Avtor: Jože Ramovš, datum: 29.12.2010

Metka Klevišar je v slovenskem prostoru znana kot zdravnica, ki je pri nas uvajala, poleg zdravstvene, tudi široko človeško pomoč bolnim in umirajočim. Odločilno je sodelovala pri uveljavljanju Hospica v Sloveniji. Bila je pionirka pri prebujanju zdravega čuta za žalovanje v današnjih življenjskih razmerah, napisala je stotine člankov, vrsto knjig, blizu trideset jih je prevedla, po vsej Sloveniji je imela tisoč in več predavanj, izbrana je bila tudi za Slovenko leta.

Leta 2009 je izšla njena knjiga Umetnost sobivanja, v kateri odstira izkušnje sobivanja s kolegico, prav tako samsko družinsko zdravnico Julko Žagar, s katero sta bili stalni sodelavki pri predavanjih po vsej Sloveniji. Po upokojitvi sta se leta 2001 odločili za posebno obliko skupnega staranja. Prodali sta svoji stanovanji in kupili vsaka svoje, novo stanovanje v neposredni soseščini; obe stanovanji sta prilagojeni za življenje z boleznijo, invalidnostjo ali starostno onemoglostjo. Od tedaj živita naprej vsaka svoje osebno življenje, obenem pa – kot pravita – se intenzivno učita skupnega bivanja pri vsem, kar ju bogati. Imata skupno gospodinjstvo, množico skupnih obiskov, nadaljujeta sodelovanje pri predavanjih na terenu, skupaj se poglabljata z branjem in pogovori v vsebine, ki ju zanimajo, skupaj praznujeta … Kadar je potrebno odstopiti Julkino stanovanje gostom, živita začasno obe v Metkinem stanovanju. Kako živita in kako ju to sobivanje bogati v tretjem življenjskem obdobju, razgrinja knjiga Umetnost sobivanja. Kot vse knjige Metke Klevišarjeve je napisana jasno in preprosto, v lepi slovenščini in razumljivo za vsakogar, povsem konkretno in navidez brez vsake teorije. Toda pod vsebino je globoka, modra, sama v sebi in v odnosu na sodobne potrebe trdna teorija o kakovostnem staranju in sožitju. Dr. Janez Mlakar je napisal knjigi Spremno besedo; v izkušnjah, ki so opisane v knjigi, prepoznava podobno življenjsko duhovnost, kot jo razgrinjajo veliki duhovni geniji preteklosti.

Vsebino sestavlja triindvajset poglavij, ki so dolga od dveh do štirih strani. Vsako poglavje živo odraža konkretno izkušnjo o njunem sobivanju. Nekatera imajo tako v naslovu kot v vsebini bolj v ospredju opis kake izkušnje, kako se je njuno sobivanje začelo ali posameznih dogodkov pri njem, taka so npr. poglavja Tega nisva nikoli načrtovali, Poslušalnica, Najinih sto trideset let, Medicina v najinih očeh. Nekatera poglavja pa bolj v ospredju to ali ono pomembno življenjsko spoznanje, ki se poraja iz njunega sobivanja, npr. Vse resnično življenje je srečevanje, Odločati se je treba hitro; Denar ni tako pomemben, toda; Hvaležnost, Iskrenost, Znati biti sam, Umetnost izpuščanja, Videti tja čez …

Poglejmo za pokušino na nekaj mestih v besedilo.

Ko sva se z Julko preselili, vsaka sicer v svoje stanovanje, pa vendar tako, da imava eno gospodinjstvo in skupaj preživljava večino dneva, sprejemava goste in skupaj hodiva na obiske, so ljudje, s katerimi se srečujeva, začeli postajati pozorni na to obliko skupnega bivanja. Marsikdo nama je rekel, da bi si želel na ta način urediti življenje v starosti. … Veliko ljudi si želi takšne skupnosti, pa mnogi hkrati ugotavljajo, da si ne znajo predstavljati, s kom bi skupnost zaživeli. Preveč so navajeni na svoj življenjski slog, da bi ga v starosti kakor koli spreminjali in se prilagajali drugemu človeku. Prav tega sva se z Julko lotili in nimava občutka, da bi bili zato prikrajšani. Nasprotno, veliko sva pridobili in kot človeka še vedno rasteva in se razvijava. … Zdaj sva dovolj stari, da lahko iz svojih dosedanjih življenjskih izkušenj marsikaj pobereva in se iz njih znova učiva. To nama omogoča, da se zelo zavestno podajava na pot v še višjo starost, ki prinaša z vsakim dnevom, letom nove starostne dodatke, včasih tudi ne prav prijetne. Skupaj greva po poti, ki morda ne bo vedno lahka, ki bo po svoje vedno težja in ki se bo prav gotovo končala s smrtjo. Če se skupaj o vsem tem pogovarjava, je to čisto drugače, kot če bi ena sama o tem premišljevala zase. Pa še časa imava sedaj dovolj in ga doživljava kot pravo bogastvo. Najbolj pomembno pa je, da se v tem trenutku lahko veseliva najinega sobivanja (str. 14–15).

