Avtor: Martina Starc, datum: 30.6.2011

Ted C. Fishman je avtor knjige Shock of Gray (Šok sivine), ki govori o tem, kako je staranje svetovnega prebivalstva povezano z dinamiko moči med generacijami, narodi, delavci in delodajalci ter podjetji in njihovimi konkurenti. Njegov članek, ki je izšel v New York Timesu, povzema glavne poudarke knjige. Že sam naslov namiguje, da je avtorjev namen do določene mere tudi šokiranje bralcev z različnimi svetovnimi statističnimi podatki. Vendar pa avtor izpostavi nekatere zanimive globalne vzroke in posledice staranja, ki dajejo mednarodni oz. globalni pogled na problematiko staranja.

Zanimiva je povezava staranja prebivalstva z globalizacijo. Vzpon ekonomij v veliki meri temelji na poceni energentih in mladi delovni sili. Staranje prebivalstva v današnjih ekonomskih sistemih podjetja »sili« v globalizacijo. Starejši delavci z dolgo delovno dobo imajo višje plače in dajatve, zato so za podjetja dražji. V nekaterih primerih njihove izkušnje pomenijo dodano vrednost, ki te stroške upraviči, situacija pa je drugačna v primeru nizkokvalificirane delovne sile, predvsem v proizvodnih podjetjih. V starajoči se družbi je za taka podjetja doma na voljo manj poceni (mlade) delovne sile, zato iščejo svoje delavce drugje, v državah v razvoju.

Najboljši primer hitrega razvoja zaradi množičnega seljenja proizvodnje v države z mlajšim prebivalstvom je Kitajska. Kitajska je v zadnjih desetletjih aktivno spodbudila več sto milijonov mladih ljudi, da se preselijo v mesta. Širijo se obstoječe metropole, nekatere, kot je na primer Shenzen, pa so zgrajene povsem na novo, da bi zadostili potrebam novih tovarn. Gre za številke, ki so skorajda nepredstavljive. Podjetje Foxconn Technology Group, ki je eno največjih svetovnih proizvajalcev elektronike, zaposluje skoraj milijon delavcev, od katerih so skoraj vsi mlajši od 25 let. Starejši delavci so izključeni, ostajajo na robu družbe, na nerazvitem podeželju ali v obrobnih mestnih četrtih. Vendar pa se bo morala Kitajska kmalu soočiti z lastnim staranjem prebivalstva. V času ene generacije bo njena populacija starejša od populacije ZDA, kar bo pomenilo izgubo ekonomske prednosti, ki jo prinaša mlada delovna sila. Eden največjih političnih strahov Kitajske je, da se bo postarala, preden se pridruži razvitim državam. Da bi se temu izognili, poskušajo privabiti svetovni kapital in produkcijo, dokler je njena delovna sila še mlada. V veliki meri to delajo tudi tako, da delavcem ne omogočajo pravic do pokojnine in zdravstvenega varstva. Ponujajo mlade delavce s kratko delovno dobo in zanemarljivimi dajatvami. Kitajska ni edina, ki privlači globalni posel in investitorje. Večina držav v razvoju, predvsem v Aziji in Latinski Ameriki deluje na podoben način.

Staranje prebivalstva torej pospešuje globalizacijo, hkrati pa globalizacija in z njo povezana urbanizacija povratno vplivata na staranje prebivalstva. Globalizacija je omogočila lažjo izmenjavo tehnologij, medicinskega znanja in predvsem porasta pismenosti, kar so vse pozitivni dejavniki, ki prispevajo k podaljševanju življenjske dobe. Hkrati pa je v globaliziranem svetu rodnost nizka. Čas izobraževanja se podaljšuje, vse več mladih žensk je zaposlenih in odlaga rojevanje otrok, dodatni dejavnik je tudi to, da je vzgoja otrok v mestih dražja.

Tržna naravnanost v mlado delovno silo po eni strani povzroča seljenje proizvodnih obratov v mlade države, po drugi strani pa masovno imigracijo v razvite države s starajočo se populacijo. Ti premiki lahko do neke mere omilijo hitrost staranja prebivalstva v neki državi, kar se kaže na primeru ZDA. Vendar pa mladi imigranti za seboj puščajo starejše generacije, kar za emigrantsko državo pomeni, da se bo postarala hitreje; manj mlade delovne sile pa pomeni tudi manjšo možnost razvoja. Medtem v razvitih državah zunanje izvajanje del pomeni izgubo delovnih mest, predvsem za starejše delavce v proizvodnji, ki so z vidika trga dela med najranljivejšimi. Starejši delavci se težje prilagodijo na izgubo službe, novo zaposlitev iščejo dlje časa, težje osvojijo nove veščine in so deležni največjih izgub na račun globalizirane ekonomije. Številna področja sveta, ki se najhitreje starajo, so danes v državah v razvoju tudi zato, ker je tam urbanizacija najhitrejša. Težko si je zamisliti situacijo, v kateri se ljudje zopet selijo na podeželje in imajo večje družine. Današnje mlade države, kot je Kitajska, bodo v prihodnosti tiste, ki bodo iskale mlajše delavce v tujini. Za vsako naslednjo mlado državo v tem procesu pa je zelo verjetno, da se bo postarala še hitreje kot mlade države pred njo.

Avtor tako opozarja na nekatere vidike staranja, ki jih le-to prinaša svetovnemu gospodarskemu in ekonomskemu ravnovesju, vendar pa hkrati pušča vtis, da globalna moč temelji na tem, v kolikšni meri je država pripravljena zanemariti svoje starejše državljane in ne ponuja odgovorov na številne izzive in vprašanja, povezana s staranjem prebivalstva. Daljše življenje in manjše število otrok pomenita tudi, da je vse več ljudi s kakovostno izobrazbo in številnimi izkušnjami. Morda je to tisti potencial, ki ga bomo morali izkoristiti v prihodnosti, saj gospodarski modeli, ki temeljijo na mladi delovni sili, kmalu ne bodo več vzdržni. Pravi globalni izziv v spremenjenih družbenih pogojih tako še vedno ostaja premik v smeri k starejšim delavcem, njihovemu znanju in izkušnjam.