English site

Povečaj črkePomanjšaj črke

Medgeneracijsko prostovoljstvo

Uradni dokumenti

Prostovoljski dnevnik

Prostovoljski dnevnik je hkrati delovni zvezek prostovoljca in knjižni priročnik o prostovoljstvu.

Prostovoljski dnevnik

Na Inštitutu Antona Trstenjaka se posvečamo raziskovanju medčloveškega sožitja ter ustvarjanju in izvajanju sodobnih programov za učenje lepega osebnega sožitja med ljudmi. V dveh desetletjih smo z enoletnimi tečaji usposobili nad 2000 prostovoljcev za medgeneracijsko druženje s starim človekom, vodenje medgeneracijskih skupin za kakovostno staranje in organiziranje lokalnih mrež prostovoljcev. Sodobno prostovoljstvo je torej nepogrešljivo pri krepitvi samopomoči in solidarnosti kot temeljnih komponent človekovega socialnega imunskega sistema.

Prostovoljce za prostovoljsko druženje z nekim človekom ali skupino za uro ali dve tedensko primerno usposobimo. Prostovoljce usposabljamo po metodi socialnega učenja, ki je najbolj primerna za usposabljanje prostovoljcev, saj uravnoteženo veča znanje in dviga kakovost osebnosti. Usposabljanje prostovoljcev za medgeneracijsko druženje traja 10 učnih srečanj po 4 ure, ki so v začetku v tedenskem ritmu, nato pa v mesečnem. Usposabljanje poteka v učni skupini z okrog 12 udeleženci.

Prostovoljci med enoletnim usposabljanjem:

  • pridobijo potrebno znanje in informacije s področja določenega prostovoljskega dela (na primer o starosti, kakovostnem staranju in sožitju med generacijami),
  • izoblikujejo smiselna in jasna osebna stališča do vsega, kar je povezano s tem prostovoljskim delom,
  • osvojijo veščine za kakovostno osebno komuniciranje (za lep osebni pogovor s starim človekom, tudi s starim človekom, ki je zagrenjen ali težaven) ter za izvajanje dejavnosti, ki so za to prostovoljsko delo primerne (veščine za kvalitetno osebno družabništvo ali metodiko vodenja medgeneracijske skupine).

V zadnjem delu usposabljanja poteka učenje za samoorganizirano vzdrževanje in krepitev prostovoljske kondicije v krajevnem prostovoljskem društvu, ki je bilo praviloma pobudnik usposabljanja.

Prostovoljci so med seboj povezani v intervizijskih skupinah. Glavna naloga teh skupin so srečanja vsak mesec za uro in pol do dve, kjer prostovoljci izmenjujejo prostovoljske izkušnje, se stalno izobražujejo, informirajo o dogajanju v drugih podobnih društvih in rešujejo odprta vprašanja ter se nenazadnje prijetno prijateljsko družijo. Redno sodelovanje prostovoljca na mesečnih srečanjih intervizijske skupine je glavni pripomoček, da pri svojem prostovoljstvu doživlja uspeh in zadovoljstvo, da je njegovo prostovoljsko delo koristno za ljudi, ki se jim posveča, za njega samega in za njegov kraj ali skupnost. Intervizijska skupina je osnovna poklicno higienska metoda za osebnostno rast v prostovoljskem delu z ljudmi in za ljudi ter za preprečevanje prostovoljske izgorelosti in druge patologije. V prvi polovici leta 2012 se je izobraževanje prostovoljcev začelo v Velenju, Ivančni Gorici in Kostelu.


Iva, članica medgeneracijske skupine za kakovostno staranje, o tem, kaj ji pomeni druženje v pogovorni skupini "Cesta", na Cesti  pri Ajdovščini:

»Spoznala sem, da to druženje, naše pogovore v skupini, prav rabim. Včasih je bilo tega več in na drugačen način, danes se pa to izgublja. Rada prihajam na našo skupino, ker se imam lepo, vedno se kaj nasmejemo in se zraven tudi kaj novega naučim.«

Kristina, članica medgeneracijske skupine za kakovostno staranje, o tem, kaj ji pomeni druženje v pogovorni skupini "Skrinjica", na Otlici nad Ajdovščino:

»Ko mi je umrl mož, sem bila izgubljena. Zdelo se mi je, da sem izgubila življenjski cilj. Vključitev v skupino mi je obogatila življenje. Moje življenje je spet dobilo nek smisel in me iz obupanosti, osamljenosti, kljub ljubeči družini, potegnilo nazaj na življenjsko cesto.«

Ljubica, voditeljica medgeneracijske skupine za kakovostno staranje, o tem, kaj ji pomeni prostovoljsko delo s pogovorno skupino "Večeri na Slapu", na Slapu pri Vipavi:

»Prostovoljsko delo s starimi je postalo del mojega življenja, moj čas, ki ga dam skupini, skupnosti. Na en način je tudi moje izobraževanje, ker prejmem veliko medosebnih izkušenj, modrosti, nasvetov, me poživi. Odziv skupine in vsega udeleženca je dragocen, ker se ne počutim kot voditeljica, ampak kot njim enaka, ker smo vsi med seboj učitelji in učenci. Najbolj mi je v veselje, ker ima skupina že svoje želje, načrte in vsakič komaj čakam naslednjega srečanja in druženja.«

© 2010 - Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje