English site

Povečaj črkePomanjšaj črke

Novice

Izberi rubriko novic:

8. maja 2018 je na Brdu pri Kranju potekala Prva konferenca o neformalni oskrbi v Sloveniji

Konfereco je pod vodstvom Ministerstva za zdravje izvedel Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko v sodelovanju z evropskim združenjem Eurocares.

Konference se je udeležilo 260 ljudi iz vrst družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev, predstavnikov Ministerstva za zdravje, Ministerstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministerstva za okolje in prostor, županov in predstavnikov občinskih uprav, predstavnikov strokovnih in izobraževanih ustanov s področja sociale in zdravstva, predstavnikov nevladnih organizacij in medijev.

Zaključki konference:

  1. Družinski in drugi neformalni oskrbovalci so nepogrešljivi del kakovostne in finančno zdržne dolgotrajne oskrbe; v Sloveniji in vsej Evropi opravljajo nad 75 % celotne dolgotrajne oskrbe.
  2. Sodobni sistem dolgotrajne oskrbe je lahko human in finančno zdržen le, če sistemsko povezuje neformalno in formalno oskrbo v dopolnjujočo se sinergično celoto.
  3. Pogoj za kakovost nacionalnega sistema dolgotrajne oskrbe je intenzivni razvoj sodobnih programov za razbremenitev družinskih oskrbovalcev (njihovo usposabljanje, pravna zagotovitev pravic, ki omogočajo oddih in usklajevanje poklicnega življenja in oskrbovalnih obveznosti ter krajevni programi za pomoč).
  4. Danes so svojci – družinski oskrbovalci najšibkejši člen med deležniki dolgotrajne oskrbe. Usodna posledica zanje, za razvoj oskrbovalne stroke in oskrbovalnih programov nastane, če politika v boju za moč izkorišča njihovo nevidnost in ranljivost.
  5. Dolgotrajna oskrba mora biti locirana v krajevno skupnost – enako kakor otroško varstvo; država mora celovit sistem dolgotrajne oskrbe regulirati z zakonodajo, sistemom pravičnega in vzdržnega financiranja (vsaj 1,3 % BDP za dolgotrajno oskrbo, kar je povprečje EU, medtem ko sedaj SLO le 0,9% BDP), razvojem oskrbovalnih programov in kontrolo na kakovostjo izvajanja oskrbe.
  6. Dolgotrajna oskrba bo v času intenzivnega večanja ob staranju prebivalstva največja priložnost za nagel razvoj solidarnosti in lepšega sožitja v sodobni družbi, kjer postajajo neuporabni tradicionalni vzorci solidarnosti v družini, službi in družbi.

Nacionalni sistem in Zakon o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji morata biti človeško, strokovno in ekonomsko učinkovita odgovora na staranje prebivalstva.Na Inštitutu Antona Trstenjaka in v podjetju Firis Imperl (obe instituciji sta strokovni organizaciji s četrt stoletnim uspešnim delovanjem na tem področju) menimo, da morata izhajati iz naslednjih spoznanj in dobrih praks.

