Novice

Dragi starostniki in njihovi bližnji,
kot sledite v novicah se bolezen COVID-19, ki jo povzroča virus SARS-CoV-2 (koronavirus), pri nas vse bolj širi. V luči tega vas prosimo, da v teh dneh osebne stike omejite na minimalno število ljudi, in obiske (tudi v domačem ali prijateljskem krogu) na tiste nujno potrebne, npr. za dostavo hrane, zdravil, skrb za bolne... Kot veste ste starostniki v času te epidemije ena najbolj ranljivih skupin, zato je toliko bolj pomembno, da se vi in vaši svojci (tudi mladostniki in otroci v istem gospodinjstvu) tega držite. Vsak človek, ki ga srečate in povabite v ožji krog, ima namreč svoj krog ljudi s katerimi se srečuje in ti zopet svoj krog ljudi, kar pomeni, da če se okuži samo en član te verige, je možnost okužbe tudi za vas in za vaše svojce večja. Gibanje v prostorih, kjer se zadržuje veliko ljudi (nakupi, obiski na banki, pošti, itd.) omejite na nujne; če je le možno, naj gre po njih mlajši in najbolj zdrav član gospodinjstva, ki naj od ljudi, ki jih sreča, drži vsaj 1,5 m razdalje.

Hkrati skrbite za dobro higieno rok: vsakič, ko se vrnete domov umijte roke z milom. Svetujemo vam tudi, da skrbite za svojo odpornost in odpornost svojih bližnjih: če ste zdravi svetujemo redno hojo ali drugo telesno vadbo doma ali na prostem (vendar bodite tudi pri tem pozorni, da se držite predpisane omejitve gibanja ter greste ven le s tistimi, s katerimi živite skupaj – torej v istem gospodinjstvu, do ostalih ljudi pa ves čas držite vsaj 1,5 m razdalje).

Partnerji projekta SHES smo pripravili prvi bilten z informacijami iz projekta in ga po elektronski pošti razposlali mnogim prejemnikom. Objavljamo ga tukaj.

Tudi v letošnjem letu je Inštitut Antona Trstenjaka sodeloval v programu HOPE Exchange, ki je namenjen izmenjavi zdravstvenih strokovnjakov med evropskimi državami. Tokrat je bila tema 'Z dokazi podprto odločanje v zdravstvu'. Srečanje je bilo organizirano v sodelovanju z Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana.

Objavljamo Izjavo o varstvu osebnih podatkov Inštituta Antona Trstenjaka v celoti

Komu je program namenjen?

Ste stari nad 50 in bi se radi naučili uporabljati računalnik, pametni telefon ali pa svoje znanje IKT poglobili? In bi se tega radi učili individualno, s pomočjo enega od Ljubljanskih dijakov?

Si dijak ali študent, ki bi rad uro na teden posvetil učenju IKT starega človeka, ki to znanje potrebuje, si pridobil novo izkušnjo in se pri tem česa tudi sam naučil?

Če je odgovor pritrdilen, je program kot nalašč za vas.

O programu

Namen programa je medgeneracijsko sodelovanje ob dejavnosti, ki koristi obema generacijama. Starejši se naučijo potrebne veščine, kot je danes raba računalnika, tablice ali pametnega telefona. Dijak pa se preizkusi v vlogi učitelja, ko starejšemu predaja računalniško znanje.

Program poteka med šolskim letom. Dijak in upokojenec se srečata vsak teden po eno šolsko uro. Program učenja ni predpisan, temveč je odvisen od želja starega človeka in znanj dijaka. Pari se večinoma dobivajo v prostorih gimnazij oz. srednih šol ali v prostorih Inštituta Antona Trstenjaka.

V Ljubljani bomo začeli oktobra, zato se čimprej prijavite, število mest je omejeno.

Za vse vključene je udeležba BREZPLAČNA.

Obvezna je prijava. Pokličite na: 01 433 93 01 ali pišite na mail: info@inst-antonatrstenjaka.si

Na Inštitutu Antona Trstenjaka smo v maju 2018 prejeli obisk v okviru HOPE programa izmenjave zdravstvenih strokovnjakov iz tujine.

Nacionalni sistem in Zakon o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji morata biti človeško, strokovno in ekonomsko učinkovita odgovora na staranje prebivalstva.Na Inštitutu Antona Trstenjaka in v podjetju Firis Imperl (obe instituciji sta strokovni organizaciji s četrt stoletnim uspešnim delovanjem na tem področju) menimo, da morata izhajati iz naslednjih spoznanj in dobrih praks.

