Slovenija v letu 2010 pripravlja sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo; avtor članka je član ožje vladne skupine, ki zakon pripravlja. V članku predstavi demografsko stanje in druge razloge, ki narekujejo ureditev nacionalnega sistema za dolgotrajno oskrbo z novim solidarnostnim zavarovanjem. Nato opredeli dolgotrajno oskrbo in pregledno predstavi njeno ureditev v predlogu novega slovenskega zakona.

Hipoglikemija je pri zdravljenju sladkorne bolezni še danes, kljub moderni tehnologiji in različnim zdravilom/insulinom, ki jih imamo na voljo, pomemben izziv tako za človeka s sladkorno boleznijo kot tudi za terapevtski tim. V prispevku skušam osvetliti naravo hipoglikemije, kako se z leti spreminja ter kako se kaže v starosti.

V članku predstavljamo rezultate raziskave, ki je potekala v okviru projekta Zdravila v tretjem življenjskem obdobju. Raziskovali smo razmere glede zdravljenja z zdravili pri osebah, starejših od 50 let. Z raziskavo smo želeli ugotoviti različne vplive na jemanje zdravil, navade starejših v zvezi z zdravili, njihov odnos do zdravljenja, kako ocenjujejo učinkovitost zdravil, ki jih jemljejo, in predvsem, kako ocenjujejo odnos med zdravnikom in bolnikom.

Rezultati, ki smo jih dobili, so pokazali statistično pomembne razlike pri jemanju zdravil glede na starost in izobrazbo.

Poleg pokazateljev, ki smo jih raziskovali, so se ob izvajanju naše raziskave izpostavila še nekatera druga vprašanja, ki bi jih bilo vredno podrobneje raziskati, in kar bi zagotovo prispevalo k racionalnejši uporabi zdravil, njihovi učinkovitosti in še posebej varnosti.

Obseg in pomen praktične in finančne pomoči, ki jo ostarelim staršem nudijo njihovi otroci srednjih let, se med 14 proučevanimi evropskimi državami močno razlikujeta (Avstrija, Belgija, Češka, Danska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Nizozemska, Poljska, Španija, Švedska in Švica). Praktično pomoč pri gospodinjskih opravilih in birokratskih zadevah bolj prakticirajo v severnih in zahodnoevropskih državah (Švedska, Danska, Belgija, Nizozemska in Irska), medtem ko je praktična pomoč v južni in vzhodni Evropi manj pogosta (Poljska, Španija, Grčija). Finančni transferji pa kažejo skoraj povsem nasproten trend razširjenosti, saj več otrok podpira starše v južnih in vzhodnih sistemih blaginje (predvsem Grčija in Poljska). Upoštevajoč sisteme držav na področju potreb, možnosti in družinskih struktur vidimo, da je socialna politika pomemben dejavnik za verjetnost medgeneracijskih transferjev starejšim ljudem: več, ko je javno zagotovljenih storitev in transferjev, več občasne pomoči nudijo svojim ostarelim staršem otroci, stari 50 let in več, hkrati pa jim manj finančno pomagajo, kar odraža delitev dela ali specializacijo med družino in državo.

V pestri skupini starih ljudi posebej slabo poznamo izobraževalno nedejavne. Iskali smo jih ob spremljanju študijskih krožkov in preučevanju ciljne skupine lastnic gozda, katerih formalna izobrazba pogosto zaostaja za ravnjo izobraženosti moških iste starosti. Stik z njimi na oddaljenem podeželju je bil težak, ker so same slabo vključene v širšo družbeno skupnost, javna skrb zanje pa je šibka, npr. infrastruktura za učenje odraslih na oddaljenem podeželju ni razvita.