  1. Pogoj za vzpostavitev sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe je politična odločitev, da za dolgotrajno oskrbo namenimo 1,3 % BDP, kakršno je povprečje evropskih držav.
  2. Sistem mora izhajati iz celovitega gledanja na oskrbovanca, ki potrebuje predvsem pomoč pri opravljanju vsakodnevnih opravil in šele nato storitve zdravstvenih, socialnih in drugih strok. Čeprav so le-te eden od bistvenih vidikov oskrbe, njihovo osrednje mesto v predlogu onemogoča celovito sodobno humano oskrbo, razvoj njene kakovosti in finančno vzdržnost, še zlasti ob večanju potreb po oskrbi v prihodnje.
  3. Sistem mora povezati v dopolnjujočo se celoto vse glavne vire: družinske in druge neformalne oskrbovalce, ki oskrbujejo 75 % potrebnih, znanje in metode vseh relevantnih strok in oskrbovalnih ustanov, primerno motivacijo lokalne skupnosti, da poskrbi za svoje občane, ter državo kot nosilko pravičnega, humanega, razvojno naravnanega in finančno vzdržnega sistema dolgotrajne oskrbe.
  4. V sistemu je treba povezati v celoto zdravstveni, socialni, arhitekturno-infrastrukturni in vzgojno-kulturni vidik oskrbovanja. Nepogrešljivo celoto sodobne dolgotrajne oskrbe sestavljajo: znanja in metode zdravstvenih in socialnih strok, arhitekturno urejanje bivalnih prostorov in sodobni tehnični pripomočki pri oskrbovanju ter vzgojni, medijski in ostali kulturni vplivi na razumevanje in krepitev medgeneracijske solidarnosti v današnjih razmerah. Učinkovit sistem dolgotrajne oskrbe lahko vzpostavimo in razvijamo le, če so v njem vse navedene stroke enovita celota, njihovi politični in upravni resorji v državi in občini pa intersektorsko povezani.
  5. Dolgotrajna oskrba mora biti decentralizirano umeščena v krajevno skupnost, kakor je otroško varstvo, država pa mora jamčiti za njeno organiziranost in enakost v dostopnosti, za vzdržen sistem financiranja in minimalne standarde kakovosti, izvajati mora kontrolo nad delovanjem izvajalcev in skrbeti za razvoj sistema.
  6. Individualna upravičenost do financiranja iz sistema dolgotrajne oskrbe omogoča – ob sodobni informacijski tehnologiji, dobrih kriterijih za vstop, zagotovljenih standardih oskrbovanja in učinkoviti kontroli nad izvajalci – minimalno porabo sredstev za administracijo. V predlogu predvidene koncesije za vstopanje v javno mrežo, vzpostavljanje povsem novega sistema za vstop in podobne rešitve so slabe. S stroški za administracijo otežujejo finančno vzdržnost sistema, predvsem pa onemogočajo razvoj njegove vsebinske in metodične kakovosti; koncesij na tem področju po Evropi ne uporabljajo.
  7. Vlada mora skupaj s pripravo in sprejemanjem sistema in Zakona o dolgotrajni oskrbi poskrbeti za permanentno in kakovostno informiranje in ozaveščanje javnosti o tem sistemu v okviru celote sodobnih potreb in možnosti na področju staranja in s tem povezane krepitve solidarnosti med generacijami.
  8. Za krepitev sodobne solidarnosti med generacijami pri oskrbi potrebnih članov družbe je smiselno ob sprejemanju nacionalnega sistema za dolgotrajno oskrbo uvesti po zgledu nekaterih razvitih držav za mlade med 18. in 30. letom starosti socialno leto organiziranega služenja v skupnosti (mnogi ga opravljajo prav v sistemu dolgotrajne oskrbe) ter socialno služenje ljudi, ki v času brezposelnosti prejemajo socialno pomoč skupnosti.
  9. Usodna zapreka pri vzpostavljanju sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe je prevlada kateregakoli lobija, ki vede ali nevede enači ta stvarni nacionalni interes s parcialnim interesom svoje skupine, pa najsi je to zasebni kapital, katera od zdravstvenih ali socialnih strok, upravni aparat, zavarovalnica ali politična stranka. Kakovostno staranje – vključno s humano oskrbo v onemoglosti – je enako temeljna potreba slehernega človeka, pereča naloga ob staranju prebivalstva je skupna naloga naše države, staranje slovenskega naroda pa življenjski interes vsakega, ki se razvija v moči slovenske kulture. Ti skupni interesi in naloge so dobra priložnost za sodelovanje vseh političnih, strokovnih in civilnih deležnikov.

 

 

V okviru evropskega projekta STAR – Starost brez meja, ki se izvaja v sklopu Programa sodelovanja INTERREG V-A Slovenija-Hrvaška 2014-2020 je Inštitut Antona Trstenjaka jeseni začel dva nova tečaja za družinske in druge oskrbovalce: enega v Sloveniji in enega na Hrvaškem.

11. decembra 2017 smo z desetim izobraževalnim srečanjem zaključili tečaj na Reki, potekal je v Klubu starijih osoba Potok. Udeleževalo se ga je okrog 25 oseb, ki se bodo še naprej dobivale v klubu svojcev, enkrat mesečno. Hrvaškim prijateljem se zahvaljujemo za sodelovanje in jim želimo še naprej obilo moči, pri njihovem plemenitem delu.

H koncu pa gre tudi tečaj za družinske in druge neformalne oskrbovalce v Hrpeljah: skupina se bo v klub svojcev prelevila januarja 2018.

V novem letu nas čakata tudi dve celodnevni srečanji, kjer se bodo družinski oskrbovalci lahko naučili kaj novega, izmenjali svoje izkušnje in si »napolnili baterije«.

Inštitut Antona Trstenjaka kot član Mednarodne zveze za proučevanje medgeneracijskih vprašanj ‘GENERATIONES’ (INSII: International Network for the Study of Intergenerational Issues) predstavlja končno verzijo publikacije ‘Generacije, medgeneracijski odnosi, generacijska politika’ Edition’17. Publikacija ima obliko večjezikovnega kompendija in na sistematičen način predstavi ključne koncepte, ki jih uporabljamo pri raziskovanju medgeneracijskih vprašanj.

Kompendij sestavljajo adaptacije originalnega nemškega besedila v 17 različnih jezikov, poleg nemškega in slovenskega še v francoski, angleški, italijanski, španski, poljski, portugalski, madžarski, romunski, švedski, litvanijski, turški, bosansko-hercegovski, ukrajinski, ruski in kitajski jezik. Formalna oblika kompendija je zasnovana na način, ki lajša primerjavo med različnimi jezikovnimi adaptacijami. Tako je dodana vrednost publikacije ta, da jo lahko uporabimo tudi kot pripomoček za medkulturne primerjave.

Pri oblikovanju kompendija smo izhajali iz predpostavke, da družinski in družbeni medgeneracijski odnosi igrajo ključno vlogo pri oblikovanju individualne in kolektivne identitete, ter so na ta način pomembno vključeni v razvoj družbe. Ker imajo kot taki izjemen pomen na področju socialnih znanosti in socialne politike, se z medkulturno usklajenim pojmovanjem medgeneracijskih konceptov obetajo nove možnosti za teoretično, empirično in praktično delo.

Spletno obliko kompendija lahko naložite na spodnji povezavi, pri tem pa lahko poljubno izbirate individualne jezikovne adaptacije ali različne kombinacije jezikovnih adaptacij:

 http://www.generationen-compendium.d

Od 16.11. do 18.11.2017 je v Termah Dobrna potekal sedaj že tradicionalen osvežitveni tečaj za prostovoljce Zveze medgeneracijskih društev za kakovostno staranje in medgeneracijsko sožitje, ki deluje pod okriljem Inštituta Antona Trstenjaka.

Vsako leto se prvi dan tečaja zbere večje število prostovoljcev iz cele Slovenije (letos nas je bilo skoraj sedemdeset), okoli trideset pa jih ostane vse tri dni. Prednost imajo vsakokrat prostovoljci, ki se tečaja še niso udeležili. Poglejmo si nekaj utrinkov iz tečaja.

Na tečaju prostovoljci osvežijo in nadgradijo svoje znanje, osvežijo motivacijo za svoje delo, osvežijo občutek pripadnosti, osvežijo ali stkejo nove vezi med seboj. Pri odzivu na koncu tečaja je nekaj udeležencev izpostavilo, da so bili presenečeni, kako hitro so začutili občutek sprejetosti in povezanosti med seboj, čeprav se prej niso poznali. Zasluga gre verjetno tudi metodi skupinskega socialnega učenja, kjer si udeleženci podelijo osebne izkušnje. Inštitut Antona Trstenjaka jo razvija že več deset let.

