Zdravo in aktivno staranje za vse Evropejce »II«, VII. evropski kongres Mednarodne zveze za gerontologijo in geriatrijo (IAGG)

Bologna, Palazzo della Cultura e dei Congressi, 14.–17. april 2011

Mednarodna zveza za gerontologijo in geriatrijo (ang. International Association of Gerontology and Geriatrics, IAGG) vsaka štiri leta organizira mednarodni evropski gerontološki kongres. Skupaj s svetovnim gerontološkim kongresom (naslednji bo potekal čez dve leti v Seulu, v Južni Koreji) je ta kongres eden od ključnih načinov, s katerimi IAGG dosega svoje cilje. Na njem se zberejo mednarodno priznani strokovnjaki s področij gerontologije in geriatrije ter delijo svoje znanje in izkušnje preko plenarnih predstavitev, simpozijev, ustnih predstavitev in posterjev. Strokovnjaki prihajajo z raznovrstnih področij od biologije, biomedicine, kemije in inženirstva pa do medicine, zdravstvene nege, psihologije, družbenih znanosti, javnega zdravstva in politike. Letošnji kongres je potekal aprila v Bologni. Udeležili smo se ga tudi predstavniki Inštituta Antona Trstenjaka, in sicer s prvimi izsledki iz raziskave Stališča, potrebe in zmožnosti, ki jih imajo prebivalci RS, stari 50 in več let, na področju zdravja in socialnega funkcioniranja. Predstavljali smo nekaj ugotovitev na področjih kakovosti življenja starejših ter dolgotrajne oskrbe. V štirih dneh predavanj in predstavitev so bile prikazane številne nove ugotovitve, od katerih bomo povzeli nekaj najzanimivejših.

Padci

Precejšen del vsebin je bil namenjen tematiki padcev, njihovim posledicam in preprečevanju. V enem od simpozijev, posvečenim padcem, so posebno pozornost namenili metodam merjenja. Eden od dejavnikov tveganja za padec je tudi strah pred padci, vendar raziskovanje le-tega temelji na številnih različnih merskih inštrumentih. Uporabljajo se različne metode od preprostih vprašanj, kot je »Ali vas je strah padcev?«, do psihometrično izdelanih merskih pripomočkov, ki ponujajo širši vpogled v tematiko. V primerjavah različnih metod se je izkazalo, da se kompleksnejši vprašalniki ponašajo z večjo zanesljivostjo in veljavnostjo, medtem ko so posamezna vprašanja manj primerna. Vsebinsko je pri strahu pred padci pomembno, na kaj se strah nanaša. Pogosto namreč ne gre le za strah pred poškodbo in nezmožnostjo, pač pa tudi za strah pred sramom in izgubo socialne identitete. Starejši se bojijo, da bodo osramočeni, brez kontrole, breme drugim … Novejši vprašalniki prav tako upoštevajo, da se strah pred padci povezuje z različnimi aktivnostmi. Nekoga tako na primer ni strah, da bi padel v stanovanju, strah pa mu lahko preprečuje, da bi opravljal dela na vrtu ipd.

Pri analizi padcev starejših v domovih za stare se je pokazalo, da do kar 41 % padcev pride pri prehodih med stanji ležanja ali sedenja in stanja. Tako bo potrebno v preventivi padcev pozornost nameniti tudi ergonomiji stolov in postelj in jih oblikovati v skladu s starosti prijaznimi načeli. Če primerjamo razna opravila glede na število padcev na enoto aktivnosti, posebno izstopata kopalnica in stranišče, saj se na vsakem koraku pripeti več dogodkov in prehodov. Programi preprečevanja padcev naj v telesno vadbo zato vključijo prav prehode.

Kljub množičnemu razvoju tehnologij in pripomočkov za pomoč starejšim so zaenkrat le-ti imeli izredno majhen družbeni in tržni vpliv, saj take pripomočke uporablja le 4,5 % vseh potencialnih uporabnikov. S tem je povezana nizka sprejemljivost, zanesljivost in ergonomičnost pripomočkov, hkrati pa tudi relativno visoka stopnja lažnih alarmov. Deloma je to tudi posledica primanjkljaja natančnih podatkov o resničnih padcih, saj večina študij temelji na simuliranih padcih v laboratorijih. Novejši raziskovalni merski pripomočki pa že omogočajo nemoteče nošenje v domačem okolju in zbiranje podatkov o realnih padcih, kar je dobra osnova za prihodnje študije na tem področju.

Starost in okolje

Pri preučevanju kakovostnega staranja obstaja nevarnost, da se raziskovalci pretirano osredotočijo na osebne vire in moči, pri tem pa zanemarijo kontekst in okoljske dejavnike. Obstaja težnja po dekontekstualizaciji staranja. Hans Werner-Wahl je poudaril, da gre pri staranju za sovplivanje tako osebnih kot okoljskih dejavnikov, upoštevati pa je potrebno tudi fizično-prostorsko-tehnološko okolje, življenjski potek in zgodovinske spremembe. V starosti se zmanjša poudarek na agentnosti (tj. delovanju v okolju) in poveča poudarek na pripadnosti. Današnji starejši prihajajo v konflikt med poudarjeno družbeno težnjo po ohranjanju agentnosti, kolikor dolgo je le mogoče, in naravno težnjo po poudarjanju pripadnosti v kasnejših letih življenja.