Nabor prvih kvantitativnih in kvalitativnih podatkov o tistih, ki smo jih z raziskavo omejenega dosega sploh lahko analizirali, kaže, da jih poleg izbranih kriterijev povezujejo določene skupne značilnosti, med njimi to, da so v javnosti prezrte, a ne brez vpliva. Njihov status jim ne daje ugleda. Čeprav omogočajo prost dostop v gozd, njihov prispevek k razvoju in kakovosti bivanja nista vrednotena. Predstavljamo vtis o njihovih značilnostih in njihovo oceno lastnega položaja. Stik s starejšimi ženskami smo poskusili interpretirati z vidika moči te družbene skupine.

Lastnice gozda so po našem mnenju obsežen, a prezrt vir znanja in vrednot. Kljub jasnim načelom ekonomskega razvoja uporno vztrajajo v omejevanju skrbi zase v dobro skupnih in dolgoročnih koristi. Za prihodnost so spoznanja in vtisi o starejših ženskah na podeželju pomembna, ker izhajajo iz lokalnega okolja in so hkrati primer širše uporabnega življenjskega vzorca, npr. za čas ekonomske recesije. Predstavitev lastnic gozda, čeprav na podlagi nereprezentativnega vzorca, obenem daje vpogled v življenje starih ljudi na slovenskem podeželju in tako prispeva k njihovemu celovitejšemu spoznavanju in razumevanju.

Z naraščajočo dolgoživostjo se povečuje prevalenca kroničnih nenalezljivih bolezni. Z njimi naraščajo zdravstveni izdatki, potrebe po bolnišničnih storitvah in dolgotrajni oskrbi. Razvite države se soočajo z vprašanjem, kako na primeren način zadovoljiti obstoječe potrebe in kako tudi v prihodnosti zagotavljati finančno vzdržnost sistema, saj bo oskrba kroničnih in geriatričnega zdravljenja potrebnih bolnikov nujna prioriteta.

Dokument Evropske komisije obravnava problematiko dolgotrajne oskrbe v Evropski uniji in združuje analizo trenutnega stanja z napovedjo sprememb in oceno možnih rešitev v prihodnosti.

Nemško zvezno ministrstvo za zdravje je izdalo več publikacij o negi in oskrbi. Namenjene so vsem, ki potrebujejo nego, in pa družinskim in poklicnim oskrbovalcem. Za našo revijo bomo predstavili knjižico Nasveti o negi: vse, kar morate vedeti o negi (Ratgeber Pflege: Alles, was Sie zur Pflege wissen müssen), ki je izšla lansko leto. Prinaša splošne informacije o dolgotrajnem zavarovanju za oskrbo, nasvete, kam se lahko obrnemo v primeru, ko potrebujemo pomoč, informacije za družinske oskrbovalce ipd.

Knjigi Oskrba na domu in Dementnost v zakonu: begajoča sočasnost zakonskega razmerja in negovanja povezujejo številne podrobnosti, čeprav pristopata k domači oskrbi z dokaj različnih zornih kotov. Christine von Reibnitz z Univerze Wittgen/Herdecke, na kateri raziskuje mednarodne zdravstvene sisteme in o tem tudi predava, skupaj s sodelavci obravnava domačo oskrbo kot model oskrbe, ki se spreminja tako geografsko kot tudi strokovno in kulturno, Luitgard Francke z Visoke šole v Dortmundu (University of Applied Sciences and Arts) pa domačo oskrbo dementnih ljudi. Povezuje ju predvsem zavest o nujnosti novih izobraževalnih pristopov kot tudi upoštevanje gospodarskih, kulturnih in socialnih okolij, v katerih delujeta.

Knjižica z naslovom Petnajsta obletnica avstrijskega oskrbovalnega sistema: pregled socialnega uspeha v kronološkem zaporedju (15 Jahre österreichische Pflegevorsorge: Eine soziale Erfolgsbilanz im chronologischen Überblick), ki jo je leta 2008 izdalo avstrijsko Zvezno ministrstvo za socialo in varstvo potrošnikov, prinaša informacije o avstrijskem oskrbovalnem sistemu. Zadeve v zvezi z dolgotrajno oskrbo v Avstriji ureja zvezni zakon o oskrbovalnini (nem. Bundespflegegeldgesetz), ki je bil sprejet leta 1993 (analogno obstajajo ustrezni deželni zakoni), sledili so mu nadaljnji ukrepi. Zakon zagotavlja socialno varstvo vsem osebam, ki potrebujejo pomoč drugih, ne glede na njihove individualne potrebe ter neodvisno od starosti, prihodka in vzroka onemoglosti. Od uvedbe zakona število upravičencev kontinuirano narašča; leta 2008 je oskrbovalnino prejemalo že več kot 400.000 oseb.

Vedno več starih ljudi želi ostati na svojem domu, tudi ko potrebuje nego in oskrbo. Zato je leta 2007 avstrijsko Zvezno ministrstvo za gospodarstvo, družino in mladino v sodelovanju z Zveznim ministrstvom za delo, socialo in zaščito potrošnikov razvilo model, ki uvaja in legalizira 24-urno varstvo na domu. Svojci, ki sami ne morejo 24 ur oskrbovati onemoglega družinskega člana, lahko poiščejo pri tem pomoč. Hkrati so določili tudi standarde za zagotavljanje kakovosti varstva na domu, kot je npr. nadzorovanje kakovosti z obiski na domu, ki jih izvajajo usposobljeni negovalci.

Avtorji Frieder R. Lang, Sabine A. Engel, Roland Rupprecht, Magdalena Sonnenberg in Anna Szymanska z Inštituta za psihogerontologijo na Univerzi Erlangen-Nürnberg so leta 2007 po naročilu Bavarskega ministrstva za delo, socialne zadeve, družine in ženske naredili terensko študijo o prednostih in slabostih namestitve oskrbovancev v eno- in dvoposteljne sobe v domovih za stare in negovalnih domovih v Nemčiji in na Bavarskem. Zaključno poročilo z naslovom Enoposteljne sobe v domu za stare in negovalnem domu (Das Einzelzimmer im Alten- und Pflegeheim), ki obsega 85 strani, je bilo objavljeno leta 2008.

Pričujoča knjiga je v pretežni meri rezultat večletnega dela na raziskovalnem projektu Socialna integracija starostnikov v Sloveniji. V njej so prispevki osemnajstih avtoric iz sedmih različnih inštitucij. Vsaka od njih predstavi nekoliko drugačen pogled na starost, stare ljudi in njihovo socialno vključenost v družbo. Urednica knjige Valentina Hlebec v uvodnem poglavju knjigo razdeli na dva dela: prvi govori o spremembah v slovenski družbi v zadnjih dvajsetih letih, ki so vplivale na starejše ljudi, drugi o socialni opori starejšim in njenih spremembah v zadnjih dvajsetih letih.

Knjižica Nova zgodba v stari zgodbi življenja je končni rezultat raziskovalnega projekta, v katerem sta bodoča diplomanta socialnega dela Nina Žitek in Matjaž Tomažič predstavila 90 kratkih življenjskih zgodb stanovalcev domov za stare ljudi širom Slovenije. Izvedba njunega projekta je potekala na način, da sta obiskala 30 domov za stare ljudi ter v vsakem od njih opravila tri intervjuje s tamkajšnjimi stanovalci.

Pripravili smo izbor citatov o starosti z domače spletne strani Françoisa Höpflingerja.

Hans-Peter Winter je arhitekt, ki je s svojimi sodelavci kakovost in humanost bivanja v starostni onemoglosti dvignil na novo razvojno stopnjo: domove za stare ljudi v smer gospodinjskih skupin, v domačem okolju pa je pobudnik številnih novih primernih oblik bivanja in oskrbe. Opredelil je štiri generacije domov za starejše. V Nemčiji je prejel najvišje priznanje na tem področju. Danes je aktiven upokojenec ter svetovalec na področju arhitekture domov za starejše v več državah.