Avtor: Martina Starc, datum: 29.12.2010

11. in 12. oktobra je v okviru 13. mednarodne multikonference Informacijska družba na Inštitutu »Jožef Stefan« potekala tudi demografska konferenca z naslovom Soočanje z demografskimi izzivi. Konferenco je Inštitut prvič organiziral pred štirimi leti, že drugo leto pa je konferenca tudi mednarodna.

Organizatorji in predavatelji so poudarili, da se v Sloveniji še premalo zavedamo resnosti prihodnjih demografskih sprememb. O tem je pričala tudi nizka udeležba na predavanjih. Demografsko stanje ključno vpliva na številna družbena področja – gospodarsko, socialno, pokojninsko, izobraževalno, zdravstveno. Dotika se vprašanja spola, partnerskih odnosov, družine, medgeneracijskega sožitja in kakovostnega staranja. Znano je, da je rodnost nizka in da delež starejšega prebivalstva narašča, vendar še ne razmišljamo veliko o dolgoročnih posledicah, še manj pa o potrebnih ukrepih. Medtem ko v razvitem svetu postaja jasno, da bodo demografske spremembe ključni izziv 21. stoletja, pa v Sloveniji še ne namenjamo dovolj pozornosti spremembam, ki bodo v prihodnjih 50 letih Sloveniji po projekcijah prinesle eno najhitrejših rasti deleža starejše generacije, slovenski narod pa skrčila na 1,8 ali celo na zgolj 1,6 milijona prebivalcev.

Pomembna naloga slovenskih demografov je tudi odpravljanje nekaterih zmot in neutemeljenih trditev, povezanih z demografskim stanjem. Prva od tipičnih zmot, ki smo jim priča v zadnjih letih v Sloveniji, je napačna interpretacija povečanja števila rojstev, ki so ga nekateri pretirano označili kar z baby boom-om. Dvig rodnosti je imel za posledico sklep, da je demografski problem v Sloveniji razrešen, in da se nam z nizko rodnostjo ni potrebno ukvarjati. V nasprotju s tem pa je Aleksander Jakoš v uvodnem predavanju opozoril na pomen ne le rodnosti, pač pa tudi števila žensk v najbolj rodni dobi (20 do 34) let. Le-to je zaradi pretekle nizke rodnosti že začelo upadati in bo izrazito upadalo vse do leta 2025. Realno je torej pričakovati nazadovanje števila prebivalstva, hkrati pa večanje deleža starega prebivalstva, saj so povojne generacije v Sloveniji številčne in še dodatno okrepljene z valom priseljencev. Prav zato lahko Slovenija pričakuje enega najvišjih deležev starejšega prebivalstva. Dvig rodnosti ali priseljevanja, ki bi bil potreben, da se upadanje števila prebivalstva prepreči, je v praksi nerealen, zato se je potrebno soočiti z nižjim številom prebivalstva. Jakoš poudarja, da je za prihodnost Slovenije do neke mere pomembnejša ugodna starostna sestava prebivalstva kot pa samo število prebivalcev, in ob nekolikšnem dvigu rodnosti in ohranjanju zmernega priseljevanja, bo upad števila prebivalcev v prihodnjih desetletjih »samo epizoda v demografskem razvoju Slovenije«.

Pogost indikator družbenega stanja je tudi količnik odvisnosti, ki nam kaže, kolikšna je v neki družbi odvisna populacija (otrok, nezmožnih za delo, starejših) v primerjavi z neodvisno populacijo. V običajnih izračunih se v razvitih državah za delež delovne populacije uporabljajo starostne meje 20–64 let. Po teh podatkih naj bi količnik odvisnosti v Sloveniji začel upadati leta 2012. Jože Sambt je v izračunu upošteval realne podatke o produktivnosti in potrošnji v Sloveniji in ugotovil, da produktivnost preseže potrošnjo šele pri 25 letih, razmerje pa se spet obrne že pri 56 letih, saj je dejanska povprečna upokojitvena starost v Sloveniji precej nižja kot 64 let. Pri tem količniku se je upad začel že leta 2009, padec pa bo po napovedih ob upoštevanju sedanjega stanja še izrazitejši, kot je predvideval prejšnji izračun.

V zvezi z odvisnostjo in produktivnostjo starejših je povezano tudi pogosto prepričanje, da so starejši nekoristen del družbe, ki živi na račun drugih. Valentina Hlebec in Maša Filipovič Hrast v svojem raziskovalnem delu med drugim preučujeta tudi medgeneracijske transfere. Medtem ko se na makro nivoju pogosto pojavlja argument, da so starejši odvisni del populacije, pa analiza transferjev na mezo in mikro nivoju pokaže, da se pokojninski in drugi prejemki starejših pogosto vračajo k drugim generacijam v obliki finančne pomoči, daril ipd. Tokovi transferjev so tako bolj izenačeni ali pa celo dominantno usmerjeni k mlajšim generacijam. Zaradi demografskih in gospodarskih sprememb države vse bolj krčijo obseg socialne pomoči, kar vodi v nova socialna tveganja. Socialna omrežja, še posebno družinska, so pomemben mediator novih tveganj z medgenerecijsko solidarnostjo, ki poteka v obeh smereh. Mezo nivo predstavlja skupnost, ki pa se je na spremenjene razmere v Sloveniji odzvala z manjšo mero fleksibilnosti kot družina. Tranzicijske spremembe so v veliko pogledih težavne, predvsem za mlajšo generacijo. V raziskovanju socialnih omrežij se družina pokaže kot najpomembnejši vir večine načinov podpore, še posebno izrazita je njena vloga v finančni podpori. Znotraj družin je za vse starostne skupine medgeneracijska podpora zelo močna.

Janez Malačič je predstavil pozno rodnost v starih in novih državah članicah EU ter kandidatkah. Gre za pojav, ki je deloma posledica prelaganja rojstev na poznejši čas zaradi podaljšanega študija, iskanja redne zaposlitve, kariere ipd. Vendar pa ne gre le za enostaven prenos rojstev v poznejša leta, saj odlaganje rojstev ne pomeni, da se rodnost v pozni rodni dobi (35–49 let) zato avtomatično izrazito poveča. Kljub napredkom medicine in boljši prehranjenosti se biološka plodnost v zadnjih sto letih ni spremenila, zato odlaganje rojstev, ki izhaja iz družbenih zahtev, pomeni tudi manjšo skupno rodnost, ki je pozna rodnost ne more bistveno povečati.

Rodnost je v veliki meri povezana tudi z vrednotami in je zato družbeno in politično kočljivo vprašanje. Veliko prispevkov se je navezovalo tudi na predlagane spremembe družinskega zakonika. Predstavniki Teološke fakultete in Frančiškanskega družinskega inštituta so predstavili teme, ki niso bile strogo demografske, so se pa na demografijo navezovale preko družine in družinskih vrednot. Poudarjen je bil pomen zdrave družine in varnega starševstva kot osnove za zdravo družbo. Drugi prispevki so bolj posegali v ideološko usmerjenost in se spraševali o spremenjenem pomenu družine, (problematični) vlogi kontracepcije in splava v načrtovanju rojstev, istospolnih družinah, pomenu poročnega obreda ipd. Matjaž Gams in Jana Krivec z Inštituta »Jožef Stefan« sta se problema vrednot lotila z uporabo računalniško-matematičnih metod podatkovnega rudarjenja (ang. data mining). Medtem ko je metoda odkrila dokaj natančne pozitivne povezave med rodnostjo in muslimansko veroizpovedjo ter negativne povezave med rodnostjo ter liberalnostjo in antidiskriminacijskimi zakoni, pa je pri interpretaciji potrebna velika mera previdnosti. Zgovorna je pikra pripomba predavatelja, da je rešitev problema rodnosti jasna – ukiniti moramo pravice žensk, prepovedati kontracepcijo in splav, povečati pomen vere in zmanjšati liberalnost, jasno pa je, da to v današnji družbi ni sprejemljivo. Reševanje problema rodnosti ne sme postati tehtanje pravic različnih družbenih skupin. Še bolj nevarno pa je lahko mahanje z vrednostnim argumentom rodnosti pri odločanju o zadevah, ki so z rodnostjo najverjetneje povezane le šibko in posredno (na primer pri sprejemanju antidiskriminacijskih zakonov).

Drugi prispevki so obravnavali specifična zdravstvena in ekonomska vprašanja, možnosti tehnoloških rešitev za lažje življenje starejših in regijske migracije slovenskih izobražencev. Tuji prispevki obsegajo Rusijo, Srbijo, Češko, Romunijo in Ukrajino, vendar so se konference udeležile le predavateljice iz Srbije. Predstavile so selitve, dnevne migracije na delovno mesto in razlike med spoloma v Srbiji v povezavi z demografskimi vprašanji.

Nelka Vertot je v svojem prispevku poudarila pozitivne vidike staranja: »Jutrišnja družba bo drugačna od današnje – tudi in predvsem zaradi demografskih sprememb. V Sloveniji se staranje prebivalstva stopnjuje in se bo nadaljevalo tudi v prihodnje. Zato je zelo pomembno to sprejeti kot dejstvo in poiskati čim več čim ustreznejših načinov in poti za čim boljšo uporabo potencialov vedno številčnejše tretje generacije.« Pomembno pa je razlikovati med pomenom, ki ga ima možnost doseganja visoke starosti za posameznika, in pa neizbežnim staranjem družbe. Medtem ko je v osebnem smislu staranje lahko tudi izrazito pozitivna izkušnja, pa je zelo verjetno, da nam bo staranje družbe prineslo velike družbene spremembe in nestabilnosti. Situacijo zaostruje politična kratkovidnost, saj vlada na tem področju v javnosti relativno zatišje in to kljub temu, da lahko pričakujemo eno najmanj ugodnih demografskih stanj v Evropi. Med glavnimi opozorili konference je tudi to, da si ne smemo več zatiskati oči pred spremembami in se moramo nanje dobro pripraviti, če želimo tudi družbeno staranje doživeti v pozitivni luči.