Tema letošnjega osvežitvenega tečaja je bila prostovoljstvo in spolna vloga, s poudarkom na moškem prostovoljstvu. To temo smo raziskovali s pomočjo povsem moške skupine Most iz Ptuja (Medgeneracijsko prostovoljsko društvo za kakovostno starost zaposlenih in nekdanjih delavcev Ministrstva za obrambo). Zaupali so nam, da v skupino hodijo radi predvsem zaradi druženja. Njihov program vsebuje poleg pogovora veliko rekreacije in pa tudi konkretne dobrodelne akcije. Pomagajo si tako med seboj (tako so na primer priskočili na pomoč pri trgatvi članu skupine, ki se je poškodoval), kot tudi drugim (razdeljevanje hrane, dalj časa so pomagali so upokojenemu pripadniku vojske, ki je zbolel za demenco ipd.). Ta njihova srčnost je nagovorila vse navzoče.

Čas so nam obogatili tudi prostovoljci sekcije Litija Medgeneracijskega društva za kakovostno staranje in medgeneracijsko sožitje Ljubljana, ki vodijo skupine za starše, učitelje in učence na Oddelku s prilagojenim programom osnovne šole Litija. Pripravili in vodili so doživljajske delavnice in nam dali marsikatero idejo za delo.

Zadnji dan nas je obiskala ministrica za obrambo Andreja Katič. Direktorica Inštituta Antona Trstenjaka, Ksenija Ramovš je predstavila Zvezo medgeneracijskih društev za kakovostno staranje in medgeneracijsko sožitje in povedala kakšno vrednost ima za Zvezo društvo MORS (Medgeneracijsko prostovoljsko društvo za kakovostno starost zaposlenih in nekdanjih delavcev Ministrstva za obrambo). Izpostavila je tudi, da na področju staranja delujejo različna društva in organizacije, katerih delo med seboj ni konkurenčno ampak se dopolnjuje. Tako je na primer za razliko od nekaterih drugih organizacij, ki se usmerjajo v širše potrebe ljudi, poslanstvo Zveze predvsem nematerialna pomoč, preko osebnega medčloveškega odnosa, ki preprečuje osamljenost in pripomore h osebnostni rasti. Prostovoljci so povedali nekaj dobrih izkušenj z vodenjem skupin.

Srečanje smo končali s cvetobirom osvežitvenega tečaja. Iz njega je bilo razvidno, da se v svoje okolje vračamo okrepljeni, z »napolnjenimi baterijami«, polni lepih vtisov in občutkov.

V torek, 23. maja je Elektrotehniško-računalniška strokovna šola v Ljubljani gostila prireditev ob zaključku devete generacije programa Medgeneracijsko družabništvo ob učenju računalništva in druge sodobne IKT. V začetku sta nas pozdravila in z nami podelila nekaj misli ravnatelj šole, dr. Uroš Breskvar in dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka. Letos je bilo v program vključenih 27 parov. Dijaki so prihajali iz treh srednjih šol oziroma gimnazij. Največ jih prihaja iz Elektrotehniško-računalniška šolo, iz katere je sodelovalo 22 dijakov, 4 dijaki prihajajo iz Gimnazije Bežigrad in ena dijakinja iz Gimnazije Ledina. Med šolskim letom so se pari tedensko srečevali, pri tem so starejši pridobili nekaj novega računalniškega znanja, dijaki so se preizkusili v vlogi učitelja in se ob tem tudi prijetno družili in izmenjavali izkušnje.

Dijaki in starejši ljudje so se že vneto lotili trdih orehov, ki jih prinaša nova doba komunikacijsko informacijskih tehnologij. Nekateri starostniki se učijo uporabe računalnika, drugi tablice, spet tretji pametnega telefona (takšnih je letos kar precej); dijaki se, nič manj zagreto, preizkušajo v vlogi učiteljev; eni druge pa osebnostno bogatijo z deljenjem povedanih in doživetih izkušenj.

Že več mesecev se tako v parih tedensko srečujeta po en starejši človek in po en dijak. Prostovoljci so iz Gimnazije Bežigrad, Gimnazije Ledina, tudi letos pa jih je največ iz Elektrotehniško-računalniške strokovne šole in gimnazije Ljubljana (na Vegovi). Vsega skupaj se srečuje kar 27 parov.