Maria Haak je predstavila projekt ENABLE-AGE. Model dobrega življenja, ki so ga upoštevali v projektu, vključuje poleg vedenjskih kompetenc, psihološkega blagostanja in zaznane kvalitete življenja tudi objektivne značilnosti okolja. V projektu so preučevali, kako se domače okolje povezuje z zdravim staranjem. Judith Phillips je predstavila raziskavo o uporabi nepoznanega prostora pri starejših. Pri tem so z različnimi metodami ugotovili, da se kognitivni zemljevidi okolja ključno povezujejo s pomenom, ki ga ima okolje za posameznika. Znajdenje v okolju pomeni tudi uporabo pomenskih informacij, spominov in zgodovine nekega kraja. Vse te informacije pa seveda manjkajo, kadar se človek znajde v neznanem okolju. V raziskavi so uporabili različne tehnike, med drugim tudi simulacijo sprehoda po neznanem mestu v projekcijski sobi z več platni in sprehod v realnem okolju. Ugotovili so, da laboratorijske metode pomembno podcenjujejo kompleksnost okolja. Pri pravem sprehodu je pogosto prihajalo do senzornih in informacijskih preobremenitev, starejši so predvsem poudarjali hrup, ki v laboratoriju ni bil prisoten. Medtem ko so starejši v laboratoriju zlahka opazili različne znake (na primer za stranišča in avtobusne postaje), pa je večja kognitivna obremenitev v realnem okolju pomenila tudi večje težave pri opažanju znakov med samo hojo. Načrtovalci okolij morajo te omejitve upoštevati in načrtovane ureditve preizkusiti v realnem okolju.

Emocionalni vidiki staranja

Guadalupe M. Jiménez je predstavila navidezni paradoks subjektivnega blagostanja, ki se pojavlja v starosti. Kljub številnim izgubam, s katerimi se soočajo starejši (od fizičnih do družbenih), se njihov občutek blagostanja ne zmanjša. To dejstvo raziskovalci razlagajo z več socio-emocionalnimi viri, s katerimi razpolagajo starejši, in s povečano psihološko odpornostjo. S starostjo pride do različnih čustvenih sprememb, na primer v pogostosti in intenziteti čustev. Starejši ljudje bolj potlačujejo svoja čustva. Sprememba je še posebno izrazita pri ženskah. Medtem ko mladi in srednje stari moški čustva potlačujejo bolj kot ženske, pa jih le-te v starosti »dohitijo« in med njimi ni več razlik. Prihaja tudi do sprememb v čustveni pozornosti. Starejši se manj posvečajo grožnjam iz okolja in so bolj pozorni na pozitivne informacije. Bolje se spominjajo pozitivnih dogodkov iz preteklosti, negativnim pa pripisujejo bolj pozitiven pomen. Zanimive so tudi spremembe v spoprijemanju s čustvi. Več je iskanja emocionalne podpore, sprejemanja in ponovnih ocen v pozitivni luči, hkrati pa tudi več potlačevanja, ki bi v mlajših letih veljalo za manj primeren način prilagajanja. V starosti pa pridobi bolj pozitivno funkcijo, saj je kontrola v starosti ključnega pomena. Ohranjena kontrola povečuje prožnost in omogoča prilagajanje ciljev.

Pereče teme v gerontologiji in geriatriji

V plenarnih predavanjih, ki so spremljala slovesno otvoritev konference, so predavatelji predstavili najbolj pereče teme v gerontologiji. Bruno Vellas, predsednik IAGG, je spregovoril o potrebi po povezovanju v gerontologiji in geriatriji. Predstavil je nekaj IAGG iniciativ, med drugim Globalno socialno iniciativo o staranju (ang. Global Social Innitiative on Ageing, GSIA). Njen namen je transnacionalno sodelovanje pri ustvarjanju in prenosu znanj v povezavi z globalnimi trendi in staranjem populacije. Pomembne teme so na primer vzdržnost starejše populacije na podeželju, medgeneracijska podpora, ekonomski vidiki in socialno skrbstvo.

Jean-Pierre Baeyens, predsednik evropske regije IAGG je govoril o pogosto spregledani temi – podhranjenosti v starosti. V današnjem času se znanost in stroka v veliko večji meri soočata s težavami debelosti, podhranjenost, ki je bila aktualna še pred nekaj desetletji, pa počasi izginja iz zdravstvene zavesti in postaja pozabljena tema medicine. Podhranjenost pri starejših lahko privede do sarkopenije, izgubljanja mišične mase, v drugi fazi pa do kaheksije, ki je hujša oblika mišične degeneracije z veliko možnostjo, da ne pride do okrevanja. Kar 15 % starejših zaužije manj kot 1000 kcal na dan, kar je manj kot polovica priporočenega povprečnega dnevnega vnosa kalorij. 15–25 % starejših, ki živijo doma, in kar 25–45 % starejših v bolnišnicah je podhranjenih. Obstaja močna povezava med praznim hladilnikom in možnostjo sprejetja v bolnišnico. Na tem področju je zavedanje problema zelo nizko, tako v družinah in med starejšimi samimi kot tudi med profesionalci. Le 33 % vseh primerov podhranjenosti je diagnosticiranih. Hkrati pa je diagnoza podhranjenosti enostavna – vse, kar je potrebno, je rutinsko preverjanje teže, ITM in prehranskih navad. Izvor podhranjenosti je lahko socialen, ekonomski, zdravstveni … Znano je, da manj jedo starejši, ki živijo sami, in da so skupni obroki dobra preventiva pred podhranjenostjo. Nekateri starejši jedo manj, ker si hrane ne morejo privoščiti. Tek pa spreminjajo tudi različna zdravila, zdravstvene težave z zobmi, zmanjšan občutek okusa, manjše izločanje sline ipd. Posledice podhranjenosti so resne in vključujejo bolezni, infekcije, smrtnost, padce ter pogosto nepopravljivo izgubo mišičnega tkiva. Med podhranjenimi je možnost smrti skoraj osemkrat večja kot pri normalno prehranjenih.

Jorge Pinto Antunes, predstavnik Evropske komisije, je predstavil pilotni evropski projekt Evropsko partnerstvo za inovacije za dejavno in zdravo staranje  (ang. European Innovation Partnership on Active and Healthy Ageing, EIP on AHA). Gre za projekt v okviru vodilne pobude Unija inovacij, katerega glavni cilj je do leta 2020 v EU povečati povprečno zdravo življenjsko dobo za dve leti. Projekt je osredotočen na uveljavljanje inovacij v širšem obsegu v primerjavi z današnjim na področjih, kot so spodbujanje zdravja, preventiva, zgodnje odkrivanje bolezni in zdravljenje, celostni in skupni sistem zdravstvenega in socialnega varstva, samostojno življenje in podporna tehnologija za starejše. Znano je, da imajo ženske daljšo pričakovano življenjsko dobo kot moški, vendar pa se spola ne razlikujeta v pričakovani zdravi življenjski dobi. Povprečen moški tako preživi 14 let v slabem zdravju, ženska pa kar 20. Dvig zdrave življenjske dobe za dve leti je ambiciozen cilj, katerega izpolnitev bo zahtevala vrsto sprememb in inovacij. Več informacij o partnerstvu je na voljo tudi na spletni strani http://ec.europa.eu/active-healthy-ageing.

Niccolò Marchionni, predsednik letošnjega kongresa in predsednik italijanskega združenja za gerontologijo in geriatrijo (it. Società Italiana di Gerontologia e Geriatria, SIGG), je predstavil poseben primer starostne diskriminacije v zdravstvu na primeru srčnih bolnikov. Podatki jasno kažejo, da se s starostjo zmanjšuje verjetnost, da bodo bolniki deležni najboljšega možnega zdravljenja. Medtem ko se učinkovitost klasičnega in naprednega zdravljenja pri mlajših bolnikih ne razlikuje, pa pri starejših napredno zdravljenje občutno poveča zmožnost okrevanja. Mlajši so torej deležni tretmajev, ki jim možnosti okrevanja ne povečajo, starejšim pa se take tretmaje odreka, čeprav je pri njih, sploh pri obstoju komorbidnosti, dodani učinek takega zdravljenja občutno večji.

Biologija staranja

Med bolj zanimivimi in dinamičnimi predavanji je bilo gotovo predavanje Rattana Suresha, ki je o staranju govoril z biološke perspektive. V biologiji je znan pojem esencialne življenjske dobe, to je dobe od rojstva do zaključka reproduktivne dobe. Pri ljudeh le-ta traja okoli 35–40 let. Maksimalna dokazano dosežena starost človeka je 122 let, povprečna pa med 75 in 80 let. Z biološkega vidika pride do staranja, ko presežemo esencialno življenjsko dobo. Ena od pomembnih ugotovitev biologije staranja je, da v nas ne obstajajo »morilski geni«, torej ni nikakršnega inherentnega mehanizma, notranje ure, ki bi v principu omejevala našo življenjsko dobo. Obstaja pa na stotine genov, ki vplivajo na staranje. Dejavniki, ki vplivajo na staranje, so hkrati tudi dejavniki, ki nas ohranjajo pri življenju. Gre za škodo, ki nastaja pri dihanju, metaboličnih procesih in kopiranju genetskega materiala, torej pri procesih, brez katerih življenje ni mogoče.

Človeka v interakciji z okoljem si lahko predstavljamo znotraj dveh območij – notranje je območje ranljivosti, zunanje pa homeodinamično območje. Homeodinamično območje zmanjšuje škodo, ki jo povzročajo vplivi iz okolja. Staranje je v svojem bistvu zmanjševanje homeodinamičnega območja, kar povečuje ranljivost in možnost bolezni. Pri zmanjševanju in preprečevanju škode ima pomemben pomen koncept hormeze. Gre za koristne oz. blagodejne učinke izpostavljanja nizkim dozam sicer škodljivih okoliščin na funkcionalno delovanje celic in organizma. Primer, ki ga vsi poznamo, je že vsakodnevna telovadba. Z besedami dr. Suresha: »Ko telovadimo, se najprej zgodi vse slabo, nato pa sledi vse dobro.« Majhna doza napora začasno poruši ravnovesje v telesu, povečajo se srčni utrip in tlak, vnos prostih radikalov, metabolni procesi … Vendar pa lahko kasneje zaradi telovadbe uživamo koristi, ki povečujejo našo odpornost in zdravje. Ta začasna preizkušnja za naše telo torej spodbuja obrambo pred izzivi. Hormetini so pogoji, ki omogočajo hormezo in so lahko fizični, psihološki, v zadnjem času se veliko govori tudi o prehranskih, na primer v preučevanju omejevanja vnosa kalorij ipd. Koncept hormeze ni samo stvar biologije, pojavlja se v psihologiji (na primer razvoj frustracijske tolerance, soočanje s stresom …) in tudi v duhovnosti (samopremagovanje in samopreseganje). Gre torej za mehanizem delovanja, ki povezuje zdravje in človekov razvoj na vseh nivojih človekovega delovanja: telesnem, psihološkem in duhovnem. Seveda pa koristni učinki hormeze temeljijo na preventivi, torej preprečevanju zmanjševanja homeodinamičnega območja. Priporoča se, da se s hormezo začne malo pred iztekom esencialne življenjske dobe. Še vedno pa je v zvezi s hormezo potrebna določena mera previdnosti, saj veliko raziskav temelji na poskusih z živalmi, manj pa je sistematičnih študij na ljudeh.

Obolevnost in umrljivost

Dorly J. H. Deeg je predstavila nekatere izsledke glede podaljševanja življenja v povezavi z umrljivostjo in obolevnostjo. Ključno vprašanje pri dolgem življenju je, ali podaljšanje življenjske dobe spremlja tudi izboljšanje zdravja. Do daljše življenjske dobe je prišlo zaradi manjše umrljivosti v vseh življenjskih obdobjih – otroštvu, odraslosti in starosti. V otroštvu predvsem zaradi boljše higiene, v odraslosti kot posledica socialnega varstva, v starosti pa zaradi napredka v zdravstveni oskrbi in negi. V današnjem času je zato umrljivost koncentrirana v poznih letih življenja. Vzorec obolevnosti je sledil epidemiološki tranziciji iz prevladujočih nalezljivih v prevladujoče nenalezljive degenerativne bolezni. Vprašanje je, ali se hkrati s podaljševanjem življenjske dobe pojavlja tudi t. i. zgostitev obolevnosti (ang. compression of morbidity, slabo zdravje zgolj v poznih letih) ali pa prihaja do razširjenja obolevnosti (ang. expansion of morbidity), ko obolevnost ne sledi vzorcu smrtnosti in tako ljudje preživijo veliko let v slabem zdravju. Slednje lahko označimo tudi za t. i. »neuspeh uspeha«, saj podaljšanje življenjske dobe pomeni podaljšanje obdobja slabega zdravja. Želeli bi si, da bi epidemiološka tranzicija prešla v svojo zadnjo teoretično fazo, fazo zakasnelih degenerativnih bolezni, ko bi se le-te pojavile tik pred smrtjo, če sploh.

