Avtor: Martina Starc, datum: 30.6.2011

V javnosti velja prepričanje, da ljudje s starostjo postajajo modrejši, četudi se soočajo z upadom mnogih oblik kognitivnega procesiranja. Stari ljudje imajo več življenjskih izkušenj, še posebno z medosebnimi odnosi. Ideja o modrosti v starosti se sklada z vodilnimi teorijami v razvojni psihologiji. Psiholog Paul Baltes modrost opredeli kot znanje, uporabno pri soočanju z življenjskimi problemi, ki vključuje zavedanje različnih življenjskih okoliščin in spreminjanja le-teh, prepoznavanje, da imajo posamezniki in skupine različne vrednote in življenjske cilje, priznavanje negotovosti življenja ter znanje o načinih, kako se z negotovostmi soočati. Podobno sta Michael Basseches in Deirdre Kramer, predstavnika postformalnega pogleda na mišljenje, oblikovala niz spoznavnih shem, ki so potrebne pri modrem mišljenju. To so priznavanje pogledov drugih, razumevanje okoliščin, širših od trenutne zadeve, občutljivost za možnost spremembe družbenih odnosov, razumevanje možnosti različnih izidov nekega družbenega konflikta, skrb za razrešitev konflikta in naklonjenost kompromisom.

Pretekle študije o povezanosti modrosti s starostjo so dajale nekonsistentne rezultate. Raziskovalci v študiji, ki jo predstavljamo, so poskušali preseči nekatere omejitve prejšnjih študij z merjenjem presojanja s strukturiranimi intervjuji z raziskovalci in ne preko pisnih nalog ter z uporabo naravnih, kontekstualno bogatih zgodb, ki so se nanašale na družbene konflikte. Uporabili so dva tipa zgodb. V prvih so se konflikti pojavljali med družbenimi skupinami, v drugih pa med posamezniki.

Merjenje modrosti je potekalo preko analize besednih razmišljanj udeležencev o možnih načinih nadaljnjega razvoja opisanih družbenih konfliktov. Izpeljali so šest dimenzij modrosti: menjanje perspektive, prepoznavanje možnosti spremembe, prožnost napovedi, prepoznavanje negotovosti in omejenosti znanja, iskanje razrešitve konfliktov in iskanje kompromisov. Študija je vključevala mlade (25–40), srednje stare (41–59) in stare odrasle ljudi (nad 60 let). Starejši udeleženci so pri presojanju konfliktov med družbenimi skupinami dosegali višje rezultate na vseh dimenzijah modrosti, kot tudi v skupni oceni modrosti. Pri konfliktih med posamezniki so starejši udeleženci prav tako dosegali višje rezultate na vseh dimenzijah razen pri razreševanju konfliktov in negotovosti. V zgornjih 20 % rezultatov je bilo pomembno več starejših ljudi. Povprečna starost udeležencev z najboljšimi dosežki je bila tako 64,9 let, medtem ko je bila povprečna starost v spodnjih 80 % skoraj 20 let nižja. Spol ni bil povezan z modrostjo, napovedovali pa so jo višji socioekonomski status (SES), izobrazba in kristalizirana inteligentnost, ki je močno povezana z izkušnjami. Ob nadaljnjem preverjanju povezav se je izkazalo, da starost pomembno prispeva k modrosti ne glede na SES, izobrazbo in kristalizirano inteligentnost. Po drugi strani pa SES in izobrazba nista samostojno prispevala k razvoju modrosti, saj je razlika pogojena predvsem s tem, da imajo ljudje z višjim SES in izobrazbo tudi višjo kristalizirano inteligentnost.

V študiji torej ugotavljajo, da se modrost v starosti povečuje, kljub s starostjo povezanim upadom fluidne inteligentnosti. Zmožnost presojanja konfliktov se torej s starostjo povečuje. Do porasta modrosti pride predvsem med srednjo odraslostjo in starostjo. Podatki podpirajo idejo, da bi starejši ljudje lahko imeli ključne družbene vloge v zvezi s pravnimi odločitvami, svetovanjem in medskupinskimi pogajanji. Hkrati pa študija tudi poudari in prikaže eno izmed pomembnih notranjih moči starejših ljudi.