko dela, še zlasti je treba to tematiko osvetliti z vidika starih ljudi: »Dokler resnično ne vemo, kaj starejši želijo in ne razumemo, kaj jim spolnost pomeni, ne bo mogoče načrtovati individualne oskrbe, ki bi upoštevala tudi njihove specifične spolne potrebe.«