Teorija zgostitve obolevnosti je nastala na podlagi podatkov iz ZDA, ki kažejo trend zmanjševanja obolevnosti. Vendar pa podatki mednarodne primerjalne študije kažejo, da v kar petih od dvanajstih vključenih držav ni dokazov za zgostitev obolevnosti. V zadnjih letih je naraslo število kroničnih bolnikov, predvsem takih z milo obliko nezmožnosti, večji pa je tudi delež posameznikov, ki svoje zdravje ocenjujejo kot srednje ali slabo. Zelo verjetno je, da bodo vzorci obolevnosti še naprej različni v različnih državah, zato se pri raziskovanju zgostitve obolevnosti ne bi smeli naslanjati zgolj na podatke iz ZDA. Ključnega pomena je ugotoviti, kaj je tisto, kar dela države različne – zakaj pri nekaterih prihaja do zgostitve, v drugih pa do širitve obolevnosti.

Kritična gerontologija

Simon Biggs je predstavil zanimiv sociološko-psihološki vidik demografskih sprememb. Pomenljiva je že njegova formulacija bodoče demografske »piramide«, saj bo le-ta imela obliko krste. Veliko se govori o tem, kaj to pomeni za vzdržnost ekonomskih, zdravstvenih in socialnih sistemov, predavatelj pa je poudaril, da gre tudi za vprašanje empatične vzdržnosti. Daljše življenje se skoraj izključno interpretira z vidika ekonomskega redukcionizma, ko daljše življenje enostavno pomeni tudi podaljševanje delovne dobe in s tem direktne ekonomsko-tržne koristi. Prihaja do vse večje uniformnosti med generacijami, kar pa vodi tudi do tekmovanja, saj se potegujejo za isti družbeni prostor – prostor dela. Meje med generacijami so zabrisane, prihaja do konfliktov in ambivalentnosti. Nasproti temu se postavlja koncept generacijske inteligentnosti, ki označuje zavest o starostno specifičnih življenjskih nalogah, empatično doživljanje položaja drugih generacij ter sposobnost pogajanj. Prihodnost družbe in soočanje z bodočimi izzivi bo ključno odvisna od generacijske inteligentnosti njenih posameznikov.

Kongres je torej ponudil dober pregled trenutnega dogajanja na področju gerontologije in geriatrije v raziskovanju in praksi. Posebni poudarki so bili namenjeni sodelovanju in povezovanju med državami in različnimi strokami, upoštevanju vseživljenjske perspektive in konteksta ter premiku od biogerontološkega in zdravstvenega fokusa k bolj celostnemu pogledu, ki vključuje ekonomske, sociološke, psihološke, družbene, socialnovarstvene, okoljske, tehnološke in druge vidike. Vse bolj pomembne postajajo teme, kot so aktivno staranje, neenakosti, družbena vključenost in sodelovanje, socialno varstvo, mentalne sposobnosti, stališča in predsodki, tehnologija in okoljska ureditev.

Martina Starc

Bologna, Palazzo della Cultura e dei Congressi, 14.–17. april 2011

Mednarodna zveza za gerontologijo in geriatrijo (ang. International Association of Gerontology and Geriatrics, IAGG) vsaka štiri leta organizira mednarodni evropski gerontološki kongres. Skupaj s svetovnim gerontološkim kongresom (naslednji bo potekal čez dve leti v Seulu, v Južni Koreji) je ta kongres eden od ključnih načinov, s katerimi IAGG dosega svoje cilje. Na njem se zberejo mednarodno priznani strokovnjaki s področij gerontologije in geriatrije ter delijo svoje znanje in izkušnje preko plenarnih predstavitev, simpozijev, ustnih predstavitev in posterjev. Strokovnjaki prihajajo z raznovrstnih področij od biologije, biomedicine, kemije in inženirstva pa do medicine, zdravstvene nege, psihologije, družbenih znanosti, javnega zdravstva in politike. Letošnji kongres je potekal aprila v Bologni. Udeležili smo se ga tudi predstavniki Inštituta Antona Trstenjaka, in sicer s prvimi izsledki iz raziskave Stališča, potrebe in zmožnosti, ki jih imajo prebivalci RS, stari 50 in več let, na področju zdravja in socialnega funkcioniranja. Predstavljali smo nekaj ugotovitev na področjih kakovosti življenja starejših ter dolgotrajne oskrbe. V štirih dneh predavanj in predstavitev so bile prikazane številne nove ugotovitve, od katerih bomo povzeli nekaj najzanimivejših.

Padci

Precejšen del vsebin je bil namenjen tematiki padcev, njihovim posledicam in preprečevanju. V enem od simpozijev, posvečenim padcem, so posebno pozornost namenili metodam merjenja. Eden od dejavnikov tveganja za padec je tudi strah pred padci, vendar raziskovanje le-tega temelji na številnih različnih merskih inštrumentih. Uporabljajo se različne metode od preprostih vprašanj, kot je »Ali vas je strah padcev?«, do psihometrično izdelanih merskih pripomočkov, ki ponujajo širši vpogled v tematiko. V primerjavah različnih metod se je izkazalo, da se kompleksnejši vprašalniki ponašajo z večjo zanesljivostjo in veljavnostjo, medtem ko so posamezna vprašanja manj primerna. Vsebinsko je pri strahu pred padci pomembno, na kaj se strah nanaša. Pogosto namreč ne gre le za strah pred poškodbo in nezmožnostjo, pač pa tudi za strah pred sramom in izgubo socialne identitete. Starejši se bojijo, da bodo osramočeni, brez kontrole, breme drugim … Novejši vprašalniki prav tako upoštevajo, da se strah pred padci povezuje z različnimi aktivnostmi. Nekoga tako na primer ni strah, da bi padel v stanovanju, strah pa mu lahko preprečuje, da bi opravljal dela na vrtu ipd.