V nekaterih razvitih evropskih državah je kar uveljavljena izkušnja, da nekaj ljudi skupaj naredi starosti primerna stanovanja, kjer ima vsak par ali posameznik svoje prostore in svoj svet, vsi skupaj pa toliko skupnega, da lažje in bolj bogato živijo svoja stara leta. Med številnimi pozitivnimi izkušnjami je tudi ta, da so pri takem sobivanju vsi toliko časa mobilni, dokler zadnji od njih lahko vozi avto, medtem ko bi vsak od njih pri običajnem načinu življenja izgubil velik del socialnih stikov, čim ne bi mogel več sam voziti. To izkušnjo imata tudi Metka Klevišar in Julka Žagar. Seveda pa je pogoj za uspešno skupno bivanje zadostna duševna in socialna – ali bolj točno rečeno – duhovna zrelost za skupno učenje. To je tisto veselje do življenja in ljudomilost – milina in odprtost v doživljanju drugih ljudi, pristna socialna vitalnost ali vsaj trdna odločitev, da se bo človek tega zavzeto učil skupaj z drugimi. Pogoj za sobivanje je socialna učljivost.

Klevišarjeva govori o tem tudi v poglavju Realni optimizem.

Dve stvari lahko človeku zelo olajšata življenje. Po eni strani življenjski realizem, ki omogoča, da stvari vidiš, kot so, brez olepšanja, po drugi strani pa optimizem, ki v vsaki, še tako težki situaciji, dopušča žarek upanja. Osnove te drže pridobiš v družini, v kateri odraščaš, nekaj pa prineseš že kot doto s seboj, ko se rodiš. Pozneje imaš v življenju veliko priložnosti, da marsikaj spremeniš, in ni treba, da se vse življenje izgovarjaš na družino, v kateri si odraščal. Res te po svoje zaznamuje, si pa svoboden, da tudi sam k temu kaj dodaš. Seveda je najprej potrebno spoznanje, da bi bilo dobro kaj spremeniti. Nato se mora človek odločiti, da hoče kaj spremeniti. Sledi najtežji del te poti, ko je treba delati korake in spreminjati. Na tem zadnjem delu poti se marsikomu zatakne in nazadnje ostanejo isti vzorci reagiranja, kakršne je prinesel iz družine.

Z Julko sva se dobro ujeli tudi na tem področju. Trdno stojiva na tleh in vidiva stvari takšne, kot so. Hkrati pa znava tudi upati, včasih ena bolj, drugič spet druga bolj, in se pri tem podpirava (str. 87–88).

V Sloveniji oskrbovana stanovanja niso dobro zaživela. Gradijo jih podjetja samo za zaslužek, z morda zelo malo čuta za potrebe življenja in sožitja v starosti. Kupujejo jih bogatejši ljudje, neredko kot naložbo za oddajanje v najem in rezervo za nazadnje, če bo potrebno. Kakovostno življenje in sožitje v starosti ni rešljivo po materialni poti; udobno stanovanje za starost in vse drugo, kar je mogoče kupiti, ustvarja ugodne razmere – embalažo za življenje in sožitje, vsebine pa ne more dati. Vsebino lahko ustvarja le človek, pa še ta ne sam, ampak v sožitju z drugimi, domačimi in tujimi ljudmi, poklicnimi oskrbovalci in bližnjimi, ko obnemore. Vsebino življenja žlahtni tudi v luči smrti, če je ne doživlja kot zmaja na koncu poti, ampak kot sestro (Frančišek Asiški), ki nas bolj kot vse drugo motivira, da naredimo zase in za druge vse, kar zmoremo in je treba, danes in ne jutri. Te globoke resnice za kakovostno staranje pripoveduje avtorica na prijazen in slikovit način v zadnjem poglavju knjige.

Ob najinem sobivanju se pogosto spomniva na knjigo Velme Wallis, Ženici, aljaško legendo o izdajstvu, pogumu in preživetju, ki je leta 1997 izšla tudi v slovenščini. Seveda se najina situacija še zdaleč ne more primerjati z bojem teh dveh starih žensk za preživetje, je pa v njej toliko modrosti in volje do življenja, da nama bo za vedno ostala v spominu. Vredno se nama tudi zdi, da o knjigi napiševa nekaj besed. …

Tudi sami se včasih počutiva kot ti dve ženici, ki imata veliko življenjske moči in volje, da si čim bolje krojita svoje življenje. Vsaka od naju zmore nekaj, vsaka nekaj drugega, obe skupaj pa zelo veliko. Toliko, da nekateri sploh ne morejo verjeti, da je to možno. V najini skupnosti skoraj ne občutim svoje invalidnosti, ker mi Julka niti malo ne da vedeti, da mnogih stvari ne zmorem. Res da se ne morem peš sprehajati po mestu, z avtom pa prideva povsod, kamor želiva. In Julka zelo zelo rada vozi avto. Deliva si tudi vsa druga opravila in tako ima vsaka od naju občutek, da dela tisto, kar zmore in kar ima rada.

Trenutno sva še pripravljeni, da se bova do konca učili in se pri tem spodbujava. Dokler sva dve, nama bo to prav gotovo uspevalo. Pa upajmo, da bo to tudi spodbuda za tisto, ki bo enkrat ostala sama, da se nikoli ne bo nehala učiti (str. 96­–97).