Pogosta vprašanja

Postopek za sprejem v zavod se začne z vložitvijo prošnje za sprejem v institucionalno varstvo, ki se vloži pri želenem zavodu. Vlogo za sprejem v dom za starejše je mogoče oddati na enem mestu tudi za več domov hkrati - vloga je enotna za vse domove. Mogoče jo je oddati preko navadne pošte, elektronske pošte ali spleta. Na spletni strani Skupnosti socialnih zavodov Slovenije je na voljo pregled prošenj po posameznih območnih enotah Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in izvajalcih v javni mreži. Za vsakega izvajalca je navedena kapaciteta, število prostih mest, pregled vseh prejetih prošenj in število aktivnih prošenj za takojšen sprejem. Preko spletne strani Skupnosti je možno prošnjo po elektronski poti tudi oddati, tako da se izpolni predpisan obrazec in v elektronski obliki priloži zahtevana dokumentacija. Informacijsko podprt postopek sprejema omogoča bodočemu stanovalcu tudi spremljanje oddane vloge.

Cene oskrbe na domu, ki jo ponujajo javni zavodi za oskrbo ali koncesionarji, so za uporabnike povprečno 5 - 6 EUR na uro in nihajo med različnimi občinami. Občine namreč pomoč sofinancirajo v višini najmanj 50%, v povprečju pa preko 70% celotnih stroškov.
V Sloveniji oskrbo na domu ponujajo tudi drugi zasebniki, cene pri njih pa so praviloma višje.

Doma oskrbujemo taščo, ki je vse bolj dementna. Komunikacija z njo je nemogoča, kar naprej me zmerja. Vsi mi pravijo, da to počne zaradi bolezni, vendar zadnje čase dobivam občutek, da to počne nalašč in iz zlobe. Z njo mi je vse težje, ponoči ne morem spati, postajam depresivna.

• Anamarija Kejžar in dr. Nika Jenko (2020). Vsak dan znova, knjiga o demenci. Didakta

Priročnik Vsak dan znova na sistematičen način prikaže vse, kar bi morali vedeti o demenci, življenju z demenco in njeni preventivi. Knjigo, polno napotkov in dejstev, spremljajo tudi kratke in iskrene izpovedi oseb z demenco, svojcev in oskrbovalcev, ki bodo še kako znane in hkrati v pomoč vsem, ki se z boleznijo na kakršen koli način soočajo tudi sami.

• Neva Železnik (2016). Temne sence demence. Forma 7

Avtorica  v  knjigi brez olepševanja opiše svojo izkušnjo z mamo, ki je imela demenco.  Ker o demenci predava po Sloveniji, je vanjo vključila tudi vse tisto, kar je na njenih predavanjih poslušalce najbolj zanimalo: kako prepoznati demenco, kdaj napisati oporoko, kdaj zaprositi za paliativno pomoč. Poleg njene izkušnje boste lahko v knjigi prebrali še šest izpovedi oseb z demenco, da boste izvedeli, kako to bolezen doživljajo bolniki sami. Tem izpovedim je dodala še pogovor z dvema svojcema, ki imata eden ženo, druga pa moža z alzheimerjevo boleznijo.

• Neva Železnik (2012). Adijo, grem domov. Forma 7

Ko je za revijo Viva Neva Železnik napisala svojo resnično zgodbo z o življenju z mamo, ki je imela demenco, so jo bralci prosili, naj napiše knjigo o tej bolezni in nastala je Adijo, grem domov. Prva naklada je bila prodana v nekaj mesecih, kar ni bilo presenečenje, saj je bila knjiga prvi slovenski priročnik o tem, kako Slovenci doživljajo svojce z demenco, na kakšne probleme naletijo pri oskrbovanju ter kako jih rešujejo.