Pri analizi padcev starejših v domovih za stare se je pokazalo, da do kar 41 % padcev pride pri prehodih med stanji ležanja ali sedenja in stanja. Tako bo potrebno v preventivi padcev pozornost nameniti tudi ergonomiji stolov in postelj in jih oblikovati v skladu s starosti prijaznimi načeli. Če primerjamo razna opravila glede na število padcev na enoto aktivnosti, posebno izstopata kopalnica in stranišče, saj se na vsakem koraku pripeti več dogodkov in prehodov. Programi preprečevanja padcev naj v telesno vadbo zato vključijo prav prehode.

Kljub množičnemu razvoju tehnologij in pripomočkov za pomoč starejšim so zaenkrat le-ti imeli izredno majhen družbeni in tržni vpliv, saj take pripomočke uporablja le 4,5 % vseh potencialnih uporabnikov. S tem je povezana nizka sprejemljivost, zanesljivost in ergonomičnost pripomočkov, hkrati pa tudi relativno visoka stopnja lažnih alarmov. Deloma je to tudi posledica primanjkljaja natančnih podatkov o resničnih padcih, saj večina študij temelji na simuliranih padcih v laboratorijih. Novejši raziskovalni merski pripomočki pa že omogočajo nemoteče nošenje v domačem okolju in zbiranje podatkov o realnih padcih, kar je dobra osnova za prihodnje študije na tem področju.

Starost in okolje

Pri preučevanju kakovostnega staranja obstaja nevarnost, da se raziskovalci pretirano osredotočijo na osebne vire in moči, pri tem pa zanemarijo kontekst in okoljske dejavnike. Obstaja težnja po dekontekstualizaciji staranja. Hans Werner-Wahl je poudaril, da gre pri staranju za sovplivanje tako osebnih kot okoljskih dejavnikov, upoštevati pa je potrebno tudi fizično-prostorsko-tehnološko okolje, življenjski potek in zgodovinske spremembe. V starosti se zmanjša poudarek na agentnosti (tj. delovanju v okolju) in poveča poudarek na pripadnosti. Današnji starejši prihajajo v konflikt med poudarjeno družbeno težnjo po ohranjanju agentnosti, kolikor dolgo je le mogoče, in naravno težnjo po poudarjanju pripadnosti v kasnejših letih življenja.

Maria Haak je predstavila projekt ENABLE-AGE. Model dobrega življenja, ki so ga upoštevali v projektu, vključuje poleg vedenjskih kompetenc, psihološkega blagostanja in zaznane kvalitete življenja tudi objektivne značilnosti okolja. V projektu so preučevali, kako se domače okolje povezuje z zdravim staranjem. Judith Phillips je predstavila raziskavo o uporabi nepoznanega prostora pri starejših. Pri tem so z različnimi metodami ugotovili, da se kognitivni zemljevidi okolja ključno povezujejo s pomenom, ki ga ima okolje za posameznika. Znajdenje v okolju pomeni tudi uporabo pomenskih informacij, spominov in zgodovine nekega kraja. Vse te informacije pa seveda manjkajo, kadar se človek znajde v neznanem okolju. V raziskavi so uporabili različne tehnike, med drugim tudi simulacijo sprehoda po neznanem mestu v projekcijski sobi z več platni in sprehod v realnem okolju. Ugotovili so, da laboratorijske metode pomembno podcenjujejo kompleksnost okolja. Pri pravem sprehodu je pogosto prihajalo do senzornih in informacijskih preobremenitev, starejši so predvsem poudarjali hrup, ki v laboratoriju ni bil prisoten. Medtem ko so starejši v laboratoriju zlahka opazili različne znake (na primer za stranišča in avtobusne postaje), pa je večja kognitivna obremenitev v realnem okolju pomenila tudi večje težave pri opažanju znakov med samo hojo. Načrtovalci okolij morajo te omejitve upoštevati in načrtovane ureditve preizkusiti v realnem okolju.

Emocionalni vidiki staranja

Guadalupe M. Jiménez je predstavila navidezni paradoks subjektivnega blagostanja, ki se pojavlja v starosti. Kljub številnim izgubam, s katerimi se soočajo starejši (od fizičnih do družbenih), se njihov občutek blagostanja ne zmanjša. To dejstvo raziskovalci razlagajo z več socio-emocionalnimi viri, s katerimi razpolagajo starejši, in s povečano psihološko odpornostjo. S starostjo pride do različnih čustvenih sprememb, na primer v pogostosti in intenziteti čustev. Starejši ljudje bolj potlačujejo svoja čustva. Sprememba je še posebno izrazita pri ženskah. Medtem ko mladi in srednje stari moški čustva potlačujejo bolj kot ženske, pa jih le-te v starosti »dohitijo« in med njimi ni več razlik. Prihaja tudi do sprememb v čustveni pozornosti. Starejši se manj posvečajo grožnjam iz okolja in so bolj pozorni na pozitivne informacije. Bolje se spominjajo pozitivnih dogodkov iz preteklosti, negativnim pa pripisujejo bolj pozitiven pomen. Zanimive so tudi spremembe v spoprijemanju s čustvi. Več je iskanja emocionalne podpore, sprejemanja in ponovnih ocen v pozitivni luči, hkrati pa tudi več potlačevanja, ki bi v mlajših letih veljalo za manj primeren način prilagajanja. V starosti pa pridobi bolj pozitivno funkcijo, saj je kontrola v starosti ključnega pomena. Ohranjena kontrola povečuje prožnost in omogoča prilagajanje ciljev.

Pereče teme v gerontologiji in geriatriji

V plenarnih predavanjih, ki so spremljala slovesno otvoritev konference, so predavatelji predstavili najbolj pereče teme v gerontologiji. Bruno Vellas, predsednik IAGG, je spregovoril o potrebi po povezovanju v gerontologiji in geriatriji. Predstavil je nekaj IAGG iniciativ, med drugim Globalno socialno iniciativo o staranju (ang. Global Social Innitiative on Ageing, GSIA). Njen namen je transnacionalno sodelovanje pri ustvarjanju in prenosu znanj v povezavi z globalnimi trendi in staranjem populacije. Pomembne teme so na primer vzdržnost starejše populacije na podeželju, medgeneracijska podpora, ekonomski vidiki in socialno skrbstvo.

Jean-Pierre Baeyens, predsednik evropske regije IAGG je govoril o pogosto spregledani temi – podhranjenosti v starosti. V današnjem času se znanost in stroka v veliko večji meri soočata s težavami debelosti, podhranjenost, ki je bila aktualna še pred nekaj desetletji, pa počasi izginja iz zdravstvene zavesti in postaja pozabljena tema medicine. Podhranjenost pri starejših lahko privede do sarkopenije, izgubljanja mišične mase, v drugi fazi pa do kaheksije, ki je hujša oblika mišične degeneracije z veliko možnostjo, da ne pride do okrevanja. Kar 15 % starejših zaužije manj kot 1000 kcal na dan, kar je manj kot polovica priporočenega povprečnega dnevnega vnosa kalorij. 15–25 % starejših, ki živijo doma, in kar 25–45 % starejših v bolnišnicah je podhranjenih. Obstaja močna povezava med praznim hladilnikom in možnostjo sprejetja v bolnišnico. Na tem področju je zavedanje problema zelo nizko, tako v družinah in med starejšimi samimi kot tudi med profesionalci. Le 33 % vseh primerov podhranjenosti je diagnosticiranih. Hkrati pa je diagnoza podhranjenosti enostavna – vse, kar je potrebno, je rutinsko preverjanje teže, ITM in prehranskih navad. Izvor podhranjenosti je lahko socialen, ekonomski, zdravstveni … Znano je, da manj jedo starejši, ki živijo sami, in da so skupni obroki dobra preventiva pred podhranjenostjo. Nekateri starejši jedo manj, ker si hrane ne morejo privoščiti. Tek pa spreminjajo tudi različna zdravila, zdravstvene težave z zobmi, zmanjšan občutek okusa, manjše izločanje sline ipd. Posledice podhranjenosti so resne in vključujejo bolezni, infekcije, smrtnost, padce ter pogosto nepopravljivo izgubo mišičnega tkiva. Med podhranjenimi je možnost smrti skoraj osemkrat večja kot pri normalno prehranjenih.

Jorge Pinto Antunes, predstavnik Evropske komisije, je predstavil pilotni evropski projekt Evropsko partnerstvo za inovacije za dejavno in zdravo staranje  (ang. European Innovation Partnership on Active and Healthy Ageing, EIP on AHA). Gre za projekt v okviru vodilne pobude Unija inovacij, katerega glavni cilj je do leta 2020 v EU povečati povprečno zdravo življenjsko dobo za dve leti. Projekt je osredotočen na uveljavljanje inovacij v širšem obsegu v primerjavi z današnjim na področjih, kot so spodbujanje zdravja, preventiva, zgodnje odkrivanje bolezni in zdravljenje, celostni in skupni sistem zdravstvenega in socialnega varstva, samostojno življenje in podporna tehnologija za starejše. Znano je, da imajo ženske daljšo pričakovano življenjsko dobo kot moški, vendar pa se spola ne razlikujeta v pričakovani zdravi življenjski dobi. Povprečen moški tako preživi 14 let v slabem zdravju, ženska pa kar 20. Dvig zdrave življenjske dobe za dve leti je ambiciozen cilj, katerega izpolnitev bo zahtevala vrsto sprememb in inovacij. Več informacij o partnerstvu je na voljo tudi na spletni strani http://ec.europa.eu/active-healthy-ageing.

Niccolò Marchionni, predsednik letošnjega kongresa in predsednik italijanskega združenja za gerontologijo in geriatrijo (it. Società Italiana di Gerontologia e Geriatria, SIGG), je predstavil poseben primer starostne diskriminacije v zdravstvu na primeru srčnih bolnikov. Podatki jasno kažejo, da se s starostjo zmanjšuje verjetnost, da bodo bolniki deležni najboljšega možnega zdravljenja. Medtem ko se učinkovitost klasičnega in naprednega zdravljenja pri mlajših bolnikih ne razlikuje, pa pri starejših napredno zdravljenje občutno poveča zmožnost okrevanja. Mlajši so torej deležni tretmajev, ki jim možnosti okrevanja ne povečajo, starejšim pa se take tretmaje odreka, čeprav je pri njih, sploh pri obstoju komorbidnosti, dodani učinek takega zdravljenja občutno večji.

Biologija staranja

Med bolj zanimivimi in dinamičnimi predavanji je bilo gotovo predavanje Rattana Suresha, ki je o staranju govoril z biološke perspektive. V biologiji je znan pojem esencialne življenjske dobe, to je dobe od rojstva do zaključka reproduktivne dobe. Pri ljudeh le-ta traja okoli 35–40 let. Maksimalna dokazano dosežena starost človeka je 122 let, povprečna pa med 75 in 80 let. Z biološkega vidika pride do staranja, ko presežemo esencialno življenjsko dobo. Ena od pomembnih ugotovitev biologije staranja je, da v nas ne obstajajo »morilski geni«, torej ni nikakršnega inherentnega mehanizma, notranje ure, ki bi v principu omejevala našo življenjsko dobo. Obstaja pa na stotine genov, ki vplivajo na staranje. Dejavniki, ki vplivajo na staranje, so hkrati tudi dejavniki, ki nas ohranjajo pri življenju. Gre za škodo, ki nastaja pri dihanju, metaboličnih procesih in kopiranju genetskega materiala, torej pri procesih, brez katerih življenje ni mogoče.