1. Pogoj za vzpostavitev sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe je politična odločitev, da za dolgotrajno oskrbo namenimo 1,3 % BDP, kakršno je povprečje evropskih držav.
2. Sistem mora izhajati iz celovitega gledanja na oskrbovanca, ki potrebuje predvsem pomoč pri opravljanju vsakodnevnih opravil in šele nato storitve zdravstvenih, socialnih in drugih strok. Čeprav so le-te eden od bistvenih vidikov oskrbe, njihovo osrednje mesto v predlogu onemogoča celovito sodobno humano oskrbo, razvoj njene kakovosti in finančno vzdržnost, še zlasti ob večanju potreb po oskrbi v prihodnje.
3. Sistem mora povezati v dopolnjujočo se celoto vse glavne vire: družinske in druge neformalne oskrbovalce, ki oskrbujejo 75 % potrebnih, znanje in metode vseh relevantnih strok in oskrbovalnih ustanov, primerno motivacijo lokalne skupnosti, da poskrbi za svoje občane, ter državo kot nosilko pravičnega, humanega, razvojno naravnanega in finančno vzdržnega sistema dolgotrajne oskrbe.
4. V sistemu je treba povezati v celoto zdravstveni, socialni, arhitekturno-infrastrukturni in vzgojno-kulturni vidik oskrbovanja. Nepogrešljivo celoto sodobne dolgotrajne oskrbe sestavljajo: znanja in metode zdravstvenih in socialnih strok, arhitekturno urejanje bivalnih prostorov in sodobni tehnični pripomočki pri oskrbovanju ter vzgojni, medijski in ostali kulturni vplivi na razumevanje in krepitev medgeneracijske solidarnosti v današnjih razmerah. Učinkovit sistem dolgotrajne oskrbe lahko vzpostavimo in razvijamo le, če so v njem vse navedene stroke enovita celota, njihovi politični in upravni resorji v državi in občini pa intersektorsko povezani.
5. Dolgotrajna oskrba mora biti decentralizirano umeščena v krajevno skupnost, kakor je otroško varstvo, država pa mora jamčiti za njeno organiziranost in enakost v dostopnosti, za vzdržen sistem financiranja in minimalne standarde kakovosti, izvajati mora kontrolo nad delovanjem izvajalcev in skrbeti za razvoj sistema.
6. Individualna upravičenost do financiranja iz sistema dolgotrajne oskrbe omogoča – ob sodobni informacijski tehnologiji, dobrih kriterijih za vstop, zagotovljenih standardih oskrbovanja in učinkoviti kontroli nad izvajalci – minimalno porabo sredstev za administracijo. V predlogu predvidene koncesije za vstopanje v javno mrežo, vzpostavljanje povsem novega sistema za vstop in podobne rešitve so slabe. S stroški za administracijo otežujejo finančno vzdržnost sistema, predvsem pa onemogočajo razvoj njegove vsebinske in metodične kakovosti; koncesij na tem področju po Evropi ne uporabljajo.
7. Vlada mora skupaj s pripravo in sprejemanjem sistema in Zakona o dolgotrajni oskrbi poskrbeti za permanentno in kakovostno informiranje in ozaveščanje javnosti o tem sistemu v okviru celote sodobnih potreb in možnosti na področju staranja in s tem povezane krepitve solidarnosti med generacijami.
8. Za krepitev sodobne solidarnosti med generacijami pri oskrbi potrebnih članov družbe je smiselno ob sprejemanju nacionalnega sistema za dolgotrajno oskrbo uvesti po zgledu nekaterih razvitih držav za mlade med 18. in 30. letom starosti socialno leto organiziranega služenja v skupnosti (mnogi ga opravljajo prav v sistemu dolgotrajne oskrbe) ter socialno služenje ljudi, ki v času brezposelnosti prejemajo socialno pomoč skupnosti.
9. Usodna zapreka pri vzpostavljanju sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe je prevlada kateregakoli lobija, ki vede ali nevede enači ta stvarni nacionalni interes s parcialnim interesom svoje skupine, pa najsi je to zasebni kapital, katera od zdravstvenih ali socialnih strok, upravni aparat, zavarovalnica ali politična stranka. Kakovostno staranje – vključno s humano oskrbo v onemoglosti – je enako temeljna potreba slehernega človeka, pereča naloga ob staranju prebivalstva je skupna naloga naše države, staranje slovenskega naroda pa življenjski interes vsakega, ki se razvija v moči slovenske kulture. Ti skupni interesi in naloge so dobra priložnost za sodelovanje vseh političnih, strokovnih in civilnih deležnikov.

Dijaki in starejši ljudje so se že vneto lotili trdih orehov, ki jih prinaša nova doba komunikacijsko informacijskih tehnologij. Nekateri starostniki se učijo uporabe računalnika, drugi tablice, spet tretji pametnega telefona (takšnih je letos kar precej); dijaki se, nič manj zagreto, preizkušajo v vlogi učiteljev; eni druge pa osebnostno bogatijo z deljenjem povedanih in doživetih izkušenj.

Že več mesecev se tako v parih tedensko srečujeta po en starejši človek in po en dijak. Prostovoljci so iz Gimnazije Bežigrad, Gimnazije Ledina, tudi letos pa jih je največ iz Elektrotehniško-računalniške strokovne šole in gimnazije Ljubljana (na Vegovi). Vsega skupaj se srečuje kar 27 parov.

Trdi orehi pa v sebi skrivajo sladka jedrca. Na intervizijskih obiskih parov izveva uslužbenki IAT marsikaj: o tem da skavtska strast ne pozna starosti; o tem, da bi se morali kakšnih zapletenih programov na tablici učiti tudi midve; o tem da so dijaki ne samo dobri, ampak tudi iznajdljivi učitelji. Iz starejših veje hvaležnost in nemalo kateri pove: »Končno lahko nekoga v miru vprašam, ne da bi mogel stalno nadlegovati svojo hči, ki že tako nima časa«.

Časa za vprašanja, učenje in izmenjavo izkušenj bo še dovolj: pari se bodo srečevali vse do konca šolskega leta, po tem pa oboje čakajo zaslužene počitnice.

V Ljubljani smo 22. februarja 2017 začeli s temeljnim usposabljanjem za prostovoljce. Srečanje se je  začelo ob 17. uri na Inštitutu Antona Trstenjaka (Resljeva 11, 1000 Ljubljana).

Usposabljanje je namenjeno vsem prostovoljcem, ki želijo v tem polletju ustanoviti skupino v svojem domačem kraju ali začeti družabništvo s starejšim človekom.  Obsegalo bo 10 srečanj tekom celega leta.