• Tanja Mlakar (2014). Vsiljivka v družini. Družina

Mančina mama se začne čudno obnašati, vse bolj je pozabljiva in dogodke si napačno razlaga. V življenje razširjene družine se prikrade vsiljivka – Alzheimerjeva bolezen, demenca. Manca mora zdaj bolj kot prej skrbeti za vse bolj onemogle starše, zaradi česar je prizadeta njena družina: mož in odraščajoči hčerki. Vsak se mora odpovedovati samemu sebi za dobro drugega. Soočajo se tudi z vprašanjem, ali naj dajo starše v dom za ostarele.
Zgodba, ki je napisana po resničnih dogodkih, realistično prikazuje, kako se svojci dementnega bolnika soočajo s to hudo boleznijo. Vsiljivka v družini prinaša pomembno sporočilo o smislu trpljenja in o ljubeči skrbi za starejše.

• Arno Geiger (2012). Stari kralj v izgnanstvu. Mladinska knjiga

Arne Geiger je v knjigi strnil portret svojega očeta in Alzheimerjeve bolezni, ki ga je prizadela in oropala stika z resničnostjo. Roman ni le pisateljeva osebna izpoved, je tudi koristen priročnik za svojce dementnih bolnikov in njihove skrbnike, saj jih bo obogatil s številnimi izkušnjami. Ganljiva, pretresljiva in hkrati duhovita zgodba bralcu prinaša sporočilo, da lahko tudi človek z Alzheimerjevo boleznijo ohrani človeško dostojanstvo.

• Astrid van Hulsen (2010). Zid molka. Firis Imperl

Knjiga je razdeljena na 4 večja poglavja z naslovi Demenca, Validacija po Naomi Feil, Skupinska validacija in Najbolj razširjene metode dela z dementnimi. Vsako od le-teh je razdeljeno na več krajših podpoglavij. V uvodnem poglavju je natančno opisano, kaj demenca je, njene oblike, katere simptome povzroča in na kaj moramo biti pozorni.

Metodo validacije za delo z dementnimi ljudmi je razvila Naomi Feil, ameriška gerontologinja in sociologinja. Validacija je tehnika, ki pomaga sprejemati in razumeti človeka z demenco. Validacija po Naomi Feil pomeni spoštovanje, priznanje veljavnosti, spremljanje drugega na njegovi poti – drugega spoštujem, kar mi sporoča, jemljem kot resnično in veljavno ter se pri tem skušam vživeti v njegovo situacijo. V okviru validacije je zelo pomembna komunikacija – način kako pristopamo, kako se pogovarjamo, kako reagiramo, katera vprašanja postavimo.

Knjiga je izvrsten priročnik za vse, ki živijo, se srečujejo in delajo z ljudmi z demenco.

• Nicholas Sparks (2002). Beležnica. Mladinska knjiga

Zgodba govori o paru v domu za ostarele. Ker ima gospa demenco, ji mož prebira njune skupne dogodivščine, ki sta jih v mladosti pisala v beležnico. Bere ji o njuni prepovedani poletni romanci v najstniških letih, o razhodu, ker je bil on iz nižjega družbenega razreda ter o ponovni združitvi v zrelih letih. Beležnica je zahtevnejša ljubezenska zgodba, ki bralca vzpodbudi k razmišljanju o končnosti življenja, o medsebojnih odnosih ter seveda o demenci. Za romantike pa je to vsekakor tudi zgodba o neminljivi ljubezni.

• Dale E. Bredesen (2020). Adijo, Alzheimer. Domus

Avtor knjige, ameriški nevrolog in raziskovalec, v knjigi opiše vzroke za nastanek Alzheimerjeve bolezni ter nasvete, kako s spremembami življenjskega sloga, prehrane in telesne vadbe zmanjšati oziroma odpraviti kognitivni upad v zgodnji fazi Alzheimerjeve bolezni ali njenih predstopnjah. Knjiga torej ponuja veliko predlogov, kako lahko sami odpravimo vzroke za bolezen ali upočasnimo njen potek, hkrati pa bralcu ne daje lažnega upanja.