Človeka v interakciji z okoljem si lahko predstavljamo znotraj dveh območij – notranje je območje ranljivosti, zunanje pa homeodinamično območje. Homeodinamično območje zmanjšuje škodo, ki jo povzročajo vplivi iz okolja. Staranje je v svojem bistvu zmanjševanje homeodinamičnega območja, kar povečuje ranljivost in možnost bolezni. Pri zmanjševanju in preprečevanju škode ima pomemben pomen koncept hormeze. Gre za koristne oz. blagodejne učinke izpostavljanja nizkim dozam sicer škodljivih okoliščin na funkcionalno delovanje celic in organizma. Primer, ki ga vsi poznamo, je že vsakodnevna telovadba. Z besedami dr. Suresha: »Ko telovadimo, se najprej zgodi vse slabo, nato pa sledi vse dobro.« Majhna doza napora začasno poruši ravnovesje v telesu, povečajo se srčni utrip in tlak, vnos prostih radikalov, metabolni procesi … Vendar pa lahko kasneje zaradi telovadbe uživamo koristi, ki povečujejo našo odpornost in zdravje. Ta začasna preizkušnja za naše telo torej spodbuja obrambo pred izzivi. Hormetini so pogoji, ki omogočajo hormezo in so lahko fizični, psihološki, v zadnjem času se veliko govori tudi o prehranskih, na primer v preučevanju omejevanja vnosa kalorij ipd. Koncept hormeze ni samo stvar biologije, pojavlja se v psihologiji (na primer razvoj frustracijske tolerance, soočanje s stresom …) in tudi v duhovnosti (samopremagovanje in samopreseganje). Gre torej za mehanizem delovanja, ki povezuje zdravje in človekov razvoj na vseh nivojih človekovega delovanja: telesnem, psihološkem in duhovnem. Seveda pa koristni učinki hormeze temeljijo na preventivi, torej preprečevanju zmanjševanja homeodinamičnega območja. Priporoča se, da se s hormezo začne malo pred iztekom esencialne življenjske dobe. Še vedno pa je v zvezi s hormezo potrebna določena mera previdnosti, saj veliko raziskav temelji na poskusih z živalmi, manj pa je sistematičnih študij na ljudeh.

Obolevnost in umrljivost

Dorly J. H. Deeg je predstavila nekatere izsledke glede podaljševanja življenja v povezavi z umrljivostjo in obolevnostjo. Ključno vprašanje pri dolgem življenju je, ali podaljšanje življenjske dobe spremlja tudi izboljšanje zdravja. Do daljše življenjske dobe je prišlo zaradi manjše umrljivosti v vseh življenjskih obdobjih – otroštvu, odraslosti in starosti. V otroštvu predvsem zaradi boljše higiene, v odraslosti kot posledica socialnega varstva, v starosti pa zaradi napredka v zdravstveni oskrbi in negi. V današnjem času je zato umrljivost koncentrirana v poznih letih življenja. Vzorec obolevnosti je sledil epidemiološki tranziciji iz prevladujočih nalezljivih v prevladujoče nenalezljive degenerativne bolezni. Vprašanje je, ali se hkrati s podaljševanjem življenjske dobe pojavlja tudi t. i. zgostitev obolevnosti (ang. compression of morbidity, slabo zdravje zgolj v poznih letih) ali pa prihaja do razširjenja obolevnosti (ang. expansion of morbidity), ko obolevnost ne sledi vzorcu smrtnosti in tako ljudje preživijo veliko let v slabem zdravju. Slednje lahko označimo tudi za t. i. »neuspeh uspeha«, saj podaljšanje življenjske dobe pomeni podaljšanje obdobja slabega zdravja. Želeli bi si, da bi epidemiološka tranzicija prešla v svojo zadnjo teoretično fazo, fazo zakasnelih degenerativnih bolezni, ko bi se le-te pojavile tik pred smrtjo, če sploh.

Teorija zgostitve obolevnosti je nastala na podlagi podatkov iz ZDA, ki kažejo trend zmanjševanja obolevnosti. Vendar pa podatki mednarodne primerjalne študije kažejo, da v kar petih od dvanajstih vključenih držav ni dokazov za zgostitev obolevnosti. V zadnjih letih je naraslo število kroničnih bolnikov, predvsem takih z milo obliko nezmožnosti, večji pa je tudi delež posameznikov, ki svoje zdravje ocenjujejo kot srednje ali slabo. Zelo verjetno je, da bodo vzorci obolevnosti še naprej različni v različnih državah, zato se pri raziskovanju zgostitve obolevnosti ne bi smeli naslanjati zgolj na podatke iz ZDA. Ključnega pomena je ugotoviti, kaj je tisto, kar dela države različne – zakaj pri nekaterih prihaja do zgostitve, v drugih pa do širitve obolevnosti.

Kritična gerontologija

Simon Biggs je predstavil zanimiv sociološko-psihološki vidik demografskih sprememb. Pomenljiva je že njegova formulacija bodoče demografske »piramide«, saj bo le-ta imela obliko krste. Veliko se govori o tem, kaj to pomeni za vzdržnost ekonomskih, zdravstvenih in socialnih sistemov, predavatelj pa je poudaril, da gre tudi za vprašanje empatične vzdržnosti. Daljše življenje se skoraj izključno interpretira z vidika ekonomskega redukcionizma, ko daljše življenje enostavno pomeni tudi podaljševanje delovne dobe in s tem direktne ekonomsko-tržne koristi. Prihaja do vse večje uniformnosti med generacijami, kar pa vodi tudi do tekmovanja, saj se potegujejo za isti družbeni prostor – prostor dela. Meje med generacijami so zabrisane, prihaja do konfliktov in ambivalentnosti. Nasproti temu se postavlja koncept generacijske inteligentnosti, ki označuje zavest o starostno specifičnih življenjskih nalogah, empatično doživljanje položaja drugih generacij ter sposobnost pogajanj. Prihodnost družbe in soočanje z bodočimi izzivi bo ključno odvisna od generacijske inteligentnosti njenih posameznikov.

Kongres je torej ponudil dober pregled trenutnega dogajanja na področju gerontologije in geriatrije v raziskovanju in praksi. Posebni poudarki so bili namenjeni sodelovanju in povezovanju med državami in različnimi strokami, upoštevanju vseživljenjske perspektive in konteksta ter premiku od biogerontološkega in zdravstvenega fokusa k bolj celostnemu pogledu, ki vključuje ekonomske, sociološke, psihološke, družbene, socialnovarstvene, okoljske, tehnološke in druge vidike. Vse bolj pomembne postajajo teme, kot so aktivno staranje, neenakosti, družbena vključenost in sodelovanje, socialno varstvo, mentalne sposobnosti, stališča in predsodki, tehnologija in okoljska ureditev.

Martina Starc

Zdravo in aktivno staranje za vse Evropejce »II«, VII. evropski kongres Mednarodne zveze za gerontologijo in geriatrijo (IAGG)

Bologna, Palazzo della Cultura e dei Congressi, 14.–17. april 2011

Mednarodna zveza za gerontologijo in geriatrijo (ang. International Association of Gerontology and Geriatrics, IAGG) vsaka štiri leta organizira mednarodni evropski gerontološki kongres. Skupaj s svetovnim gerontološkim kongresom (naslednji bo potekal čez dve leti v Seulu, v Južni Koreji) je ta kongres eden od ključnih načinov, s katerimi IAGG dosega svoje cilje. Na njem se zberejo mednarodno priznani strokovnjaki s področij gerontologije in geriatrije ter delijo svoje znanje in izkušnje preko plenarnih predstavitev, simpozijev, ustnih predstavitev in posterjev. Strokovnjaki prihajajo z raznovrstnih področij od biologije, biomedicine, kemije in inženirstva pa do medicine, zdravstvene nege, psihologije, družbenih znanosti, javnega zdravstva in politike. Letošnji kongres je potekal aprila v Bologni. Udeležili smo se ga tudi predstavniki Inštituta Antona Trstenjaka, in sicer s prvimi izsledki iz raziskave Stališča, potrebe in zmožnosti, ki jih imajo prebivalci RS, stari 50 in več let, na področju zdravja in socialnega funkcioniranja. Predstavljali smo nekaj ugotovitev na področjih kakovosti življenja starejših ter dolgotrajne oskrbe. V štirih dneh predavanj in predstavitev so bile prikazane številne nove ugotovitve, od katerih bomo povzeli nekaj najzanimivejših.

Padci

Precejšen del vsebin je bil namenjen tematiki padcev, njihovim posledicam in preprečevanju. V enem od simpozijev, posvečenim padcem, so posebno pozornost namenili metodam merjenja. Eden od dejavnikov tveganja za padec je tudi strah pred padci, vendar raziskovanje le-tega temelji na številnih različnih merskih inštrumentih. Uporabljajo se različne metode od preprostih vprašanj, kot je »Ali vas je strah padcev?«, do psihometrično izdelanih merskih pripomočkov, ki ponujajo širši vpogled v tematiko. V primerjavah različnih metod se je izkazalo, da se kompleksnejši vprašalniki ponašajo z večjo zanesljivostjo in veljavnostjo, medtem ko so posamezna vprašanja manj primerna. Vsebinsko je pri strahu pred padci pomembno, na kaj se strah nanaša. Pogosto namreč ne gre le za strah pred poškodbo in nezmožnostjo, pač pa tudi za strah pred sramom in izgubo socialne identitete. Starejši se bojijo, da bodo osramočeni, brez kontrole, breme drugim … Novejši vprašalniki prav tako upoštevajo, da se strah pred padci povezuje z različnimi aktivnostmi. Nekoga tako na primer ni strah, da bi padel v stanovanju, strah pa mu lahko preprečuje, da bi opravljal dela na vrtu ipd.

Pri analizi padcev starejših v domovih za stare se je pokazalo, da do kar 41 % padcev pride pri prehodih med stanji ležanja ali sedenja in stanja. Tako bo potrebno v preventivi padcev pozornost nameniti tudi ergonomiji stolov in postelj in jih oblikovati v skladu s starosti prijaznimi načeli. Če primerjamo razna opravila glede na število padcev na enoto aktivnosti, posebno izstopata kopalnica in stranišče, saj se na vsakem koraku pripeti več dogodkov in prehodov. Programi preprečevanja padcev naj v telesno vadbo zato vključijo prav prehode.

Kljub množičnemu razvoju tehnologij in pripomočkov za pomoč starejšim so zaenkrat le-ti imeli izredno majhen družbeni in tržni vpliv, saj take pripomočke uporablja le 4,5 % vseh potencialnih uporabnikov. S tem je povezana nizka sprejemljivost, zanesljivost in ergonomičnost pripomočkov, hkrati pa tudi relativno visoka stopnja lažnih alarmov. Deloma je to tudi posledica primanjkljaja natančnih podatkov o resničnih padcih, saj večina študij temelji na simuliranih padcih v laboratorijih. Novejši raziskovalni merski pripomočki pa že omogočajo nemoteče nošenje v domačem okolju in zbiranje podatkov o realnih padcih, kar je dobra osnova za prihodnje študije na tem področju.

Starost in okolje

Pri preučevanju kakovostnega staranja obstaja nevarnost, da se raziskovalci pretirano osredotočijo na osebne vire in moči, pri tem pa zanemarijo kontekst in okoljske dejavnike. Obstaja težnja po dekontekstualizaciji staranja. Hans Werner-Wahl je poudaril, da gre pri staranju za sovplivanje tako osebnih kot okoljskih dejavnikov, upoštevati pa je potrebno tudi fizično-prostorsko-tehnološko okolje, življenjski potek in zgodovinske spremembe. V starosti se zmanjša poudarek na agentnosti (tj. delovanju v okolju) in poveča poudarek na pripadnosti. Današnji starejši prihajajo v konflikt med poudarjeno družbeno težnjo po ohranjanju agentnosti, kolikor dolgo je le mogoče, in naravno težnjo po poudarjanju pripadnosti v kasnejših letih življenja.

Maria Haak je predstavila projekt ENABLE-AGE. Model dobrega življenja, ki so ga upoštevali v projektu, vključuje poleg vedenjskih kompetenc, psihološkega blagostanja in zaznane