Avtor: Jože Ramovš, datum: 30.6.2011

V tej številki je med klasiki o staranju in sožitju prikazan Tavčarjev roman Cvetje v jeseni. V oči zbode, da je pred slabimi sto leti (Tavčar je roman napisal med prvo svetovno vojno) bilo mogoče o 38-letnem krepkem moškem pisati kot o starem človeku. To kaže, kako se je od tedaj podaljšalo življenje in kako nam danes staromrzniški stereotip brani, da bi imeli za starega dvakrat starejšega 76-letnika. Literarni kritiki pa vidijo globljo osnovo tega romana: Tavčar je doživljal, da tedanja družba pod vodstvom pomehkuženega in skorumpiranega meščanskega sloja nazaduje in je iskal rešitve v idealističnem slikanju močnega kmečkega srednjega sloja.

Danes tudi doživljamo vrsto kriznih pojavov. Najbolj vidna je ekonomska kriza. Pod njo je etična kriza socialne poštenosti in solidarnosti. Nevarna je demografska kriza – ljudska modrost pravi, da »Bog vse odpusti, ljudje včasih kaj malega, narava pa nikoli ničesar«. Zakonitosti pri rojevanju in vzgoji otrok ter pri oskrbi onemoglih starih ljudi ni mogoče izigrati ne z javnim mnenjem ne z zakonodajo močnih skupin ne z denarjem milijonarjev. Z materialnim in telesnim, duševnim, duhovnim in socialnim zdravjem družine ne gre eksperimentirati, ker povzroči prehude posledice zlasti na mladem rodu in na starih ljudeh. V družini razvijamo svoje najdragocenejše socialne imunske zmožnosti samopomoči in solidarnosti; npr. starševski par, ko se pol stoletja brusi v medsebojnem sožitju, dve desetletji z vzgojo otrok, ob boleznih vsakega od družinskih članov, z oskrbo onemoglih starejših. Družina v današnjih razmerah nujno potrebuje javno pomoč pri svojem nenadomestljivem družbenem poslanstvu – strokovno, politično in kulturno ali medijsko pomoč. Današnji starši srednje generacije so obremenjeni kot nihče drug v družbi časovno, ekonomsko in v bivanjski skrbi za otroke. Kot nihče drug v družbi je družina časovno, ekonomsko v bivanjski odgovornosti obremenjena z oskrbo onemoglih starih ljudi. Kar dve tretjini onemoglih starih ljudi je v domači oskrbi, v domovih za stare ljudi je nastanjenih ena tretjina. Javno pomoč in nego na domu nudijo v sosednjih evropskih državah deset krat več ljudem kakor pri nas. Spoznanja o tem, da je družina odločilna usoda za življenjsko usmerjenost otrok in za srečno starost, so znana, o tem enoumno soglašajo raziskovalni podatki na vseh koncih sveta.

Ko današnja ekonomija in politika kažeta svojo intelektualno in etično nagoto cesarjevih novih oblačil, s Tavčarjem iščemo zdrave moči za kakovostni razvoj slovenskega naroda in posameznega človeka. Za svobodno zorenje vsakega posameznika v skladu z vsemi njegovimi potrebami in za pošteno odgovornost do sebe, bližnjih, družbe in narave. Celostna antropologija ve, da je ravnotežje med svobodo in odgovornostjo pogoj za razvoj. Del politike se zaveda, da sta medgeneracijska solidarnost in samopomoč pogoj za vzdržni razvoj evropske družbe. EU dokument o odzivu na demografske spremembe »Nova solidarnost med generacijami« (2005) je to povedal zelo jasno, slovenska strategija za to področje (2006) prav tako. Od vedeti do narediti je seveda še nekaj naporne poti.

Kaj beseda problem v resnici pomeni? V Evropi uporabljamo za hudo težavo staro grško besedo problem (to próblema). Slovar pravi, da beseda problem pomeni obenem strma skala, ob kateri se ladja razbije, in pomol za rešilni pristanek ladje. Prav tako pomeni branilno orožje in prazen izgovor za predajo. Kitajska beseda menda še jasneje izraža, da je problem križišče poti – sestavljena je iz znakov za besedi propadanje in nova priložnost. Beseda problem torej ljudem od nekdaj pove, da je to zahtevno križišče, odkoder sta dve poti: v novo kakovost ali v večje propadanje. Problem je križišče v razvoju posameznika ali družbe. Problem je stiska, stiska pa je energija. Tudi današnja ekonomska, etična in demografska stiska je energija. Raziskovanje potreb, zmožnosti in stališč ljudi govori, da jo hočemo speljati na turbino učenja nove solidarnosti med ljudmi. Stroke in politika smo servis, da to omogočimo.