• Ana Cajnko (2017). Demenca, moja učiteljica. Forma 7

Ana Cajnko je predsednica društva RESje, ki se ukvarja s prostovoljstvom na področju demence in nudi pomoč osebam z demenco in njihovim svojcem. Program izvajajo že od leta 2000. S problematiko demence se je avtorica srečala, ko je njena mama po smrti očeta zbolela za to kruto boleznijo. Ko je skrb za bolno mater, ki je postajala vse bolj nebogljena, postala pretežko breme za družino, so zanjo poiskali »prijeten« dom za ostarele. Žal se je kmalu izkazalo, da je v domu za starejše poleg pomanjkanja kadra problem tudi pomanjkanje sočutja in slab odnos do starih, predvsem nemočnih oseb. Avtorica se je odločno podala v boj z »mlini na veter«.

• Dascha Schpolarich (2016). Nega bolnika na domu - v objemu Alzheimerjeve bolezni. Narava

Knjiga v prvem delu opiše splošno nego bolnika na domu in zajema področja, kot so ureditev bivalnega okolja, vzdrževanje osebne higiene, pomoč pri hranjenju… Drugi del knjige pa je posvečen negi bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo in daje navodila za lažjo komunikacijo z bolnikom, podrobno razloži stopnje bolezni in njene simptome, opiše tudi preventivo in zdravljenje. Knjigo poleg praktičnih nasvetov odlikuje tudi skrb za ohranjanje spoštovanja in človeškega dostojanstva bolnika.

• Aleksandra Kocmut (2013). Čisto sam na svetu. Modrijan

Bralec skupaj z gospodom x – človekom, ki je zbolel z demenco – tava po neznanih prostorih in pokrajinah, med tujimi ljudmi in nedojemljivimi strahovi. Roman brez slepomišenja in olepševanja na široko odpre vrata v svet bolnika in njegovih svojcev, ki jih bolezen trpinči vsaj toliko kot njega samega, če ne še bolj. V tok nezanesljivega pripovedovalca so vpletene posebne zgodbe gospoda x, humorne situacije in perspektiva vsevednega pripovedovalca.

• Marie Gendron (2015). Skrivnost, imenovana Alzheimer. Chiara

Knjiga opisuje Alzheimerjevo bolezen z osebnega vidika ter prepleta tako znanstvene ugotovitve kot osebne izkušnje dela z osebami z demenco. Nudi odličen vpogled v vzroke in potek te bolezni predvsem pa poudarja ustrezen, človeški odnos do oseb, ki jih je Alzheimerjeva bolezen prizadela. Daje oporo svojcem pri prepoznavanju te bolezni in nudenju pomoči osebam z demenco, hkrati pa bralcu omogoča znanje o možnostih preventive bolezni pri sebi.

• Slavica Biderman (2017). Ravnovesje na visokih petkah – da lažje ubežimo demenci. KUD Art-energija

Avtorica nam preko lahkotnih, včasih tudi humornih zgodb pripoveduje svoje izkušnje z boleznijo. Zgodbe govorijo o raznolikih dejavnostih, ki jih izvajajo z osebami z demenco, ki prebivajo v domovih za starejše občane. Bralec v pripovedih odkriva vsakdanje aktivnosti, s katerimi lahko ohranjamo naše možgane v dobri kondiciji, od ustvarjanja, plesa, pisanja poezije, učenja tujih jezikov, petja, uživanja določenih vrst hrane, pijače in zeliščnih pripravkov. Vsakodnevne prigode vsakdanjih ljudi, ob katerih se nasmejimo, zamislimo, včasih pa potočimo tudi kakšno solzo.

• Petra Boh (2020). Babica Marica razmišlja drugače. Chiara

Pripoved deklice Ane, glavne junakinje, je prežeta z ljubeznijo, zato to pomembno in še kako aktualno temo na lahkoten način približa tako otroku kot staršem in je hkrati čudovito izhodišče za pogovor o otrokovih občutkih, ki se porajajo s spreminjanjem družinskih odnosov. Ob zahtevni skrbi za starostnika se namreč lahko pripeti, da spregledamo otroško videnje in doživljanje sveta. Navdihujoči knjižni junaki pa bodo gotovo postali otrokovi prijatelji, navdušili pa ne bodo le najmlajših ampak tudi njihove starše.