Trdi orehi pa v sebi skrivajo sladka jedrca. Na intervizijskih obiskih parov izveva uslužbenki IAT marsikaj: o tem da skavtska strast ne pozna starosti; o tem, da bi se morali kakšnih zapletenih programov na tablici učiti tudi midve; o tem da so dijaki ne samo dobri, ampak tudi iznajdljivi učitelji. Iz starejših veje hvaležnost in nemalo kateri pove: »Končno lahko nekoga v miru vprašam, ne da bi mogel stalno nadlegovati svojo hči, ki že tako nima časa«.

Časa za vprašanja, učenje in izmenjavo izkušenj bo še dovolj: pari se bodo srečevali vse do konca šolskega leta, po tem pa oboje čakajo zaslužene počitnice.

 

Inštitut Antona Trstenjaka je februarja pričel usposabljati družinske oskrbovalce v dveh slovenskih krajih: v Ribnici in v Zagradcu. Tečaj je v obeh krajih zelo dobro obiskan. Udeležujejo se ga svojci in drugi neformalni oskrbovalci, ki doma oskrbujejo starejšega ali invalidnega družinskega člana. Na izobraževalnih srečanjih skupaj pridobivamo znanje o oskrbovanju in negi ter se učimo praktičnih veščin. V Ribnici tečaj sofinancirajo Občina Ribnica, Občina Sodražica in MDDSZ. V Zagradcu pa tečaj sofinancirata Občina Ivančna Gorica in MDDSZ.

V torek, 24. januarja 2017, smo se prostovoljci družili ob raziskovanju skritih kotičkov Ljubljane in pobližje spoznavali dediščino Antona Trstenjaka.

Druženje smo začeli z uvodnim nagovorom Ksenije Ramovš, direktorice Inštituta Antona Trstenjaka, in Klemna Jerinca, predsednika Medgeneracijskega društva za kakovostno starost Ljubljana.

Ljubljanski prostovoljci smo prostovoljcem iz cele Slovenije želeli približati lepote mesta Ljubljane. Za ta namen smo se razdelili v manjše skupine. Vsaka skupina je obiskala eno od znamenitosti: Ljubljanski grad, Nebotičnik, SNG Opero in balet, Navje, Ljubljansko tržnico in Vodnikov spomenik, frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja na Tromostovju, Slovensko filharmonijo, Cankarjev dom in Stolnico.

Prostovoljci smo si tekom ogleda ljubljanskih znamenitosti privoščili kavo ali čaj v eni izmed kavarn. Ob tej priložnosti smo si izmenjali osebne izkušnje. Spregovorili smo, kaj nas je ob ogledih še posebej nagovorilo ali pa morda spomnilo na kakšno lepo doživetje iz Ljubljane.

V sklopu srečanja smo spoznavali tudi Trstenjakovo bogato dediščino. Anton Trstenjak se je rodil leta 1906. Bil je slovenski filozof, antropolog, psiholog in teolog. Obiskali smo stanovanje, kjer je bival in kjer je ohranjena njegova knjižnica. Tam smo si ogledali kratek odlomek iz njegovega intervjuja. Njegova soba v Ljubljani na Resljevi 7 je bila več kakor pol stoletja najbolj obiskana neformalna psihološka ordinacija za svetovalno in terapevtsko pomoč ljudem v osebnih in družinskih stiskah. Ljudje so hodili k  njemu po nasvet, pomoč, pogovor in nikoli ni nobenega odklonil. Njegova dediščina obsega ogromen opus publikacij, ki po tematiki sodijo med psihološka, antropološka, filozofska, kulturološko – narodnostna ter teološka dela.

Srečanje smo zaključili s prijetnim klepetom ob okusnem kosilu.

 

 

V Ljubljani smo 22. februarja 2017 začeli s temeljnim usposabljanjem za prostovoljce. Srečanje se je  začelo ob 17. uri na Inštitutu Antona Trstenjaka (Resljeva 11, 1000 Ljubljana).

Usposabljanje je namenjeno vsem prostovoljcem, ki želijo v tem polletju ustanoviti skupino v svojem domačem kraju ali začeti družabništvo s starejšim človekom.  Obsegalo bo 10 srečanj tekom celega leta.

‹‹123456...8
© 2010 - Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje