Avtor: Klemen Jerinc, datum: 29.12.2010

Med 29. septembrom in 1. oktobrom je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekal jubilejni 10. Festival za tretje življenjsko obdobje. Osrednja tematika festivala je bila posvečena Evropskemu letu boja proti revščini in socialni izključenosti.

Revščina je stanje materialnega pomanjkanja, ki posamezniku ne omogoča zadovoljevanja njegovih osnovnih materialnih potreb. Pogledi nanjo so zelo različni. Starejši ljudje so bolj vajeni skromnosti in zase ne bodo tako hitro rekli, da so revni, kot to storijo predstavniki srednje ali mlajše generacije. Življenjske izkušnje, doživljanje vojne in materialnega pomanjkanja so starejše ljudi utrdili, da zmorejo preživeti tudi drugače. Starejši imajo namreč bogate izkušnje, ki bi mlajšima generacijama lahko zelo koristile, če bi si le vzeli čas in jim prisluhnili. Za vsakega posameznika je najbolj pomembno osebno doživljanje revščine. Vsak je torej reven toliko, kolikor se revnega počuti. Sodobnejši koncept povezan z revščino je koncept socialne izključenosti. Nekdo je lahko izključen voljno ali nevoljno. Pri voljni izključenosti gre za izključenost, ko se posameznik prostovoljno izključi iz določene družbe, okolja, trga dela, družine ali dostopa do socialno varstvenih storitev. Na drugi strani pa gre pri nevoljni izključenosti za to, da posameznika izključi družba in mu s tem omeji dostop do njegovih socialnih pravic. Socialna izključenost zajema predvsem socialno dimenzijo človeka, kot sta npr. izpad iz trga dela ali izpad iz šolskega sistema. Revščina in socialna izključenost sta medsebojno povezani. Revnejši človek je bolj izpostavljen socialni izključenosti, saj se zaradi slabega materialnega stanja ne more udeleževati dejavnosti in dogodkov, ki so vezani za materialno stanje posameznika.

Drugi velik poudarek festivalskega dogajanja je bil posvečen staranju prebivalstva. Prebivalstvo v Sloveniji in drugod po svetu se naglo stara, kar je treba jemati kot izziv. Pogosto se namreč dogaja, da se o starejših govori kot o bremenu družbe, kot o »zajedalcih« pokojninske blagajne. Prepogosto ima vsak sestavek, vsak govor, ki je povezan s starejšimi, negativno konotacijo. Glavno sporočilo festivala pa je bilo, naj na staranje gledamo kot na izziv. Osredotočali naj bi se na to, kaj lahko starejši ljudje dajo naši družbi. Potrebno je namreč gledati z druge perspektive – kaj lahko starejši ljudje družbi ponudijo in ne kaj ji jemljejo. Aktivnosti starejših, ki so bile predstavljene na okroglih mizah in delavnicah, so zgovoren dokaz tega, da starejši družbi dajejo zelo veliko. Veliko aktivnosti, ki jih izvajajo v društvih upokojencev, v kulturnih društvih in v društvih za zviševanje kakovosti življenja starejšega prebivalstva, predstavlja prispevek starejšega prebivalstva k višji kvaliteti življenja. Hkrati pa vse te aktivnosti za starejše, ki v njih sodelujejo, predstavljajo obliko samopomoči, ki je v času starajoče se družbe še kako pomembna. Zelo pomembno je, da začnemo gledati na starejše prvotno kot na ljudi – vsakega s svojo zgodbo in vsakega s svojim znanjem ter izkušnjami –, na drugem mestu pa kot na neusahljiv izvir možnosti za sodelovanje med vsemi tremi generacijami. Medgeneracijska povezanost je tista, ki bo iz leta v leto čedalje bolj pomembna in le s sožitjem vseh treh generacij bomo dosegli, da bo tudi starejša generacija imela možnost prispevati svoj delež k izboljšanju kvalitete življenja svoje in tudi ostalih dveh generacij.