• Ivona Brezinova (2015). Bombonček za dedija Edija. Miš

Mali Honzek je na svojega pradedka, ki ga kliče dedek Edi, zelo navezan. Sicer opazi, da se zadnje čase obnaša malce nenavadno, a ga to ne moti - zdi se mu celo zabavno. Tako skupaj obujeta dva različna čevlja, jesta juho z vilicami in z očkovimi znamkami polepita vso sobo. Ker pa se dedkova bolezen slabša in stvari uhajajo iz rok (dedek se izgubi, včasih Honzka ne prepozna), se očka in mamica odločita, da bo dneve preživljal v dnevnem varstvu. Kratka knjižica za malo starejše otroke zelo občutljivo, pa tudi razumljivo in s humorjem spregovori o demenci, s katero se danes srečujejo v marsikateri družini. Opozori na nevarnosti pozne diagnostike ter uči potrpljenja in razumevanja bolnika.

• Lela B. Njatin (2011). Zakaj je babica jezna. Center za slovensko književnost

Pravljica Zakaj je babica jezna pripoveduje o treh razbojnikih, babici Medi in vnučkoma Medanji in Medušku. Babica in vnučka se sprva krasno ujamejo v veselju do razbojniških dogodivščin. Tudi ko babica opusti svojo vlogo vzgojiteljice in začne ravnati po otroško, je še vse krasno. Potem pa babica začne ravnati tako, da je to nesprejemljivo celo za brezmejno domišljijo njenih vnukov. Zakaj je tako? Ker se babica skozi pravljico spreminja, se s svojim ravnanjem oddaljuje od družinskih članov. Šele sčasoma se izkaže, da je to izraz njene bolezni … Zakaj je babica jezna je pravljica tudi zato, da bi njeni bralci, pa naj bodo otroci ali odrasli, ki se v življenju neposredno srečujejo z demenco, neozdravljivimi boleznimi ali smrtjo, s pomočjo basenskih prispodob našli besede za tiste svoje izkušnje, zaradi katerih jim je sicer neizrekljivo težko.

Najprej je potrebno odstraniti vzrok za nemir. Ko na primer mama želi domov, je ne prepričujte, da je že doma, ker s tem njen strah še povečate. Seveda tudi ne pritrdite temu, kar ni res. Poskusite se vživeti v njeno dogajanje in najti besede ter ravnanje, ki jo bo počasi umirilo. Lahko jo vprašate, kako je izgledal njen dom, kaj pogreša od tam, kjer je doma. Morda ji lahko kakšno stvar, na primer sliko ali omaro, prinesete iz starega doma. Ko se umiri, pojdite na novo pogovorno vsebino, ki je svetlejša in za oba zanimiva.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju se sklepa v interesu obeh oseb, ki jo skleneta. Z njo si oseba, ki skrbi za starejšega ali preživljalec zagotovi, da bo ob smrti te starejše osebe prejel določeno premoženje. Starejša oseba ali preživljanec pa si zagotovi dostojno življenje. Vendar pa se je, zaradi tvegane narave pogodbe, pred njeno sklenitvijo kot preživljalec treba zavedati vseh obveznosti in tveganj, ki jih s tem sprejmemo.

Osebi, ki sta sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju lahko to kadarkoli sporazumno oziroma soglasno razvežeta. Če se je pogodba že začela izvrševati, lahko v sporazumu določita medsebojne pravice in obveznosti po razvezi. V nasprotnem primeru se mora vrniti vse prejeto (če je možno v naravi, sicer pa v denarju). 

Sodišče lahko na zahtevo katere koli stranke razveže pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dogovorjenim skupnim življenjem, če to postane neznosno. Vsaka od oseb lahko namreč zahteva na sodišču, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

Potrebno je pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo “socialni oskrbovalec na domu”. Socialni oskrbovalec lahko delo opravlja kot samostojni podjetnik ali se zaposli pri koncesionarju, izvajalcu storitev pomoči na domu. Naloge oskrbovalca obsegajo gospodinjsko pomoč, osebno oskrbo in družabništvo. Poklic je primeren tako za ženske in kot za moške.

Pogoji so: starost najmanj 23 let, končana najmanj osnovna šola, opravljen verificiran program usposabljanja v socialnem varstvu s področja socialne oskrbe, vsaj 5 let izkušenj na področju dela z ljudmi ali vsaj eno leto delovnih izkušenj na področju socialne oskrbe starejših, invalidih odraslih oseb s posebnimi potrebami (tudi neformalne izkušnje štejejo), socialne in psihofizične lastnosti, ki so sestavni del poklicne kompetentnosti. Pomembno je dobro psihofizično stanje, saj delo vključuje tudi dvigovanje težje pokretnih oseb. Zahteva se tudi vozniški izpit B kategorije, ker delo poteka na terenu.

Več informacij: http://www.npk.si/katalog.php?katalogid=32575251

Po smrti ljubljenega bližnjega zazija v človekovem srcu velika praznina. Čim globlji je bil odnos do pokojnega, tem večja praznina ostane za njim. Žalovanje gradi most čeznjo, da postanemo spet sposobni zdravega stika s samim seboj in z vsem, kar nam je ostalo, z drugimi ljudmi in svetom okoli sebe ter z nalogami, ki nas čakajo. Žalovanje je tudi duhovni most s pokojnim onkraj tega sveta.

Izguba ljubljenega človeka je bolečina, ki boli telesno, boli v duši, vrže nas v posebno socialno osamo ob vsej možici ljudi. Žalost je velikokrat pomešana med druga čustva in razpoloženja, zlasti med razočaranje, obup, jezo in zavist. Zato mora biti žalovanje celostno: telesno, duševno, socialno in duhovno. Jok, žalna obleka, obiskovanje groba, goreča sveča in podobno so materialni del žalovanja, ki zdravi telo. Ko razbolelo doživljanje skeli in v spominu obujamo spomine na pokojnega, se naša duševnost obnavlja. Ko žalujemo skupaj z bližnjimi, se pogovarjamo o pokojnem in o tem, kar moramo narediti - morda v njegovem imenu, ker sam tega več ne more, ko skupaj zanj molimo, se naše socialne in duhovne rane po izgubi celijo. Če jokamo vsak posebej, zanemarjamo bližino drugih, ki nam je dana. Od nekdaj so ljudje jokali in se tudi veselili skupaj.

Žalovanju je treba pustiti čas. Ne da se ga pospešiti. Vsakdo ima ob vsaki izgubi svoj urnik in trajanje žalovanja. V pretekli tisočletni tradiciji so običaji v skupnosti ljudi vodili tudi pri žalovanju: za bližnjim so npr. nosili črnino eno leto. V sedanjih razmerah si mora vsakdo sam najti primeren način in dolžino žalovanja. To je dobro, ker vse to lahko prilagodimo svojim potrebam, obenem pa je nevarno, da se za zdravo žalovanje ne potrudimo zavestno. Ovira zdravega žalovanja so tudi naši strahovi in človeški oziri. Če izgube, krivice ali krivde človek ne odžaluje, mu ostajajo v podzavesti brazgotine, ki zelo ovirajo kakovost življenja in sožitja; doživljajsko otopeva, kar je ena najhujših duševnih poškodb. Kakovostno žalovanje zmehča boleče zatrdline v naši zavesti.

Žalovanje za človekom ni samo prilagajanje na njegovo izgubo, ampak tudi nekaj najbolj osebnega v odnosu do pokojnega. Je proces prešiščevanja našega odnosa z njim, čas odpuščanja in sprave, navezovanje duhovnega stika z njim čez meje tega sveta. Ta proces je intimen, v njem si je treba dovoliti, da čutimo. To ni delovanje, ampak čas, da smo sami s seboj.

Žalovanje je različno od človeka do človeka. Drugi imajo včasih pričakovanja o tem, kako bi se morali pri žalovanju obnašati. Seveda se prilagodimo zunanjim razmeram, žaluje pa človek v sebi in po svoje. Včasih se zaradi različnega načina žalovanja med družinskimi člani pojavijo občutki krivde in jeze. Ko pa človek bližnjemu pove, kaj doživlja in kaj hoče pri žalovanju, se te napetosti ne le zgladijo, ampak se svojci globje spoznajo in zbližajo.

Ko nekdo žaluje, moramo biti do njega zelo obzirni. Ne silimo ga v pogovore, e tega ne želi. Če se želi pogovarjati, pozorno sodelujmo pri temi, ki prihaja iz njega, sami pa ne narekujmo vsebine. Največkrat je dovolj, da mu dobesedno stojim ob strani, molče in s sočutjem. Ljudje smo različni tudi v prebolevanju žalosti: nekateri potrebujejo pogovor s svojcem ali prijateljem, drugim bolj ustreza mir, da gredo v puščavo in sami globoko doživljajo ta osebna čustva ali pa se v tišini izpovedo pokojniku ali če so verni, Bogu.

V družini ima vsak svoje mesto in ko kdo umre, njegovo mesto ostane prazno. Podobno je v prijateljski družbi ali skupini. Prazen stol za mizo pri skupni večerji je v času žalovanja povod, da se o pokojnem lepo pogovarjamo in da se - če smo verni - po smrti prvega družinskega člana navadimo skupaj zmoliti za njegov večni pokoj in mir.

Za Slovenijo so značilna zelo lepo urejena pokopališča. Urejen in okrašen grob ter tih postanek živih ob njem je izraz hvaležnega spoštovanja do pokojnih svojcev. To je lahko pristen trenutek žalovanja in zdravilno zavedanje svoje umrljivosti (memento mori), ki pomaga smiselno živeti in delati, dokler nam je še dan čas.

Jože Ramovš, Radost zrelih let, Žalovanje

Če je mama zbolela, je ena od možnosti, da pride osebni zdravnik na dom. Ob svojem napetem delovnem tempu se zdravniki sami od sebe za to ne odločijo pogosto, vendar jih svojci lahko za to lahko prosite ter pri tem razložite, da mame zaradi napredovane bolezni in slabega stanja ne morete pripeljati. Nekatere stvari je možno urediti tudi preko telefona ali elektronske pošte.

Če se je k zdravniku potrebno vseeno odpraviti lahko poskusimo preusmeriti pozornost na to, kar delamo (na primer: sedaj se preoblačimo v to lepo obleko, sedaj se vozimo po tej in tej ulici, itd.) ali na to, kar je mama včasih rada počela (na primer: kako rada se je včasih lepo oblekla in šla v gledališče, kako rada je včasih hodila na sprehod ipd.).

Pomoč na domu je namenjena pretežno starejšim osebam, ki živijo na svojem domu, vendar se zaradi bolezni ali drugih težav povezanih s starostjo ne morejo več v celoti oskrbovati ali negovati sami, niti tega v zadostnem obsegu ne zmorejo njihovi svojci ali sosedje. S pomočjo na domu se nadomesti potrebo po institucionalnem varstvu ter se tako posamezniku omogoči, da lahko čim dlje ostane v domačem okolju. (Vir: Direktorat za socialne zadeve)

Storitev pomoč na domu se prilagodi potrebam posameznika in lahko obsega naslednje vrste pomoči:

• pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih (pomoč pri oblačenju, slačenju, pomoč pri umivanju, hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vzdrževanje in nega osebnih ortopedskih pripomočkov);

• gospodinjsko pomoč (prinašanja enega pripravljenega obroka ali nabava živil in priprava enega obroka hrane, pomivanje uporabljene posode, osnovno čiščenje bivalnega dela prostorov z odnašanjem smeti, postiljanje in osnovno vzdrževanje spalnega prostora);

• pomoč pri ohranjanju socialnih stikov (vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, s prostovoljci in s sorodstvom, spremljanje upravičenca pri opravljanju nujnih obveznosti, informiranje ustanov o stanju in potrebah upravičenca ter priprava upravičenca na institucionalno varstvo). (Vir: Direktorat za socialne zadeve)

Javne ponudnike pomoči na domu najdete tako, da na zemljevidu kliknete na del Slovenije iz katerega prihajate: https://www.irssv.si/index.php/pomoc-na-domu

Seznam zasebnikov in več inforamcij o pomoči na domu najdete na: https://www.gov.si/teme/pomoc-na-domu/